Bikepackanje po Kanarskih otokih, 4. del

V jutro sva se zbudila z mrzlimi nosovi. Niti rok nisem želel dati ven iz spalke ker sem vedel da me bo zmrazilo. Zajtrk sva, zadekana še v spalke, pojedla kar v šotoru.

Po debeli uri poležavanja, se je ozračje le otoplilo in sva pogumno krenila na pot. Slednja se je na najino srečo začela takoj vzpenjati. Vseeno sva se vlekla počasneje, kot se je vlekla megla okoli naju. Razlog za to ni bila pretirana utrujenost, ampak primanjkljaj dvojne doze kofeina.

Grevlanje skoraj do vrha vulkana Teide

Že nekaj ur se vzpenjava, ura že krepko za kosilo, midva pa nisva srečala nobene žive duše.

Pred sabo sva gledala le gosta drevesa in pot pred nama. Na vsake toliko so se odprli lepi razgledi nad pokrajino zunaj džungle. Cesta sicer ni bila tako vijugasta kot sva vijugala midva. Makadamska pot, če temu lahko tako rečem, je bila bolj podobna kamnolomu.

Že skoraj sem mislil stopiti dol s kolesa in nadaljevati peš, ko se pred nama pojavi čisto drugačen svet.

Izvlekel sem telefon in pripel sliko na story s pripisom “Thanks to Elon now we can ride gravel on Mars”.

Ne, niso bile to blodnje zaradi utrujenosti. Okolica obdana z rdečim drobnim peskom, posejana z občasnim zelenim grmičevjem, se je nad nama dvigala, ko sva prišla iz gozda. Ob senčnih kotih se je skrival sneg in v zraku je že bilo čutiti primanjkljaj kisika. Tu gor sem že kar pošteno čutil utrujenost. Ni bila kriva samo višina, tudi mraz ni bil glavni krivec. Vsak vrtljaj zadnjih enajstih dni sem čutil na tem zadnjem delu vzpona, do vrha planote nacionalnega parka Teide. Jaz bi rekel, da se je ta del vlekel dlje kot celotno dvodnevno vzpenjanje do sem, a Žiga ni bil takega mnenja.

Gravel pot se poslednjo le priključi na asfaltno cesto in s tem sem se zavedal, da sva prispela na vrh planote. Pred nama je sledila le nekaj kilometrska ravnina, nato pa samo še spust do morja. Utrujenost je kar odšla od veselja. Z Žigatom sva si stisnila petko, se oblekla in nadaljevala pot.

Kljub najini mrzlici, ki nisva vedela ali je zaradi mraza ali abstinenčne krize pomanjkanja kofeta, sva bila še vedno navdušena. Pred sabo sva vendarle gledala verjetno najlepšo sliko na najvišji vrh Španije.

Jajcanje s hriba proti morju

Začela sva se spuščati po res lepi makadamski poti. Lahko bi brez zadržka rekel, da je bila v boljšem stanju kot večina glavnih cest v Sloveniji. Hitrosti so bile visoke. Pod nama so bili oblaki nad nama sonce.

Postopoma se najina brezskrbno hitra vožnja končuje. Makadamsko cesto zamenja trda zemlja, začnejo se pojavljati visoki kamni in odtisi kolesnic so bolj pogosti. Hitrost postane bolj podobna tisti, ki sva jo dosegla po ravnini, na določenih odsekih bi lahko rekel, da sva se v hrib peljala hitreje. To jajcanje se je nadaljevalo še kar dolgo. Tako dolgo, da sem jaz vmes že izgubil moč v rokah in se začel hitreje peljati ... ampak ne za dolgo. Zračni tlak v moji zračnici je začel močno padati. To je bil že šesti defekt na tem bikepackingu! 

Šesta ponovitev menjave zračnice je bila ekspresno hitra. Vaja dela mojstra. Verjetno bi se lahko kosal z mehaniki pro toura. Nadaljujeva naprej v dolino direktno v oblake. Skrajšana vidljivost in trde roke ter tresoči zobje so naju kar nekaj časa spremljali dokler nisva prišla v civilizacijo. Po dveh urah premikanja navzdol sva prispela v vasico Villa de Arico. Povprečna hitrost celotnega spusta je na koncu znašala 26km/h! Nadaljujeva nekaj ur naprej po asfaltirani cesti, vseskozi še vedno navzdol in prispeva do morja v mesto Los Cristianos. Na tej točki sva dokončno zaključila prečkanje Tenerifov od severa do juga po sredini otoka.

La Gomera

V najinem skromnem planu sva imela namen obiskati vsaj enega izmed treh manjših otokov južno od Tenerifov. Domačini so nama priporočali La Palmo ali La Gomero. Slednjemu je bil takratni vozni red trajektov bolj naklonjen, zato sva izbrala tega. Ko sem že mislil, da sem od panorame videl vso raznolikost kanarskih otokov, me je La Gomera resnično presenetila.

S trajektom sva prispela v urejeno in tudi edino večje mesto San Sabastian. Bilo je kar toplo, približno 25 stopinj in brez vetra. Od tam sva se samo peljala naprej po glavni cesti, ki se je začela takoj vzpenjati. Pogled na črne oblake pred nama, kjer se je skrival vrh hriba najine ceste, ni obetal prav nič dobrega. Po dobri uri prideva na višino oblaka in pred nama se odpre čisto novi svet - pravi tropski raj. Jaz sem ob občudovanju okolice čisto pozabil na sunkovite vetrove in temperaturo, ki je vmes padla za 12 stopinj. Žiga je sicer jamral, da ga zebe in prvič sem ga videl, da mu ni bilo lahko. Vsaj enkrat je obratno, sem si mislil.

Celoten osrednji del otoka je nad višino 700 metrov nad morjem in višje. Ves ta predel je nacionalni park, po njem se razteza nešteto peš poti z razglednimi točkami, ki so kar pogosto obiskani. Sicer je tu vedno prisotna visoka vlaga, zato te pokrajine spominjajo na tropski gozd. V zimskem času se pogosto tu nagužvajo še oblaki, ravno na to višino. To čast sva imela tudi midva, ko sva na razglednih točkah lahko občudovala samo gosto meglo.

Gurmanske specialitete ... in vino

Dvanajsti dan bikepackanja se je počasi prevešal v svoj konec in težki oblaki ter sunkoviti vetrovi so napovedovali kot da se bliža neurje. Plan o kampiranju na vrhu hriba sva hitro spremenila v iskanje bližnjega apartmaja. Našla sva idealno kombinacijo v vasici Las Hayas - domača oštarija s prenočiščem. Naročiva njihove gostinske specialitete (Menu Pùchero), dobiva sicer čudno kombinacijo hrane, ampak zelo okusno - domači humus namaz (Gofio), zelenjavna obara, kozji sir, solata s sadjem in zelenjavo, bageto in pol litra vina.

Zadnji (mučilni) dan

Za zadnji dan sva si progo narisala že večer prej. Iz gorovja nacionalnega parka de Garajonay sva se spustila proti jugu otoka do obale Playa de Santiago. Po enodnevnem zmrzovanju v oblakih La Gomere sem skoraj doživel temperaturni šok, saj je števec ob morju kazal 25 stopinj. Turistov praktično ni bilo, gostilna s teraso je imela še dovolj praznih miz, da sva  si privoščila kokakolo, sladoled in kavo z likerjem. Imel sem občutek, kot da že praznujeva zaključek adventure. Občutka sem se hitro znebil, ko sva nadaljevala naprej po progi in začela brcati v zadnji hrib proti sredini otoka. Morala sva premagati samo še slabih 14 kilometrov in 1000 višinskih metrov.

Prve višinske metre premagujem z lahkoto, s stopnjevanjem višine začne padati temperatura in veter se močno okrepi. Občutek lahkotnega pedaliranja začne eksponentno padati in nič kaj premosorazmerno z višino vzpona.

Veter začne delati norca z naju. Piha nama direktno v glavo, kot bi nama hotel sporočiti, da nikakor ne smeva naprej. S svojimi nepričakovanimi sunki je vmes prekucnil Žigata na zaščitno ograjo ob cesti.

Močno držim balanco z dvema rokama in na vso moč poganjam, da vsaj ohranjam centrifugalno silo. Pred nama se cesta razteza še visoko v sredino otoka. Nadaljnih 10 kilometrov sploh ne vem kako je minilo, ker sem očitno padel v trans. Pred sabo zagledava vrh in v trenutku se nama pojavi nasmeh. Meni je kar solzica pritekla na obraz, Žigatu sem rekel, da je to zaradi vetra. Od zadovoljstva si stisneva petko, oblečeva in kreneva proti dolini na drugo stran v mesto San Sebastian. 

Od San Sebastiana je po obilni požrtiji, ki sva si jo privoščila kot nagrado za premagan vzpon, sledil transport s trajektom nazaj na Tenerife.

Konec popotovanja in začetek turizma

Zaključeval se je teden in prav tako sva tudi midva zaključevala bikepacking adventuro. Zadnjih dvajset kilometrov, po pristanku trajekta, sva prekolesarila ob sončnem zahodu proti mestu El Medano. Tam sva navigirala na naslov, kjer sva pred enajstimi dnevi poslala ruzak z odvečnimi stvarmi, med drugim tudi najina prenosnika. Na tem naslovu sva spoznala prijetna Slovenca Sandija in njegovo boljšo polovico, ki sta nama tudi oddala apartma.

Naslednjih par tednov je bilo turistično običajnih. No, ne čisto turistično. Dopoldansko službeno delo iz apartmaja je skrajšalo čas za aktivnosti, ki jih vseeno ni bilo malo. 

Druženja z najinima gostiteljema so bila zelo koristna, saj sta tudi onadva popotnika in s tem sva izvedela veliko nasvetov in idej za prihodnje dogodivščine. Za ta poznanstva sem neizmerno hvaležen.

 

Kako se je dogodivščina začela, si lahko preberete v članku Bikepackanje po Kanarskih otokih, 1. del.

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.