Vštric z Marjetko Conradi

Kolesariti je začela, ko je specialka še veljala za izključno moški rekvizit. Zdaj že nekaj let s Kolesarskim društvom Slovenske specialkarke širi popularnost tega športa med ženskami.

Svoje prvo cestno kolo si je kupila leta 2007 in čez dve leti je s kolegicami iz Kluba Polet Garmin že dirkala na profesionalnih dirkah. S tem se je začela resna zgodba ženskega cestnega kolesarstva v Sloveniji in profesionalnega kluba BTC City Ljubljana. Sicer si je že od nekdaj želela postati fizičarka. Dela na Inštitutu za kovinske materiale in tehnologije, kjer proučuje zaščitne materiale. Poznamo jo tudi kot avtorico člankov v reviji Polet in kapetanko Kolesarskega društva Slovenske specialkarke. Društvo ima vsako leto več članic, letos jih je bilo že od sedemdeset do osemdeset.

Lahko na preprost način pojasniš kaj več o svojem raziskovalnem delu?

Ukvarjam se z materiali, sicer ne s takimi, da bi lahko sestavili kolo, ampak s polimernimi kompoziti, prevlekami, ki služijo za zaščito kovinskih površin pred korozijo in raznimi mehanskimi zunanjimi vplivi, kot so praske ali kaj podobnega.

No, vseeno bi to lahko povezali tudi s kolesarsko industrijo.

Ja, ni pa ravno grajenje okvirjev (smeh). Ne ukvarjam se s kompoziti s karbonskimi vlakni, ampak uporabljam nanodelce, ki – tako kot karbonska vlakna ojačajo okvir kolesa – ojačajo prevleko.

Si si že kot otrok predstavljala da boš počela nekaj takega?

Da, že od nekdaj me je privlačila fizika.

Matej Zalar

Ampak rekel bi, da gre pri tvojem delu bolj za kemijo?

Vzorce pripravlja kemičarka, jaz pa te materiale testiram.

Kako to, da te je navdušilo kolesarjenje, in to v obdobju, ko so Slovani ženske še pošiljali za šporget?

(smeh) Po naključju. V nekih življenjskih obdobjih se znajdeš na prelomnicah, ko se moraš odločiti, kaj boš počel sam s seboj. Jaz sem se pač usedla na kolo in se znašla v prvi ženski ekipi Gorazda Penka. To me je tako potegnilo, da je rezultat, kakršen pač je. Takrat je bilo kolesark res malo, stari mački sta bili na primer Aja Opeka in Živa Verbič. Prej sem občasno vozila gorsko kolo in ko sem se usedla na specialko, je bilo noro, predvsem to, kako hitro gre.

Kako je bilo na prvi profesionalni dirki?

Najprej smo dirkale na maratonih Alpe Adria, drugo leto pa smo že poskusile z licencami elite – seveda sem to morala imeti, čeprav nobena od nas takrat še ni bila pripravljena za resno dirkanje. Moja prva dirka je bila Velika nagrada Liberazione v Cremi, ki, mislim, da za ženske ne obstaja več. Bilo je noro, čisto drug svet. Bile smo res prave amaterke – ampak, boriš se in boriš ter sčasoma napreduješ.

Kaj je tisto, česar kolesar ne more naučiti kolesarke?

Saj vemo, da so ženske malo bolj komplicirane kot moške (smeh). To priznam, to je dejstvo, med seboj smo si pač različni, smo pa kolesarke spet svojevrstne ženske. Vseeno je treba pristopiti malo drugače. Pri moških je lahko pristop neposreden, ženskam pa je treba včasih kaj povedati tudi po ovinkih.

So kolesarke bolj zapletena bitja kot ostale vrste žensk?

Po mojem ne, glede tega smo bližje moškim, ampak hvala bogu še nismo tam (smeh).

Mora prava kolesarka znati zamenjati zračnico ali raje poskrbi, da si roke umaže moški?

Mislim, da si prava specialkarka želi znati zamenjati zračnico, ker to nekako sodi h kolesarstvu. Na to vižo res ne gre špilati dame!

Verjetno pa pride prav, če jo zamenja moški?

Seveda, če je že ravno pri roki, mu bomo pustile, klicale pa ga ne bomo na pomoč.

Po opozorilih, da gre za seksizem, so se organizatorji dirk začeli izogibati hostesam na zmagovalnih odrih. Je to mala zmaga na poti emancipacije žensk?

Veš da tega sploh nisem opazila ... očitno na to nisem bila pozorna, ker se mi je zdelo povsem normalno. Ampak, če je res, to pozdravljam.

Matej Zalar

Je bolje kolesariti z moškimi ali z ženskami? Ali v mešani družbi?

Kakor kdaj. Z moškimi grem rada, ko hočem voziti hitreje. Seveda je to možno tudi v ženski družbi, a so moški vseeno močnejši. Sicer pa je s puncami super, ker gremo med druženji še na kavo. Tega z moškimi ni: večina odkolesari svoje in čao. Me pa se, če je sonce, nujno ustavimo na kavi.

Splošno znano je, da se sleherna počasna vožnja v moški zasedbi sprevrže v norenje. Je v ženski družbi podobno?

Mislim, da mi je v društvu Slovenskih specialkark uspelo dovolj jasno in glasno definirati, da nobena niti ne poskuša. Če začutim to tendenco, še enkrat pojasnim, da smo različno pripravljene in smo tu zaradi druženja. Seveda vztrajam pri tem, da se po ravnini vozimo skupaj, v klanec pa gre lahko vsaka po svoje. A na naših skupnih vožnjah se to niti ne dogaja. Hitrejše se gredo spihat z moškimi, tako kot jaz. Smisel našega druženja je, da se vozimo umirjeno in mislim, da je to večini všeč. Pa to ne pomeni, da se vozimo slabo!

Med nami so zelo hitre kolesarke. Na nekaterih vožnjah imamo povprečje tudi 30 kilometrov na uro. Torej nismo kar tako!

Slovenske specialkarke organizirate tudi redne runde, kajne?

V času sezone imamo redne vožnje, zdaj smo se že tako razširile, da smo imele runde v Ljubljani, na Štajerskem in v Kranju. Izven sezone v Ljubljani organiziramo spining, v začetku oktobra smo imele zaključek sezone rund, bile smo na Krku, spomladi imamo priprave … naš največji dogodek pa je seveda Ženska 100tka.

Po mojem vedenju na nobeni moški rundi ni mogoče, da bi kdorkoli s svojo avtoriteto lahko moške zadržal, da ne bi podivjali.

(smeh) Joj, ne preveč izpostavljati tega, da ne bom izpadla preveč stroga!

Ne, ne, to je kompliment. Se vožnjam slovenskih specialkark pogosto pridružijo moški slepi potniki?

Niti ne, ker vsi vedo, da to ne gre skupaj (smeh).

Opažam, da je glavna zagata žensk, tudi mlajših deklet, da niso dovolj dobre za vožnjo v skupini.

Imeli smo dekle, ki se res ni znala peljati, a na koncu sezone ... poglej, to je bila kolesarka! In ni bila edina.

Vse članice Slovenskih specialkark so se naučile voziti, kot se spodobi. Tako da mi nihče ne bo rekel, da smo po celi cesti, kot kure. ker nismo!

Moških v društvu ni?

Ne, ne (smeh).

Niti v upravnem odboru?

Ne (smeh)! Moški imate dovolj svojih rund!

 

Najljubši vzpon doma in na tujem.
Enostavnega odgovora na to vprašanje ni. Vsak vzpon je zgodba zase, ki ti prinese na vrhu zadovoljstvo. In na koncu je vsak prevoženi vzpon najljubši. Ampak naj bo, na domačem terenu izberem klasiko – Mangart, v tujini pa Stelvio.
Najljubši spust doma in na tujem.
Spustov v splošnem ne maram, saj je med prometom težko uživati, ko moraš biti ves čas na preži. Če pa odmislim divjanje motoristov, bi na domačem terenu izbrala spust z Rakitne proti Ljubljani. Spusti v tujini? V meglenem spominu imam lepe spuste na Gran Canariji.
S katerim kolesarjem bi šla najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
Vedno Tom Boonen. On je legenda moje generacije, sprinter, zmagovalec, pa še simpatičen za povrh.
Katere ceste še nisi prevozila, a si jo želiš?
Veliko njih. Recimo Mont Ventoux v Franciji ali pa eksotična Transfagarasan v Romuniji.
Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Nič posebnega, med kolesarjenjem bidon izotoničnega napitka in bidon vode, če je pred mano težja vožnja, sicer pa samo vodo. No, pa kakšno kavo ali kokakolo, seveda. Doma pa najraje pijem domač čaj z medom, pozimi in poleti.
Kaj najraje poješ pred, med in po rundi?
Pri prehrani nimam posebnih priprav, poskrbim, da ne startam lačna, torej zagotovim zadosten vnos ogljikovih hidratov. Med vožnjo banano in kakšno energijsko ploščico. Po kolesarjenju pa, če je bila težja vožnja, seveda konkreten obrok – kosilo, sicer pa kakšen piškot ali malico. V hladnejših dneh si rada vnaprej pripravim kremno bučno juho, ki je moja skoraj najljubša jed. Ko prideš s kolesa, se zelo prileže za potešitev prve sile lakote. V nadaljevanju pa za popoln obrok zmagajo pečen krompir, solata in kakšen dober zrezek.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Zato ker preprosto pač je, pa čeprav to zares razumemo samo kolesarji. Zame je največji »drive«, da ko malce pritisneš na pedala, lahko v naslednji sekundi že drvis 40 kilometrov na uri z vetrom v laseh. A ni to najlepši občutek?
Kakšno kolo voziš?
Lightweight Urgestalt, najlepše modre barve, z obroči Lightweight.
Kakšno kolo bi vozila, če bi bila meja nebo?
Zame je meja že to, kar trenutno vozim.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.