Vštric z Mojco Mojzer Kurnik

Vzgojiteljica v vrtcu po poklicu je začela kolesariti, kot je običajno, ker ji je na življenjski poti prišel nasproti kolesar. »Za Gašperja je bilo kolesarjenje način življenja. Ob popoldnevih in koncih tedna nisva bila skupaj toliko, kot bi lahko bila, ker je bil on po štiri ure na kolesu. Tako sem rekla, da bom poskusila.« Prva izkušnja je bila slaba. Zgodila se je v Štanjelu, na eni najlepših lokacij za kolesarjenje. A na sposojeni specialki je menda naredila komaj sto metrov in se odločila, da ne bo šlo. »Padla bom na glavo,« je menila in za leto dni je želja usahnila. A poskusila je še enkrat in zdaj kolesari že deset ali enajst let.

Zanimivo se mi zdi, da je trajalo celo leto, da si se na kolo usedla drugič.

Ja ... po eni strani si želim biti v vsem čim boljša, ampak če mi nekaj ne gre, enostavno nočem nadaljevati. Sem pač trmaste sorte, včasih v plus, včasih pa v minus.

Vem, da je ženske strah. Čudnega krmila. Da jih bo bolela zadnjica. Da ne bodo znale odpeti nog s pedal. Da bodo najpočasnejša bitja v vsem vesolju. Česa je bilo strah tebe?

Definitivno tega, da mi v križišču ne bo uspelo odpeti nog s pedal. To se je zgodilo enkrat, ampak sem pristala nežno. Strah me je bilo tudi spustov. Včasih sem imela navzdol enak srčni utrip, kot na vzponu. Ne vem, če je to res povezano s tem, ampak tako je bilo, dokler nisem dobila novega kolesa z žensko geometrijo. Na njem sem se počutila bolj domače in občutek imam, da ga imam bolj pod nadzorom. Takrat sem začela zaupati v nasvete, kot so »glej v izhod iz ovinka, guma bo držala« in podobno.

Torej si teorijo poznala, a je nisi prenesla v prakso.

Nisem si upala, čeprav sem vedela, da mi Gašper gotovo govori, kar je res. Slab občutek sem imela tudi v krožiščih in križiščih. Ni mi bilo dovolj, da mi je rekel, da je pot prosta, ampak sem se želela o tem prepričati sama. Šele ko sem vajeti vzela v svoje roke, sem se počutila bolj sigurno.

Na tem mestu moram pohvaliti Gašperja. Če ne bi bil toliko let z menoj potrpežljiv, gotovo ne bi vztrajala in iskreno mislim, da danes verjetno ne bi z veseljem kolesarila. Kaj vse sem leta in leta počela, preden sem postala »prava« kolesarka! Vsake toliko s pedali v ler pa robčke s seboj pa lulat v kamnolom. Vse je stoično prenašal in mi mirno dajal nasvete, ko je videl, da sem jih pripravljena sprejeti. Pa kolilo izpadov sitnobe je moral prenesti (smeh). Ampak vztrajnost se na dolge proge splača.

Joj, usekovanje v robčke! Če sploh kaj, me pri kolesarjenju z ženskami moti točno to. Koliko časa je trajalo, da si se naučila izpihovati nos po kolesarsko?

Šlo je od trenutka, ko sem dojela, da je dejansko bolj higienično – zame, seveda.

Odlično, torej ne gre toliko za čas, ampak za racionalizacijo.

Tako je. Kot pri mnogih stvareh v življenju.

Omenila si, da nisi bila zaupljiva. Je zdaj kaj bolje? In kako je z vožnjo v skupini, tudi tega je ljudi strah.

Z Gašperjem sem se navadila voziti hitro. Nimam težav z vožnjo tik za zadnjim kolesom, če vem, da so kolesarji spretni, prepričani vase, in jim lahko zaupam. Za Emo na primer vem, da obvlada kolo, in ji zaupam, tako da sem lahko tik za njenim zadnjim kolesom.

Ema je ena od udeleženk vaše redne runde. Všeč mi je, da ženske vozite skupaj.

Za to je zaslužna lokalna skupina kolesarskih entuziastov, ki so imeli rundo ob torkih, in vsi so si želeli, da bi jo imele tudi njihove partnerke.

Kako je kolesariti v izključno ženski grupi? Marsikaj vem o kolesarstvu, tega pa ne morem vedeti.

Vsakič rečemo, da ne bomo šle tako hudo kot prejšnjič ... do Dolskega še gre, naprej proti Zalogu pa spet na polno. Dogovorjene smo, da kolesarimo na ravnini skupaj, na klanec pa gre vsaka posebej in se na vrhu počakamo.

Skratka, nič boljše niste od moških.

Ne (smeh). Veš kako je? Doma je morala vsaka svojemu poročati, če je bila dobra (smeh).

Greste po rundi na pivo?

Ja.

Tudi to je torej enako kot pri moških.

Ja, ampak smo opazile razliko.

Po ženskih rundah smo se vedno pogovarjale o otrocih. In ko sem enkrat Gašperja vprašala, če se tudi oni pogovarjajo o otrocih, je odgovoril: »Ne. Zakaj?«

Skratka, pivo po rundi je, tema pogovorov pa čisto drugačna.

Praviš, da so tekmovalne tudi ženske runde. Si tekmovalna? Vem, da ne dirkaš.

To pa ne. Kot pravim, grem čez sebe, ampak na dirkah se res preveč mučim. Enkrat sem šla na Juriš na Vršič, kjer sem šla tako globoko, da bi po mojem padla s kolesa, če me gor ne bi pridržali.

Uf!

Svoj čas sem izboljšala za devet minut, ampak to je bilo tako, da nisem vedela zase. Očitno nimam zdrave meje pri tekmovanju z drugimi (smeh). Zato raje ne grem na dirke, rada pa tekmujem sama s seboj in s svojimi časi.

Dokler dosegam osebne rekorde, me Strava motivira, ker še napredujem. Ni še konec.

Saj to, ne vem kaj bo, ko se napredek ne bo več kazal. Mene je tega skoraj malo strah.

Mene tudi (smeh). Številke ničesar ne skrijejo. Takrat bo treba ukiniti Stravo in se samo voziti.

Misliš, da v cestnem kolesarstvu preveč poudarjamo, da je to tekmovalna disciplina? Morda bi ga morali v prvi vrsti razumeti kot planinstvo. V planinarjenju ni mogoče tekmovati, imaš sicer odvod, kot je gorski tek, ampak v osnovi gre za izletništvo.

Tako, ne gledaš na uro … ampak kolesarstvo poznamo s televizije, kjer gre vedno za to, kdo je najboljši. Zdi se mi, da je pri cestnem kolesarstvu poleg tega, kdo je najhitrejši, poteka še tekmovanje, kdo je najbolj stajliš … oziroma, gre za tekmovanje na več področjih.

Katerih?

Videz. In verjetno tudi, koliko si fit, torej ne samo glede na hitrost, ampak gre tudi za ocenjevanje postave.

Saj je res, najprej se pogledamo v noge.

Ja, morajo se videti kite. In seveda črte od hlač in nogavic.

Jih gojiš, črte, mislim?

Nekaj časa sem se zaradi tega sekirala, češ, kako izgledam. Zdaj si pa mislim, da tisti, ki ve za kaj gre, tako ali tako razume, kdor ne ve … me pa ne zanima (smeh). Letos sem večkrat slišala, zakaj nosim na japanke bele nogavice.

Zanimivo se mi je zdelo, ko si mi omenila, da se skozi kolesarstvo izraziš. Na kakšen način? Si samozavestnejša, tudi kot ženska?

Na začetku sem bila zelo nesigurna. Ko sem napredovala na spustih ter ugotovila, da sem hitrejša in da prilezem na vse klance, pa sem pridobila samozavest. Z leti se dejansko začneš spreminjati, fizično, psihično, kot oseba.

Če bi me vprašal, kaj sem, bi odgovorila, da sem, prvič, ženska, in drugič, kolesarka. V vseh drugih vlogah sem nekaj v odnosu do drugih ljudi oziroma do dela. Z identiteto kolesarke pa uživam sama zase.

Velikokrat grem na kolo tudi sama in takrat mi ni bistveno družiti se, ampak narediti nekaj zase in si prečistiti glavo. Včasih se mi tudi ne ljubi na kolo, a vem, da se bom potem počutila bolje. Ko pridem domov, sem fizično sicer utrujena, ampak glava je veliko bolj spočita.

To je razumljivo, v službi v vrtcu se pač razdajaš za druge.

Ja, velikokrat je treba globoko zadihati, se zadržati – v odnosu do otrok in včasih še bolj v odnosu do staršev. In kolesarjenje je tisti ventil, ko vse, kar se je nakopičilo, sprostim, in nikomur ne škodim. Tega, kar se je sprostilo, ne sprostim doma, ampak na cesti.

In še to: v službi ali drugod me ne poznajo v vlogi kolesarke. In ko vidijo kakšne slike, so čisto šokirani, da sem to jaz. Kot da se v nekaj preoblečeš.

Če pogledam profil na Instagramu, je videti, kot da si – to je pač fenomen družbenih omrežij – kar naprej nekje med Azurno obalo in Alpami. Si raje na morju ali v hribih?

Tam so najlepše slike. Saj so nekatere tudi iz Vač (smeh). Na družabnih omrežjih se pač pokažeš v najlepši luči.

No, ampak objaviš tudi fotografije, kjer se mučiš, takrat pa nihče ni videti kot rožica.

Mogoče sem na to, da se mučim, še bolj ponosna. Sposobna sem imeti srčni utrip 170 tudi tri ure, da bom prišla na vrh klanca. Gašper me je že vprašal, če mi pomaga in me rine, ampak nočem, ker potem ne bi mogla reči, da sem nekam prišla sama.

A tako? Pomoči ne sprejmeš in konec?

Letos se je zgodilo prvič, ko sva šla na Col de la Loze, klanec, ki je bil letos na Touru … tam je pa tako hudo, da fizično nisem mogla pritisniti na pedala. In ker je tako strmo, se verjetno ne bi niti ujela in bi padla. Če sem tja hotela priti cela, sem torej morala sprejeti pomoč.

Torej, kje raje kolesariš? V Alpah ali na Azurni obali?

Veš kaj je zanimivo? Vsi mislijo, da je na Azurni obali gneča. Moraš se sicer prebiti iz mesta, ampak dvajset minut ven iz Nice, v hribih, celo v poletni sezoni srečaš malokoga. Ampak, oboje ima svoj čar. Idealno bi bilo tako, kot sva naredila lani – polovico dopusta sva preživela na Azurni obali in polovico v Alpah. V hribih je življenje popoldne, ko prideš s kolesa, zelo umirjeno, na Azurni obali pa je zvečer bolj živahno in imaš pravi občutek morja.

Vedno sva poskušala dopust kombinirati z ogledi etap. Par let nazaj in spet letos so šli točno mimo hiše, kjer sva stanovala. Po kosilu sva si tako pred hišo postavila stole in si ogledala dirko s kavo v roki. To je ena boljših izkušenj, ker ni treba cel dan čakati. Vsega cirkusa okoli dirke niti ne maram, fenomenalno pa je videti kolesarje, ko pridejo mimo. Ampak takrat se moraš odločiti, ali boš užival v trenutku in jih gledal, ali jih boš fotografiral za spomin.

Kako se odločiš ti?

Jaz fotografiram (smeh).

Prej si omenila, da je kolesarstvo način življenja. Kaj še povezuješ s kolesarstvom oziroma s kolesarskim načinom življenja?

V bistvu je kolesarjenju podrejeno kar celo leto. Zato, da do naslednjega leta forma ne pade preveč, je treba nekaj početi tudi čez zimo. Na trenažerju se precej mučim – nimam Zwifta, ker imam zaenkrat čisto običajen trenažer –, zato samo čakam, da minejo tisti intervali. Ko se začne sezona, pa sem kar malo sitna, če par dni ne grem na kolo. Kolesarjenju je podrejena tudi prehrana, a ne v smislu, da se čemu odrekam. Mislim, da bolj kot razmišljaš o tem, česa ne smeš jesti, bolj ti škodi.

Jem tako, da se dobro počutim na kolesu, torej da na primer pred in med kolesarjenjem pojem dovolj – že zaradi preživetvenega nagona.

Zanimajo me tudi – kot si opazil – dirke oziroma čisto vse okoli kolesarstva. Tudi moda, na primer. Vse skupaj se mi zdi fascinantno.

Mislim, da je kolesarstvo zelo primeren šport za ženske.

Ja, če želiš, si pri tem športu lahko videti res dobro. Nekateri športi ne dajejo te možnosti, v kolesarstvu pa skriješ utrujeni obraz za velikimi očali.

Tako. Kolesar, ki zna malo blefirati, bo vedno eleganten.

Tudi tega sem se naučila, da se ob naporu čim manj premikam v zgornjem delu telesa. Tako navodilo sem dobila: prvič, s tem ne izgubljaš energije, in drugič, drugi ne vedo, da trpiš.

In izpadeš dobro. Praviš, da začenjaš sodelovati z Liv Cycling. Povej kaj več.

Liv Cycling je Giantova linija ženskih koles, ki jo je vzpostavila tajska kolesarka Bonnie Tu, finančna direktorica pri Giantu. Tudi sama je dirkala in enostavno ugotovila, da nima kolesa zase. Po njeni zaslugi so naredili kolesa Liv z žensko geometrijo. Filozofija Liv pa je, da ženskam ne poskušajo le prodati koles, ampak jih tudi nekaj naučiti. Tako so na spletni strani tudi poučni filmčki, na primer kako zamenjati zračnico oziroma vse, kar sodi h kolesarstvu, da je lahko ženska pri tem samostojna.

Prosili so me, da bi v Sloveniji pomagala pri promociji na Instagramu in Facebooku, spomladi pa načrtujemo organizirane ture za ženske, razmišlja se tudi o ustanovitvi rekreativnega kluba. Želimo si, da bi imele ženske izkušnjo samostojnih izletov, ne da jih vodijo moški – s tem ni nič narobe, sama v moški družbi uživam že dolgo, ampak lahko gremo tudi same, medtem pa možje tisto popoldne poskrbijo za otroke. Pri ženskah želimo vzbuditi občutek, da ni nič narobe, če imajo svoje potrebe, ki niso vezane na družino ali partnerja, in da potrebujejo čas zase. Čez zimo bodo stekle priprave, da bomo lahko spomladi začeli.

Torej je skrajni čas, da začneva dame kuriti za pomladansko sezono!