Zgodovinsko prvo svetovno prvenstvo v e-športnem kolesarstvu

Težko bi rekli, da smo komaj čakali na prvo virtualno svetovno prvenstvo. Ljubitelji kolesarstva na malih zaslonih imajo pozimi boljše alternative za preganjanje dolgčasa. Toda šport se spreminja in mlajše generacije očitno kolesarjenje dojemajo širše, tako da zmorejo uživati tudi brez faktorjev, kot so dejansko hitro gibanje z vetrom v laseh, tveganje v ovinkih ter neposreden stik s konkurentom. Zwift je pravzaprav res zabaven, če pomislimo na čase, ko smo se na trenažerjih gnali v prazno. Kako pa je to gledati? Že virtualne dirke med prvim valom pandemije so pokazale, da niso preveč zabavne.

Virtualno prvenstvo sredi pandemije

Predsednik Ucija David Lappartient je deloval v nagovoru pred dirko kar nekoliko naveličano, kot da ne bi verjel v uspeh nečesa, kar se v bistvu dogaja v garažah, kleteh in dnevnih sobah kolesarjev po vsem svetu. Precej bolj živahni Orla Chennaoui ter komentatorja Rob Hatch in Matthew Stephens so bili malo bolj veseli, prizadevali so si na vse kriplje in pri tem delovali iskreno, a njihovo navdušenje vseeno ni bilo nalezljivo.

Pravzaprav smo v živo spremljali dvourni oglas za virtualno kolesarsko okolje uspešnega podjetja, ki si je izborilo pozornost kar pod patronatom Mednarodne kolesarske zveze, prav pa jim je prišla tudi pandemija. Svetovnega prvenstva v zviftanju skoraj ne bi bilo treba gledati, dovolj bi ga bilo poslušati. Kaj je prenos kolesarstva, če ne vidimo jasno, kje je kdo v skupini, če iz načina pedaliranja ne moremo oceniti njegovega stanja, če so napadi videti impotentni, če za kolesarji ni spremstva in če – čeprav si nihče ne želi nesreč – ne more priti do defekta ali padca?

In čemu tako komorno vzdušje ob progi? Ob virtualnih cestah je bilo gledalcev še manj, kot na svetovnem prvenstvu leta 2016 v Dohi. Kot da je pandemija udarila tudi v Watopio in da se tam dejansko vsi držijo omejitvenih ukrepov.

Ko ne drži svetovna prvakinja

Seveda sta na koncu zmagala najboljša in najboljši. Pravzaprav nima smisla razpredati kakšni bi bili rezultati, če bi se isti petdeseterici pomerili na pravi dirki. Pa bom vseeno poskusil, samo za oris dejstva, da zviftanje nima prav dosti skupnega z dirkanjem v naravi.

Kdor se je kdaj udeležil dirke na Zwiftu ve, da je štart brutalen, po principu drži ali spusti. Na cestni dirki nihče ne odpade že na štartu, v virtualnem svetu pa je to povsem običajno. Zato nikakor ni razumljivo, da se je prenos ženske dirke začel šele na 17. kilometru, moške pa na 21. kilometru. Kot da ne bi od začetka gledali ciklokrosa.

Kdor odpade, praktično nima več možnosti, da bi se vrnil. Ni uspelo dvakratni svetovni prvakinji Anni van der Breggen, pa tudi ne nepopustljivi Annemiek van Vleuten. Presenetljivo sta odpadli tudi zmagovalki Zwiftove akademije Ella Harris in Jessica Pratt. Ne pa tudi specialistke za Zwift, kot so Bre Vine, Kristen Kulchinsky, Cecilia Hansen, nekdanja atletinja in zdaj povprečna tekmovalka v ciklokrosu Emma Belforth, gorska kolesarka Annika Langvad ter Laura Matsen Ko, prvo ime ženskega Zwifta v tej sezoni, ki je sicer po poklicu uspešna kirurginja, ortopedinja.

Nikakor ne moremo omalovaževati zmage Ashleigh Moolman Pasio. 40-kratna zmagovalka cestnih dirk, letos šesta na ženskem Giru in Valonski puščici je vzljubila virtualno kolesarjenje med letošnjo ustavitvijo kolesarske sezone. Ampak: si lahko predstavljate cestno svetovno prvenstvo, kjer v rezultatih ne najdemo Nizozemke v prvi deseterici? Pa tudi ne v dvajseterici. Ali trideseterici. Anna van der Breggen je bila 32., Annemiek van Vleuten pa 40. – res pa se nista na svetovno prvenstvo prebili skozi kvalifikacije, temveč sta dobili posebni vabili, o virtualnem dirkanju pa ne vesta skoraj nič.

V moški konkurenci je zmagal veslač

Tudi na moški dirki, je bilo treba vzdržati prvih nekaj minut – ki jih pač nismo videli –, potem pa čim bolj udobno križariti v virtualnem zavetrju do zadnjega klanca. Vmes se ni dogajalo praktično nič. Za napad Kanadčanov – na spustu! – bi rekel, da si je trojica nekaj desetink sekunde prednosti privozila bolj po slučaju.

Vse se je torej odločilo na koncu, ko je presenetil mladenič, ki pravzaprav ne bi smel presenetiti, glede na to, da je že zmagal na virtualni dirki na Alpe du Zwift. 26-letni Nemec Jason Osborne ni nekdanji veslač, ampak veslač sedanjosti: letos je bil v dvojnem dvojcu drugi na evropskem prvenstvu, lani pa tretji na svetovnem prvenstvu.

Na PCS ima zabeležena samo dva kolesarska rezultata. Leta 2018 je bil na nemškem prvenstvu v kronometru osmi (za Tonyjem Martinom je zaostal 3:40). Predlani pa je bil že šesti, in to z manj kot poldrugo minuto zaostanka za Martinom na 35-kilometrski progi. Kolesaril je tudi po Sloveniji in julija lani dosegel KOM na vzponu na Pavličevo sedlo s slovenske strani.

Moški iz svetovne serije v drugi ligi Zwifta

V ospredju je bilo še nekaj zanimivih tekmovalcev. Četrti je bil Novozelandec Ollie Jones, zmagovalec Zwiftove akademije leta 2017, ki je bil naslednje leto na cesti kot slon v trgovini s porcelanom. Tik za njim je prišel v cilj z imenitnim finišem slovenski znanec iz Avstralije Benjamin Hill, ki je v sezonah 2018 in 2019 dirkal za ekipo Ljubljana Gusto. Leta 2018 je v drugi in tretji etapi dirke Po Sloveniji nosil majico najboljšega hribolazca.

Med specialiste za Zwift se je na vrhu pomešalo kar nekaj kolesarjev iz kontinentalnih in pro ekip … kaj pa junaki iz svetovne serije? Poljak Pawel Bernas je letos dirkal v kontinentalni ekipi, a še lani za CCC, v Watopii pa je prišel na 21. mesto, tik pred Domenicom Pozzovivom na 22. Med dirko precej aktivna Rigoberto Uran in Victor Campenaerts sta bila 25. in 31. Še mesto za svetovnim rekorderjem v vožnji na eno uro je bil Tom Pidcock, ki je sredi sezone ciklokrosa. Eli Iserbyt, evropski prvak in prvi na Ucijevi lestvici v ciklokrosu je končal na 42. mestu z več kot minuto zaostanka. Edvald Boasson-Hagen, ki velja za eno najmočnejših živali na Zwiftu, se je prav tako odrezal slabo (35.)

Zwift kot priložnost za profesionalno kariero?

Med ženskami je čast prve lige rešila Ashleigh Moolman Pasio, moški iz svetovne serije pa so bili torej bridko poraženi. To ni presenečenje. Jason Osborne je priznal, na ne bi bil na cestni dirki niti blizu zmagi in enako verjetno velja za viceprvaka, Danca Andersa Foldagerja, ki je še lani povprečno dirkal med mladinci. Si lahko fantje z vrha vseeno obetajo klice agentov?

Ashleigh Moolman Pasio je povedala, da je z odličnimi nastopi na virtualnih dirkah že spomladi vzbudila zanimanje ekip in tako po letošnji sezoni prestopa v ekipo ženske svetovne serije SD Worx, nekdanji Boels-Dolmans. Seveda pa je za njo več kot desetletje resnega dirkanja in tako za ekipe ne predstavlja nobenega tveganja. Zmaga na virtualni dirki je kot neke vrste fiziološki test, kamor pošljejo ekipe na preizkus kolesarje.

Zmagovalec na virtualnem svetovnem prvenstvu je gotovo močan kot bik, kar pa še ne pomeni, da se bo znašel na cesti, ko ga v precep dobijo stari mački.

Zanimivo, pa je, da ženske, ki pridejo v World Tour skozi sito Zwiftove akademije, praviloma v ekipi Canyon-Sram dirkajo zelo dobro, in to v svetovni seriji, medtem ko se moški niso znašli najbolje niti na kontinentalni ravni. Kakorkoli, letos bo zmagovalec akademije dobil mesto v najboljši ekipi Pro, Alpecin-Fenixu.

So se fantje iz World Toura osmešili?

Ne vem, vendar domnevam, da bodo naslednje leto temeljito razmislili o smiselnosti nastopa. Letos niso z njim pridobili prav nič, je pa res, da jim niti ni bilo treba prav dosti vložiti. Domov so dobili trenažer, malo so potrenirali, potem pa vklopili spletno kamero in se dobro uro mučili.

Toda prihodnosti virtualnega kolesarjenja kot resnega športa ne vidim v garažah. Noro je že to, da Novozelandec dirka navsezgodaj zjutraj ob morju, Kolumbijec pa zvečer na 2000 metrih nadmorske višine. Ne glede na enotne trenažerje vedno obstaja možnost, da bo nekdo goljufal, obupen pa je tudi prenos z domačimi spletnimi kamerami. Ne, ne, e-športi se odvijajo na štadionih, kjer je tudi denar pa seveda resen prenos in prava podelitev medalj in mavrične majice. In kako prepričati, da bodo med kratkim kolesarskim dopustom ali na začetku pripravljalnega obdobja profesionalni kolesarji prišli na drug konec sveta?

Ne glede na to, da gre za dva povsem različna športa, ima virtualno dirkanje to smolo, da ga bomo vedno primerjali s cestnim kolesarstvom. Po eni strani Zwift in Uci potrebujeta zvezdnike iz realnega sveta, po drugi strani pa bi se lahko virtualno dirkanje resno formiralo samo kot še ena v vrsti disciplin pod okriljem Ucija. Na katero bomo verjetno še dolgo gledali zviška.