Vsi sponzorji ženskih ekip WorldTeam

Podatki raziskave med kolesarkami leta 2017 so pokazali, da je bilo žensko kolesarstvo pravzaprav daleč od profesionalnega športa. Skoraj polovica jih je zaslužila manj kot 5000 evrov na leto, med temi skoraj petina sploh ni dobivala plačila. Več kot 50 odstotkov vseh je moralo plačevati za stroške potovanj, namestitev in opreme, dobrih 50 odstotkov pa je opravljalo poleg kolesarskega še drugo delo. Nekaj je bilo treba spremeniti in odločilen korak je UCI naredila letos, med drugim s pravilom o minimalni plači.

Boljše plače, urejena sociala

V sezoni 2020 morajo tako v ženskih ekipah WorldTeam kolesarkam zagotoviti najmanj 15.000 evrov na leto, v naslednji sezoni najmanj 20.000 evrov, v letu 2022 za slovenske razmere že solidnih 27.500 evrov. Od leta 2023 pa bo minimalno plačilo izenačeno s plačilom kolesarjem ekip na ravni ProTeam (prej Pro Continental), ki letos zaslužijo najmanj 30.855 evrov na leto – kolesarji ekip WorldTeam pa že letos zaslužijo najmanj 38.115 evrov.

Kolesarke bodo lahko dirkale največ 75 dni na leto, v kar pa niso všteti njihovi individualni nastopi, na primer na revialnih kriterijih ali v reprezentančnih akcijah. Imeti morajo tudi najmanj 30 prostih dni. Že letos so upravičene tudi do zdravstvenih in nezgodnih zavarovanj ter zavarovanja za porodniške odsotnosti, leta 2022 pa bodo uvedli pokojninsko shemo.

Do leta 2022 bodo postopoma, vsako leto za 10 odstotkov, dvignili tudi nagradne sklade na dirkah za najboljših 20 uvrščenih. A nagrade bodo kljub temu ostale bedne in ne bodo bistveno vplivale na zaslužek kolesark.

Štiri kakovostne ravni dirk in dve ravni ekip

Koledar je sestavljen iz štirih kakovostnih ravni. Ženski UCI WorldTour bo sestavljalo največ 23 dirk (v sezoni 2020 jih bo 22), dirk kategorije UCI ProSeries bo od 20 do 30, Mednarodna kolesarska zveza pa bo zagotovila še najmanj 25 dirk razreda 1 in najmanj 30 dirk razreda 2.

Ženske ekipe WorldTeam (WTW) imajo lahko od 9 do 16 kolesark, od sezone 2022 pa od 10 do 20. Licenco WTW si je letos za štiri sezone zagotovilo osem ekip. To je več kot je predvidevala UCI, ki bo naslednje leto podelila največ 12 licenc in leta 2022 največ 15 licenc WTW. Vsem ekipam licence potečejo leta 2024, ko jih bodo razdelili znova. Zagotovile si jih bodo lahko le ekipe, ki bodo izpolnjevale športne, etične, finančne, administrativne in organizacijske kriterije.

Na dirkah ženskega World Toura bo sodelovalo od 15 do 24 ekip WTW in kontinentalnih ekip s po šestimi ali sedmimi kolesarkami. Na dirkah UCI ProSeries bodo dirkale najmanj štiri ekipe WTW, a ne več kot deset, poleg kontinentalnih ekip pa bodo dobile priložnost še reprezentance in manjše ekipe.

Več o tem lahko preberete na spletni strani UCI.

Visoko zastavljene cilje bo težko doseči

Pravico do licence WTW je imelo 15 najbolje uvrščenih ekip lanskega točkovanja, a jasno je bilo, da nekatere ne bodo mogle izpolniti kriterijev za udeležbo v elitnem tekmovanju ženskega kolesarstva. Zaradi tega marsikdo meni, da UCI uvaja spremembe prehitro. A nekje je treba začeti in če bi čakali na boljše čase križemrok, jih bržkone ne bi dosegli nikoli.

Vsekakor pa bo treba več narediti za boljšo medijsko izpostavljenost. Prevladuje občutek, da za to ni storjenega dovolj. Mednarodna kolesarska zveza sicer zahteva od organizatorjev, da zagotavljajo izboljšane organizacijske standarde, zlasti televizijske produkcije … toda koledar dirk je gost kot breskov sok s smetano, moške in ženske dirke se terminsko prekrivajo in medijske hiše se raje odločijo za prenose moških dirk. To v 21. stoletju ne bi smela biti več težava, a mnogi pozabljajo, da morajo za resno spremljanje ženskega kolesarstva dovolj osebja zagotoviti tudi mediji.

Prvo mesto ni bilo dovolj za licenco WorldTeam

Med lani najbolje uvrščenimi šestimi ekipami na lestvici UCI manjka samo ena – in to daleč najboljša v zadnjih štirih sezonah. Od leta 2015 do 2018 štiri njihove kolesarke oblekle mavrično majico (Lizzie Armitstead – poročena Deignan, Amalie Dideriksen, Chantal Blaak, Anna van der Breggen). Lani so zmagale osemnajstkrat – enako kot Mitchelton-Scott –, boljša pa je bila samo CCC-Liv z 22 zmagami, od tega jih je 19 privozila Marianne Vos.

Zmagovale so kljub skromnemu proračunu, v katerega je največ prispeval Boels Rental, nizozemski ponudnik gradbene in druge delovne mehanizacije … in prenosnih stranišč, po katerih podjetje verjetno poznate vsi, ki ste se kdaj potikali po Beneluksu. Dolmans pa je inženirsko podjetje, ki se ukvarja z zunanjimi ureditvami prostora. Kakorkoli, ne glede na njihov kontinentalni status bodo zagotovo nastopale na vseh največjih dirkah, v težavah pa se lahko znajdejo, ker se oba glavna sponzorja z letom 2020 umikata.

Dobri rezultati, premalo denarja

Med boljšimi ekipami, ki se bodo letos trudile pridobiti eno od štirih licenc WTW, ki bodo na voljo za triletno obdobje, je še nekaj kandidatk. Parkhotel Valkenburg sponzorirata hotel in mesto Valkenburg, v svojih vrstah imajo kar 17 kolesark, najuspešnejša pa je šprinterka Lorena Wiebes, ki je lani dosegla 14 od 17-ih zmag te ekipe.

Nemška ekipa WNT-Rotor je bila lani na lestvici UCI osma in letos dirka s kontinentalno licenco pod imenom Ceratizit-WNT. Ekipa Virtu Cycling, ki jo je vodil Bjarne Riis, pa je lani zaradi pomanjkanja sredstev razpadla, čeprav jim je še sredi sezone kazalo zelo dobro. Marta Bastianelli, svetovna prvakinja leta 2007 in zmagovalka lanske ženske Dirke po Flandriji si je tako morala poiskati novo ekipo. In našla jo je v ekipi Alé-BTC Ljubljana.

Med osmimi ekipami z licenco WTW jih kar šest deluje znotraj pogona moških ekip in večinoma z istimi sponzorji, ki smo jih obširno predstavili včeraj. Med 44-imi kontinentalnimi ženskimi ekipami pa nastopata ženska ekipa Astana, lani sicer 19. na lestvici UCI, in Lotto Soudal Ladies, ki je bila lani 13. najboljša.

V nadaljevanju poleg pregleda sponzorjev, ki vlagajo v žensko kolesarstvo, predstavljamo tudi kratko zgodovino ekip.

Alé-BTC Ljubljana

Italijanski ekipi Alé-Cipollini in slovenski BTC City Ljubljana je s skupnimi sredstvi uspelo zagotoviti dovolj velik proračun in organizacijsko strukturo za 12-člansko ekipo najvišje ravni. Deluje pod italijansko zastavo, a ima v svojih vrstah le tri Italijanke, med njimi svetovno prvakinjo iz leta 2009 Tatiano Guderzo in zmagovalko lanske Dirke po Flandriji Marto Bastianelli. Letos dirkajo v ekipi štiri Slovenke, naturalizirana Eugenia Bujak, Urška Bravec, Urša Pintar in Urška Žigart.

Verjetno ni treba posebej predstavljati proizvajalca kolesarskih oblačil Alé, ki šiva v svojem obratu tudi za mnoge druge znamke. Podjetje BTC prav tako zelo dobro poznamo kot upravitelja poslovnega in trgovskega središča in ponudnika logističnih storitev. V imenu je tudi mesto Ljubljana, kar koristi turistični promociji prestolnice. Cipollini je opremljevalec s kolesi, na dresih pa so še napisi WindTex (material podjetja Wagotex), Deine (agencija za upravljanje s človeškimi viri), CSF (proizvajalec črpalk za prehrambeno industrijo). In, verjeli ali ne, Rog, karkoli je že ostalo od njega.

Canyon-Sram Racing

Nemško ekipo je leta 2016 ustanovil nekdanji nemški kolesar Ronny Lauke, potem ko se je končala dolgoletna zgodba z Velocio-Sram Pro Cycling. Canyona in Srama ni treba predstavljati na dolgo in široko, velja pa omeniti, da ekipa ni nikdar spremenila imena. Z oblačili jo opremlja Rapha in že vsa leta velja, da imajo najlepše drese v ženskem pelotonu. V moškem jim lahko bržkone konkurira samo EF Education First, ki jo prav tako oblači Rapha.

Že od leta 2016 Canyon-Sram sodeluje z Zwiftovo akademijo za mlade talente. Lani se je močno izkazala mlada Ella Harris, ki se ji bo letos v ekipi pridružila Avstralka Jessica Pratt.

CCC-Liv

Nizozemska ekipa je nastala že daljnega leta 2005, ko se je imenovala DSB-Bank. Od začetka članske kariere v njej dirka Marianne Vos, ki je samo na cesti tej ekipi v 14-ih sezonah privozila 228 zmag (za primerjavo: Eddy Merckx jih ima 286). Vosova je vsa leta zmagovala, imena ekipe pa so se spreminjala. Nekaj sezon jo je sponzorirala nizozemska banka Rabobank, potem ko se je leta 2011 zaradi dopinških afer umaknila iz moškega kolesarstva izstopila. V sezoni 2018 je Vosova dirkala v dresu z napisom WaowDeals, potem pa se je ekipa pred lansko sezono združila s poljsko CCC, potem ko so prevzeli licenco World Tour od ekipe BMC.

Žendska sicer še vedno nastopa pod nizozemsko zastavo. CCC je veriga trgovin s cenovno dostopno obutvijo, Liv pa dobro poznamo kot Giantovo linijo koles za ženske.

FDJ-Nouvelle Aquitaine-Futuroscope

Francoska ekipa je med letoma 2006 in 2013 dirkala pod imenom Vienne-Futuroscope, naslednja tri leta kot Poitou Charentes-Futuroscope.86, od sezone 2017 pa je glavni sponzor francoska nacionalna loterija FDJ. Ekipa odtlej deluje v sodelovanju z moško Groupama-FDJ. Druga velika sponzorja ekipe sta francoska regija Nova Akvitanija in Futuroscope, zabavišče, ki slovi po avdiovizualnih atrakcijah, kot so 3D- in 4D-kinematografi.

Mitchelton-Scott

Od samega začetka leta 2012 deluje kot celota skupaj z moško. V prvi sezoni se je imenovala GreenEdge-AIS, od leta 2017 pa si ime deli z moško divizijo (Orica-Scott, zadnji dve leti Mitchelton-Scott). V ekipi lepo poskrbijo, da članice in člani skupaj dihajo kot eno in tako organizirajo tudi skupne priprave, na katerih kot najbolj marljiva slovi svetovna prvakinja v cestni vožnji Annemiek van Vleuten.

Scott je seveda proizvajalec koles pa tudi opreme kolesarja, Mitchelton pa avstralska vinska klet. Kolesarke imajo identične drese kot moški, na njih tako najdemo napisa Jayco (proizvajalec avtodomov) in Let’s Go (najemodajalec avtodomov).

Movistar

Leta 2017 je sklenil Movistar, najstarejša ekipa v World Touru, ustanovila še ženski oddelek, ki je v prvo sezono zapeljala naslednje leto. Za letošnjo sezono si je ekipa zagotovila mesto v elitni druščini, čeprav je bila lani v ekipni razvrstitvi World Toura šele 13.

Movistar je blagovna znamka telekomunikacijskega operaterja Telefonica, ki deluje v Španiji in špansko govorečem delu Latinske Amerike. Tudi kolesarke od letošnje sezone dirkajo s Sramovimi komponentami in izključno kolutnimi zavorami. Po slovesu Endure jih oblači … Alé, torej znamka, ki je glavni sponzor konkurenčne ekipe.

Sunweb

Leta 2011 je začela delovati pod imenom Skil-Argos, s sezono 2013 pa je postala del ekipe Argos-Shimano in naslednje leto Giant-Shimano. Čeprav je delovala znotraj enotnega ustroja, se je v letih 2015 in 2016 imenovala Liv-Plantur, saj je Giant promoviral svojo blagovno znamko ženskih koles. Od leta 2017 pa moški in ženske nastopajo z enotnimi dresi.

Sunweb je nizozemska agencija s počitniškimi aranžmaji na Nizozemskem, Danskem in Švedskem ter v Belgiji, Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji. Z avtomobili jih opremlja Škoda, Renson je proizvajalec stavnega in vrtnega pohištva, DSM pa proizvaja prehranske dodatke, biomedicinske in druge napredne materiale ter razvija solarne tehnologije.

Trek-Segafredo

Ženska divizija ekipe Trek-Segafredo je lani navduševala že v svoji prvi sezoni, v ekipnem točkovanju World Toura je bila tretja. Dekleta so zmagala kar 17-krat, močno ekipo pa imajo tudi letos.

Poleg Treka je glavni sponzor Segafredo, bolonjska pražarna kave, ki jo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odprl Francesco Segafredo. Pražarna je zdaj del skupine Massimo Zanetti Beverage Group in velja za največje zasebno podjetje v kavni industriji. Na okusno oblikovanem dresu najdemo še logotip podjetja Splunk, ki deluje na področju informatike.