Pred Dirko po Lombardiji

Kdor je pri zdravi pameti, Primožu Rogliču ne more očitati ničesar. S trinajstimi zmagami v sezoni je s Samom Bennetom na drugem mestu, za Dylanom Groenewegenom (14 zmag). Na lestvici UCI in v seriji World Tour je prvi, pred Julianom Alaphilippeom in Jakobom Fuglsangom. Prvi je tudi na lestvici PCS specialistov za vzpone, specialistov za etapne dirke in kljub porazu na svetovnem prvenstvu tudi na lestvici specialistov za kronometer. V World Touru kolesari le štiri leta, a je na lestvici najboljših vseh časov že zdaj 165. Zato naj se ne bere kot očitek, da mu za vpis med legende nekaj manjka. Zmage na enodnevnih dirkah. No, od sobote ne več.

Spomenik je točno to. Spomenik.

Slovenijo je na seznam zmag na enodnevnih dirkah svetovne serije Grega Bole vpisal leta 2011 na klasiki GP Ouest France-Plouay. Jani Brajkovič je bil z drugim mestom blizu zmagi na spomeniku v Lombardiji leta 2008, Andreju Hauptmanu pa je leta 2001 malo zmanjkalo za zmago na svetovnem prvenstvu. V zobe ne bomo gledali niti letošnjemu petemu mestu Mateja Mohoriča v San Remu.

A pošteno je treba povedati, da je pika na i vrhunski karieri … zmaga na spomeniku. Ta na seznamu vrhunskih kolesarjev manjka marsikomu. Chris Froome sploh še ni dvignil rok na enodnevni dirki, na Liege–Bastogne–Liege je bil šestkrat in bil najboljši 36., edinega nastopa na Pariz–Roubaix ni končal. Bradley Wiggins je na istih kockah impresivno dirkal leta 2014, ko je na velodrom prišel v skupini, ki je dirkala za drugo mesto in zasedel deveto. Alberto Contador ima le eno zmago z enodnevnih dirk, in sicer na dirki ekstra kategorije Milan–Torino. Tom Dumoulin je bil letos v San Remu enajsti.

So pa tudi specialisti za etapne dirke, ki odlično dirkajo na klasikah. Valverde je sinonim za kolesarja, ki zmaguje na etapnih in enodnevnih dirkah. V zadnjih letih si je mesto med nesmrtnimi z zmagama v Lombardiji in na dirki Milano–San Remo utrdil Vincenzo Nibali, v Lombardiji je lani zmagal Thibaut Pinot, Cadel Evans je bil svetovni prvak in leta 2010 je zmagal na Valonski puščici. Kolesarji, ki stavijo vse na eno dirko v sezoni in kjer morda zmagujejo serijsko, niso tako priljubljeni kot tisti, ki se znajo izpostaviti tudi na enodnevnih. Kolesarskemu spomeniku ne rečemo zastonj … spomenik.

Zmaga s slabimi nogami

Že s postavo za Dirko po Emiliji je Jumbo Visma dokazala, da mislijo resno in na cestah v okolici Bologne so bili njihovi kolesarji v zaključku najbolj aktivni. A teden dni pred zadnjim vrhuncem letošnje sezone se tam nihče ni znašel po naključju. Res je bila dirka ekstra kategorije – enako kot od letos dirka Po Sloveniji –, a Roglič je moral opraviti z Richardom Carapazom, Eganom Bernalom, Nibalijem, Valverdejem, Fuglsangom, Sergiom Higuito in Michaelom Woodsom … in z njimi je opravil navidez z lahkoto. Glede na to, da je na vzponu na San Luco postavil rekord, se lahko ob njegovi izjavi, da se ni počutil najbolje, pred Dirko po Lombardiji konkurentom tresejo hlače.

Pred dirko padajočega listja bo Roglič v torek kilometre nabiral še na klasiki Tre Valli Varesine. Tam so v zanimivem zaključku v 99-letni zgodovine dirke zmagovali večinoma specialisti za vzpone, a so jih pogosto presenetili tudi sprinterji ali močnejši kolesarji, ki preživijo kratek zadnji vzpon. Tudi tam Roglič ni brez možnosti, a veliki dan prihaja šele v soboto.

Ob visokih apetitih pa moramo upoštevati, da je Il Lombardia precej bolj zapletena kot Dirka po Emiliji. V Bologni je zmagal najmočnejši na zadnjem klancu, za zmago v Comu pa mora biti kolesar tudi prebrisan. Primož Roglič je bil lani na svetovnem prvenstvu v vrhunski formi, ki jo je razkazoval tudi na strminah na Muro di Sormanu, a tudi to ni bilo dovolj.

V Lombardijo prideta v soboto še Alaphilippe, drugi leta 2017, in zmage lačni Philippe Gilbert, ki je ob Comskem jezeru zaporedoma slavil v letih 2009 in 2010, za Ineos bo poleg Bernala nastopil tudi Michal Kwiatkowski … Seznam favoritov bo precej daljši, tako kot bo daljša tudi trasa … specialisti za zmage na etapnih dirkah le redko vozijo na preizkušnjah, dolgih 240 kilometrov in več. To pomeni, da bo Dirka po Lombardiji približno uro daljša kot Giro dell’Emilia.

Sezona se je začela z zmago … naj se tako tudi konča

Zaradi tega so Spomeniki nekaj posebnega. Vsi so daljši od 240 kilometrov – Dirka odpadajočega listja je med njimi najkrajša –, poleg tega so precej zapleteni, pridejo pa vsi, ki nekaj pomenijo. In pridejo zato, da bi zmagali. Ne preračunavajo, ne držijo se nazaj, kot v etapah na tritedenskih dirkah. Vedno zmaga najboljši – a ne nujno najmočnejši. In seveda mora imeti tudi nekaj sreče.

Primož Roglič je res specialist za etapne dirke, je pa tudi mož, ki gre vedno na zmago. Zna se spuščati. Letos je že dokazal, da zna tudi sprintati. Predlani je bil v Lombardiji 40. Lani je bil 17., a je vozil, kot da hoče zmagati. Letos je izgubil samo dvakrat, ko si je želel zmagati. Na Giru je kljub vsemu izvlekel tretje mesto. Verjetno še nikdar noben slovenski kolesar ni tako hlepel po zmagah, kot Primož Roglič. In verjetno še nihče ni imel tako močne ekipe.