Vse, kar morate vedeti o progah na letošnjem svetovnem prvenstvu

Slovenska moška osmerica bo nastopila s prvim in drugim kolesarjem z Ucijeve lestvice na čelu in je tako naravnost zastrašujoča, medtem ko Gorazd Penko upa na žensko uvrstitev med prvih dvajset. Na letošnjem svetovnem prvenstvu žal ne bo mladinskih in dirk mlajših članov. Ti bodo lahko izjemoma nastopili v elitni kategoriji, ne glede na rang njihovih ekip. Ne moremo jih pričakovati veliko, vemo pa, da bo v britanski reprezentanci dirkal Tom Pidcock, zanesljivi zmagovalec Gira mlajših članov. Leto dni po sramežljivi premieri ne bo niti ekipnega kronometra mešanih štafet. Zanimanja bi bilo zaradi zgoščenega programa štirih dirk v štirih dneh verjetno še bistveno manj. Že na evropskem prvenstvu je bilo vse skupaj videti nekoliko žalostno.

Italijani so kralji improvizacije

Potem ko se je moral Uci zaradi švicarskih ukrepov v boju proti koronavirusu odpovedati svetovnemu prvenstvu pred svojim pragom v Aiglu, so reagirali ekspresno. Eden od pogojev je bila zahtevna trasa, ki naj bi bila namenjena dobrim hribolazcem, podobno kot tista, ki so jo načrtovali v Aiglu. Francoska regija Haute-Saône je bila pripravljena organizirati prvenstvo s ciljem na La Planche des Belles Filles, a na koncu je zmagala Imola.

Legendarno dirkališče Enza in Dina Ferrarija je s svojo infrastrukturo idealno za kolesarsko dirkanje v času protikoronskih ukrepov, epidemiološka slika je v Italiji precej boljša kot v drugih evropskih državah, regija Emilija - Romanja pa je zbrala tudi denar za kotizacijo. Ta je bila letos nižja kot običajno, vseeno pa naj bi Italijani na hitro zbrali od tri do štiri milijone evrov.

Bolj poskočna proga, več favoritov

Svetovno prvenstvo v Aiglu bi z več kot 5000 metri višinske razlike ustrezalo lahkim hribolazcem, v Imoli pa je specifika proge takšna, da bo krog favoritov precej širši. Cestni dirki bosta na svetovnem prvenstvu prvič po letu 2014 v Ponferradi od začetka do konca potekali v krogih, brez transfernega prvega dela. Moški bodo v okolici Imole v devetih krogih na 258 kilometrih preplezali 5000 metrov, ženske pa v petih krogih na 143 kilometrih kar 2800 metrov.

Ob ogledu profila se je nemogoče znebiti občutka, da se bodo kot doma počutili tisti, ki računajo na dobre uvrstitve na valonskih klasikah, te se začnejo manj kot teden dni po svetovnem prvenstvu. A je vprašanje, če se bodo lahko otresli težjih specialistov za flandrijske preizkušnje, če tempo od štarta ne bi bil prehud (in v to dvomim), pa se lahko v zaključek pripeljejo tudi lažji šprinterji, na primer Luka Mezgec.

Slovenska moška reprezentanca

Slovenska ženska reperezentanca

Proga cestne dirke

Štart in cilj sta na dirkališču, sledi pa dirkanje v smeri urinega kazalca. Z dirkališča vodi do prvega klanca široka cesta, ki se že v prvih štirih kilometrih vzpne za dobrih 100 metrov. Potem se zlagoma spušča do križišča, kjer se zavije levo na ožjo cesto. Skozi dolg levi zavoj se bolj strmo spusti do desne serpentine in potem teren valovi nad vinogradi do začetka vzpona na Mazzolano, ki je na približno 7. kilometru.

2,8 kilometra dolg klanec s 166 metri višinske razlike je najbolj strm na začetku, zato bo pomembna dobra pozicija že preden bodo kolesarji zavili z glavne ceste levo. Prvi kilometer je oster (naklon 9,6 %), vmes je kakih 100 metrov dolga 13-odstotna naklonima. Potem strmina zlagoma popušča, v zadnjem kilometru je povprečni naklon komaj 2 odstotka in proti vrhu je vzpon komaj opazen.

Spust v Riolo Terme je hiter, z enim ostrim desnim zavojem na vrhu in drugim ostrim desnim tik pred mestom. Sledi zapleteno križišče z nekaj otoki, skozi kraj pa bodo prišli hitro na cesto, kjer bo malo pred polovico proge med Riolo Termami in Isolo bife.

Vzpon na Cimo Gallisterna (2,7 km, 173 m višinske razlike, 6,4 %) se začne že ko zapustijo Isolo, a je prvih 800 metrov komaj 4-odstoten. Z glavne ceste se zavije ostro desno, spet na ozko cesto, ki se nekoliko vzpne, potem pa celo spusti do križišča, kjer se zavije levo. Tam se cesta postavi pokonci. 1300 metrov dolg odsek je v povprečju 10,9-odstoten, maksimalni naklon je 14 odstotkov. Pod vrhom se cesta celo malo spusti in še enkrat vzpne za kakšnih 20 metrov, a to ne bo bistveno.

Vrh je 12 kilometrov pred ciljem. Spust po ozki cesti ni zelo strm, bolj je videti, da se cesta zlagoma spušča z nekaj vmesnimi hupserji. Toda hitrosti bodo vseeno visoke in do cilja bo treba poganjati na polno večino časa, tako je vsaj videti prek Google Street View.

Proga vožnje na čas

Kronometer je letos namenjen močnejšim specialistkam in specialistom, tako da načeloma ni težko izbrati glavnih favoritov. Zanimivo je, da poteka na isti razdalji za obe kategoriji, tako da bo za moške nekoliko kratek. V 31,7 kilometrih bodo premagali 200 metrov višinske razlike, vendar pa ni omembe vrednih klancev. Edino merjenje časa bo na 15. kilometru, tik pod najvišjo točko, ki je 60 metrov više kot štart na dirkališču v Imoli.

V nasprotni smeri urinega kazalca poteka proga na hitrih cestah, nekaj zapletenih zavojev pa je samo pred ciljem in potem na dobro oprijemljivem asfaltu na dirkališču.

Favoritinje vožnje na čas

Ženski kronometer je že danes. To je, nekoliko nerazumljivo, edina dirka, ki je RTV Slovenija ne bo prenašala, čeprav tekmuje tudi Eugenia Bujak. Ljubiteljice in ljubitelji ženskega kolesarstva si ga lahko ogledamo na Eurosportu ali na GCN Pass. Prvi štart bo ob 14.40, Bujakova gre na progo ob 15:20.

Naturalizirana Slovenka, ki prihaja s Poljske, sicer ne sodi v ožji krog favoritov, ampak letos je v odlični formi. Strade Bianche je končala na 14. mestu, odlično pa je dirkala tudi na ženskem Giru. V ekipnem kronometru je bila z Ale BTC Ljubljana sicer šele deveta, potem pa je v hriboviti četrti etapi navdušila z drugim mestom. Po dolgem begu z Lizzy Banks je popustila šele na zadnjem tlakovanem klancu.

Chloe Dygert-Owen (ZDA)
V odsotnosti Annemiek van Vleuten, ki si je zlomila zapestje na ženskem Giru, je glavna favoritinja lanska svetovna prvakinja. Večkratna svetovna prvakinja na velodromu praktično nima izkušenj z dirkanjem v Evropi in tekmuje daleč od World Toura. A že leta 2017 je nase kot 20-letnica opozorila s šestim mestom na svetovnem prvenstvu v vožnji na čas v Bergnu. Lani pa je v Yorkshiru za poldrugo minuto premagala Anno van der Breggen in oblekla mavrično majico, vrhunsko formo pa potrdila s četrtim mestom na cestni dirki.

Zanimivo je, da letos sploh še ni oblekla mavričnega dresa in po PCS nima na cesti niti enega štarta. Njena pripravljenost je tako neznanka, vendar pa svetovne prvakinje vsekakor ne smemo odpisati. Sploh pa ne zato, ker je na svetovnem prvenstvu na velodromu konec februarja osvojila dve zlati medalji: v ekipni in posamični zasledovalni vožnji.

Anna van der Breggen (Nizozemska)
Kljub odsotnosti van Vleutnove imajo Nizozemci dve močni predstavnici, ki bi jima osebno pripisal celo več možnosti kot Američanki. Evropska prvakinja v vožnji na čas in nizozemska državna prvakinja je bila z ekipo Boels-Dolmans druga na ekipnem kronometru v prvi etapi ženskega Gira – kjer je na koncu tudi zmagala. Lani jo je Chloe Dygert v kronometru premagala kar nekoliko presenetljivo, a to je bila po letih 2015, 2017 in 2018 njena že četrta srebrna medalja, zlato pa ima s cestne vožnje leta 2018 in olimpijske cestne vožnje leta 2016. V Riu je bila v kronometru tretja.

Ellen van Dijk (Nizozemska)
Evropska viceprvakinja in lanska evropska prvakinja je dobila mesto v reprezentanci, potem ko se je Annemiek van Vleuten poškodovala. Letos ima na seznamu uspehov tudi zmago na ekipnem kronometru na ženskem Giru, kjer je bila glavna sila ekipe Trek-Segafredo.

Specialistka za kronometer že ima mavrično majico, oblekla jo je leta 2013 v Firencah, že deset let pa se redno uvršča med najboljših deset: leta 2016 je bila v Dohi druga, leta 2018 pa v Innsbrucku tretja – v Avstrijie je zaostala samo za reprezentančnima kolegicama van Vleutnovo in van der Breggnovo.

Marlen Reusser (Švica)
Nobeno presenečenje ne bo, če katero od medalj osvoji zmagovalka vožnje na čas v okviru maratona Franja leta 2019. Švicarska državna prvakinja v vožnji na čas – lani je v Švici zmagala na kronometru in v cestni vožnji – si je na evropskem prvenstvu prikolesarila bronasto medaljo. Bila je tudi članica štafete, ki je osvojila drugo mesto.

Lisa Brennauer (Nemčija)
Letos na svetovnem prvenstvu ne bo Lise Klein (lani je bila v kronometru peta), zato pa bo nemška državna prvakinja. Mavrično majico s štoparico je oblekla leta 2014 v Ponferradi, naslednje leto pa je bila na svetovnem prvenstvu tretja. S kontinentalno ekipo Ceratizit-WNT je nastopila na ženskem Giru, kjer so v ekipnem kronometru zasedle osmo mesto. Z nemško štafeto je zmagala na evropskem prvenstvu, v kronometru pa zaostala za bronasto medaljo 15 sekund.

Vittoria Bussi (Italija)
Težko je napovedati kako se bo izkazala kolesarka, ki je letos štartala samo trikrat. Zadnja leta dirka izključno v kronometrih in z nekdanjo svetovno rekorderko v vožnji na eno uro (leta 2018 – 48,007 km) moramo seveda računati. Na italijanskem prvenstvu je zaostala za Eliso Longo Borghini samo za 10 sekund, na evropskem prvenstvu pa je bila peta in z italijansko mešano štafeto tretja. Težko bo zmagala, a na italijanskem terenu bo verjetno Rimljanka še posebej motivirana. Lani je bila tretja na kronometru Ljubljana–Domžale–Ljubljana.