Vštric z Andrejem Žavbijem

Dirkati je začel pri trinajstih letih, najprej v kategoriji turist, torej z običajnim kolesom z eno prestavo, potem pa za Rog v kategorijah mlajših in starejših mladincev. V mladinski kategoriji je bil balkanski prvak in najboljši mladinec v Jugoslaviji. Tudi pri članih je vsako leto zmagal kakšnih deset dirk in bil je tudi jugoslovanski prvak. V Rogu je imel dobre pogoje in tudi plačo, kot sam pravi, je bil »vzhodnoevropski profesionalec«. Zaključil je leta 1986, pri 26 letih. Kot taksist je začel z ničle in se ob obilici dela trideset let skoraj ni usedel na kolo. Spet se je lotil kolesarjenja pred petimi leti in odtlej le napreduje.

Dirkati si nehal relativno zgodaj, čeprav si imel za jugoslovanske razmere dobre pogoje. Zakaj?

Nisem več videl perspektive. Starejši kolegi, ki so bili takrat moji vzorniki – na primer Janez Zakotnik in Drago Frelih – so zaključili okrog 30. leta in videl sem, da so morali začeti življenje na novo in na bistveno nižji ravni kot njihovi vrstniki, ki so končali srednjo šolo in so bili v tistih letih mogoče že na solidnem položaju v službi.

En razlog je bil tudi, da sem leto dni pred zaključkom, med treningom za avtom v Zagorju v predoru spregledal luknjo ter si zlomil roko in ključnico. Med zdravljenjem sem ugotovil, da me nihče več ne pogreša, nikogar ni zanimalo kaj je z menoj, bil sem že odpisan. Rekel sem si, da če se mi to zgodi še enkrat, je tako ali tako konec.

Potem si začel delati …

Nisem hotel v tovarno, tam ne bi vzdržal, zato sem začel samostojno. Kolega Pleško, pred kratkim žal pokojni, ki je bil taksist v Zagrebu, mi je ta posel predstavil v pozitivni luči in takrat je bilo res dobro. V Ljubljani sem začel kot taksist, zdaj pa že dolgo opravljam službene in poslovne prevoze. Ves čas delam kot zasebnik in sem res odvisen sam od sebe, a to je tako: kolikor delaš, toliko zaslužiš.

Verjetno v poznih osemdesetih letih ni bilo preprosto začeti zasebnega posla.

Izpolniti si moral kar stroge pogoje. Tone Fornezzi – Tof je pomagal, da sem dobil obrtno dovoljenje, sicer ga ne bi.

Ko si začel delati, si povsem nehal kolesariti.

Z otroki sem se udeležil kakšnega maratona Franja, a ne da bi se nanj pripravljal.

Ko sem nehal trenirati, sem načrtoval, da bom še dirkal, a sem spoznal, da je življenje zahtevno. Začel sem z ničle. Včasih sem delal po petnajst ur ali še več, tako da za šport enostavno ni bilo časa. Hiša, otroci …

Imam štiri hčere, eno iz prvega zakona in tri iz drugega, vse so se ukvarjale s športom. Skušali smo jim omogočiti, da so imele vse, kar so potrebovale, da so lahko študirale in se ukvarjale s športom. To je bil cilj tistega obdobja.

Nisi se pa popolnoma zapustil in zredil ... nekateri taksisti so tako rekoč zliti s svojim avtom.

Bil sem kar blizu … tehtal sem že čez 100 kilogramov.

In zdaj?

Malo pod 78 kilogramov. Pojavili so se zdravstveni problemi, zato sem se začel spet ukvarjati s športom in postopoma me je čedalje bolj vleklo v kolesarstvo. Zdaj pa je skoraj tako kot je bilo včasih.

Ko si začel kolesariti, si kar hitro začel dirkati.

Eno leto sem rekel, da grem na Franjo po svoje, punce pa same. Odpeljal sem malo Franjo, to je bilo leta 2014, ko je bilo kasneje v Ljubljani amatersko svetovno prvenstvo. Na vzponu sem držal nekaj Italijanov in Slavka Petriča, v cilju pa sem jih kar z lahkoto odšprintal. Slavko se je s partnerko Anito dogovoril, da se poročita, če zmaga. Ampak tega nisem vedel, dokler me ni napovedovalec omenil kot špilferderberja. Šele kasneje sem izvedel za njun dogovor, poiskal sem njegov naslov in mu poslal pokal s pripisom, da se mu odrekam in se umikam kot zmagovalec. No, čez mesec dni sta se poročila in me tudi povabila na poroko.

Tisto leto sem šel na svetovnem prvenstvu in zaključil okoli 50. mesta, ampak brez treninga. Drugo leto je bilo svetovno prvenstvo na Danskem, začel sem bolj trenirati, ampak eno leto je premalo. Mislil sem, da bom zmagal, ampak bil sem vsaj 30 odstotkov slabši od najboljših. Mislim, da sem bil sedmi. Razočaran.

Prijatelju, raje ne povem komu, sem rekel: »Prijatelj, svetovni prvak, kako si?« Nič slabega nisem mislil, a me je morda narobe razumel in odgovoril: »Jaz sem svetovni prvak, ti pa ne boš nikoli.« Odločil sem se, da moram enkrat zmagati. In to je bil še en motiv.

Nekaj let kasneje si svetovni rekorder v vožnji na eno uro v kategoriji 60+. Kdor je kdaj poskusil, trdi, da je vožnja na eno uro na velodromu najtežja disciplina.

Gotovo je najzahtevnejša, ampak v kolesarstvu so težke vse discipline. Vožnjo na eno uro je pa res treba poskusiti. A ni tako problematično, če se nanjo dobro pripraviš. Jaz sem se pripravljal dobre tri mesece in na koncu so bili treningi res zelo težki, sam preizkus pa ne več tako kot nekateri treningi. Generalko sem naredil en teden prej na velodromu v Češči vasi in dosegel skoraj enake številke kot potem na Poljskem. Je bila pa temperatura v Novem mestu malo več kot osem stopinj nižja.

Osem stopinj nižja?

V Novem mestu je bilo manj kot 10 stopinj Celzija. Velodrom v Češči vasi je dober in hiter in najraje bi rekord postavljal tam. Če bi vedel koliko priprav to zahteva, se tega sploh ne bi lotil. Začelo se je tako, da mi je Aleš Kalan omenil prireditev Kolesarske zveze Slovenije, na kateri bi jaz in še ena kolesarka podirala rekord na eno uro. Razmišljal sem, da bi se morda izšlo, a nisem bil prepričan … polurne kronomere sem vozil s povprečno hitrostjo 43 km/h, za rekord pa je bilo treba dirkati 45 km/h. Potem se je zapletlo. V Češči vasi niso imeli štartnega bloka in certifikatov, ki so potrebni za postavljanje svetovnega rekorda. Morali smo poiskati drugo rešitev.

Na velodromu na Poljskem je nekdo že pred menoj postavil svetovni rekord, mislim, da v kategoriji od 34 do 40 let, nekje blizu 50 km, pista je torej dobra in imajo tudi izkušnje … malo sem se bal, ker je na njihovi spletni strani pisalo, da je velodrom v bankrotu, objavljen je bil celo poziv za zbiranje donacij, sicer naj bi investitor dal velodrom na dražbo.

Praktično si jim pomagal, ker je bilo treba za postavljanje rekorda plačati.

Seveda, postavili so komercialne cene, a bistveno nižje kot drugod. Zanimal sem se tudi v Londonu in Manchestru ter v Švici, a so cene kar visoke. V Manchestru bi se sicer izšlo, a ni bilo ustreznega termina, v Londonu pa je bila cena 12 tisoč evrov.

Uh …

Da, ampak za ta denar pripravijo vse, organizirajo tudi sodnike, medtem ko smo za Poljsko vse urejali sami. Pomagal mi je Miloš, mož Eugenije Bujak, povezal me je z osebo na Poljskem, ki je uredila tudi ustrezen datum in uro, tako da je bilo vse praktično idealno. Rekorda ne bi mogel postavljati, če mi prijatelji ne bi pomagali pri treningih, organizaciji, opremi in ostalem. Pa brez žene tudi ne bi šlo!

Vožnja na eno uro je zahtevna že zato, ker ni trenutka odmora. Kdaj je postalo zares težko?

Ogromno moraš delati na poziciji in aerodinamiki, navaditi se moraš tudi na pisto, da voziš čim bližje notranji črti, sicer se nabirajo dodatni metri, ki pa ne štejejo v končni rezultat, v vsakem krogu šteje le 250 metrov, kolikor je dolga notranja črta.

Pomembna je koncentracija, predvsem pa občutek, kje imaš mejo. Če jo prekoračiš, plačaš na koncu drago ceno. In občutek dobiš samo z vajo. Na treningih sem imel krizo običajno že po 15 minutah. Po pol ure res ne veš, če ne bi kar odnehal, po 45 minutah si pa že tako daleč, da se odločiš vzdržati še tistih petnajst minut.

Torej hočeš reči, da se kriza pojavi vsakih 15 minut?

Tako nekako … ampak na Poljskem je bilo res težko samo zadnjih deset minut. Moj cilj je bil, da vsak krog prevozim pod 20 sekundami. In najbolj pomembno je imeti na velodromu osebo s tablico, s katero se meri čas kroga. Tako sem za vsak krog vedel, koliko časa vozim. In to je bistvo. Ni števca, imaš le pomočnika, ki štopa.

A kakšnim prenosom in kadenco si vozil?

56-14 in s kadenco 92. Zame je to precej optimalno.

Pa povprečna moč?

Mislim, da 290 vatov. Mislil sem, da bo več, a zaradi drugačne pozicije razviješ manjšo moč. Moj FTP je sicer okoli 320 vatov. Če bi imel več časa, bi bil rezultat malo boljši, ampak glede na okoliščine in glede na to, da je čas na pisti zelo drag ...

Prejšnji rekord si popravil skoraj za kilometer in pol.

Tega niti nisem pričakoval ... Mislil sem, da bom prevozil okoli 45 kilometrov ... ko sem že v Novem mestu šel skoraj 45,7 km/h, pa sem si rekel, da bi šlo morda tudi 46, a se ni izšlo.

Sicer si šprinter. Že od članskih let?

Eden od izzivov, ko sem pred petimi leti prišel na to sceno, je bil, da se izboljšam na klanec in v kronometru. Dejansko zadnje tri, štiri leta delam bolj na kronometru in vzponih. Za klanec sem še vedno pretežek, v kronometru pa sem res močno napredoval.

Sicer sem bil vedno tipičen šprinter, čeprav sem zmagoval tudi etapne dirke, recimo Jadransko magistralo, kjer je bilo tudi kar nekaj klancev. Kot mladinec sem enkrat zmagal tudi na Vršič. Nismo pa vozili kronometrov Na Dirki po Jugoslaviji je bil eden in na koncu leta državno prvenstvo, a se ga ponavadi niti nisem udeležil.

Kaj pa ekipni kronometer?
Tisto sem vozil, ampak je bilo res mučno …

Še težje kot ena ura na velodromu, sploh če nisi najmočnejši.

Ampak sem vozil še kar solidno, tudi na mladinskem svetovnem prvenstvu.

Je pa trening za kronometer res zahteven …

Oh, seveda, šprint je preprost, s prijatelji šprintaš na tablo in to je to (smeh). Poleg predispozicij pa je v šprintu pomembno tudi, kako hitro se znajdeš in prilagodiš situaciji, kako predvidevaš namene konkurentov, vedeti moraš kako začeti šprint …

To je morda neumno vprašanje, ker verjetno uživaš v obojem, pa vendar: raje dirkaš na cesti ali na velodromu?

Velodrom je veliko bolj adrenalinski, hitrosti so višje, ampak imam premalo treninga. Tudi v moji kategoriji je pomembna specializacija in skoraj ni kolesarjev, ki bi vozili na pisti, cesti in ciklokros.

Sploh šprinterji so specializirani. V šprintu na velodromu nimam kaj iskati, šprinterji več dvigujejo uteži, kot vozijo kolo.

Seveda, oni so res živali …

Da, tudi v starejših kategorijah. V disciplinah na točke in končni cilj pa sem tudi jaz kar konkurenčen in tudi v zasledovalni vožnji na 2.000 metrov, kolikor vozimo masterji. Če bi še malo treniral, sem lahko letos na svetovnem prvenstvu v Manchestru blizu medalje in računam na dober rezultat. Lani sem v dirki na končni cilj osvojil srebrno medaljo.

Skoraj bi rekel, da so mi vseeno bolj všeč cestne dirke. Ampak velodrom je ob koncu sezone pika na i. Tudi družba je na velodromu malo drugačna. Vsi so na enem mestu, si pomagajo in navijajo, ampak borba je do konca, do smrti, ni nobene milosti.

Kako pa je s svetovnim prvenstvom s starodobnimi kolesi?

Lani sem bil drugič in spet zmagal. Konkurenca ni tako močna, gre bolj za spomin na stare čase, tako da pridejo predvsem ljubitelji starih koles. Je pa res, da nekateri trdo trenirajo, tako da ni šale in jih je treba vzeti kar resno, saj mi je tudi tam cilj zmagati. Lani je bilo kar zanimivo. S tremi smo pobegnili že na začetku, a dva nista bila najboljša in sem ju stresel, potem pa sem bil kar naenkrat sam in brez spremstva. Ujel sem kolesarje pred menoj, stresel še njih in sam prišel v cilj. Potem sem šel še za dve uri na trening in ko sem se vrnil, je bila žena pri sodnikih, rekla je, da me ni v rezultatih. Komisar je rekel, da sem moral iti nekje drugje, ker me nihče ni videl. Tisti, ki sem jih ujel, so povedali, da sem bil z njimi ...

… verjetno si imel tudi sled s števca?

Ne, ker na starodobniku to res ni videti dobro. Hotel sem ga sicer spraviti v žep, a sem imel star Rogov dres brez žepov.

O, estet si, to mi je všeč.

Kakorkoli, kolesarji so povedali, da sem bil z njimi, tako da so mi na koncu priznali rezultat. S starim kolesom sem bil tako hiter, da enostavno niso verjeli, da je še nekdo spredaj. Jaz sem se pa matral … saj mi je bilo žal, ker bi lahko šel s skupino in jih odšprintal, tako pa sem se skoraj 40 kilometrov vozil sam.