Uci v dobro športa zavrnil Victorja Campenaertsa

Za nizozemski časnik Het Nieuwsblaad je Campenaerts prejšnji teden povedal: »Ko je postalo med dirko Pariz–Nica jasno, da bodo mnoge dirke prestavljene, je dozorela ideja za tritedensko karanteno na londonskem velodromu in nov poskus za rekord.« Zamisel je bila všeč tudi športnemu direktorju Bjarneju Riisu, ki se je že dogovarjal z upravitelji velodroma Lee Valley VeloPark, a deset dni po vložitvi prošnje Uci ni dal zelene luči. Razlog, ki ga navaja Belgijec, je banalen: »Moj poskus ne bi bil dober za podobo kolesarstva.«

Svetovni rekord »z napako«?

Victor Campenaerts je svetovni rekord Bradleyja Wigginsa iz leta 2015 izboljšal pred skoraj točno letom dni, 16. aprila. S kolesom Ridley in čelado HJC je prevozil 55.089 metrov, izboljšal svetovni rekord za 563 metrov in prvi prebil mejo 55 kilometrov. Po tem dosežku ni šlo brez očitkov, da je uspeh posledica izbire velodroma Velodrom v mehiškem mestu Aguascalientes leži na nadmorski višini 1887 metrov, Wiggins pa je pred veliko množico gledalcev dirkal na londonskem velodromu Lee Valley VeloPark le nekaj metrov nad morsko gladino.

Izbor velodroma v Mehiki seveda ni bil naključje in vsak ampak ob Campenaertsovem rekordu je bil povsem neutemeljen. Navsezadnje so od leta 2014, ko so se sprostila tehnična pravila v tej disciplini, prav na velodromu Aguascalientes Bicentenary izvedli pet od dvajsetih moških in tri od sedmih ženskih poskusov. Tam je leta 2018 postavila ženski svetovni rekord tudi Vittoria Bussi (48.007 m).

Campenaerts je želel utišati dvomljivce, toda sredi običajne kolesarske sezone se delodajalec težko strinja s tedni priprav na tak podvig. Ob začetku krize zaradi koronavirusa pa se je ponudila idealna priložnost za dober kolesarski cirkus. Pridobili bi vsi, zato se zdi odločitev Mednarodne kolesarske zveze naravnost nora. Morda bi jo lahko vsaj bolje utemeljili, na primer s tem, da so ustavljene vse tekmovalne aktivnosti v športu.

Ostali smo brez resničnostnega šova

Campenaerts bo nastopil na četrti tekmi virtualne Dirke po Švici. Bolje kot nič, a bodimo pošteni. Virtualno dirkanje na trenažerjih ima bore malo skupnega z dinamičnim športom, kot je cestno kolesarstvo. Gledanost virtualne Dirke po Flandriji je bila presenetljivo visoka, a slepili bi se, če tega ne bi pripisovali predvsem dolgčasu, ki je zavladal na kolesarski sceni.

Precej bolj zanimivo bi se bilo v teh dneh pogovarjati o rekordu na eno uro. Campenaerts bi ga postavljal z drugo opremo (kolo BMC in čelada Giro) in navsezadnje v ne najbolj optimalnih pogojih, saj bi imel časa za pripravo relativno malo. Z nekaj inovativnosti udeleženih bi lahko spremljali pravi resničnostni šov.

Tako pa smo ostali brez priložnosti in lahko samo upamo, da se bo Uci izšel skrajno optimističen načrt o odprtju sezone že čez dobra dva meseca. Da bodo torej tisoči kolesarjev in vseh, ki so s tem športom povezani, potovali po svetu, čeprav je v Italiji, Franciji in Španiji gibanje še vedno strogo omejeno, čeprav letalski promet stoji in kljub napovedim strokovnjakom, da množične prireditve ne bodo možne vsaj do jeseni.