Prva resna virtualna dirka je za nami

Prva resna virtualna dirka je za nami

Na virtualni Dirki po Flandriji, ki se je izkazala za precej napeto, je z napadom na Paterbergu zmagal Greg Van Avermaet pred Oliverjem Naesenom in Nicholasom Rochem. Je bilo vredno ogleda? Če ni boljšega, vsekakor!

Kratka, skoraj šprinterska virtualna ekshibicija se je izkazala za celo bolj dinamično od običajnega cestnega dirkanja. Če sem lahko lani med Dirko po Flandriji pospravil celo stanovanje, prebarval steno in skuhal golaž, se je letos vse končalo že v tričetrt ure.

Odstopiti se da tudi s trenažerja

Dirko je gostila virtualna platforma Bkool, prenašala jo je belgijska Sporza, a s komentarjem Martyja MacDonalda smo si jo lahko ogledali tudi na kanalu GCN Racing.

Proga je bila dolga 32 kilometrov in je vključevala le zadnje tri vzpone: Kruisberg (2,5 km/122 m/5 %), Oude Kwaremont (2,2 km/102m/4,8 %) in Paterberg (360 m/136 m/12,9 %). Po desetih kilometrih se je uspelo iz skupine edinih 13 udeležencev odcepiti šesterici, ki so jo sestavljali Oliver Naesen, Thomas De Gendt, lanski zmagovalec Alberto Bettiol, Remco Evenepoel, Greg Van Avermaet in Nicolas Roche.

Napadi so se v ospredju vrstili drug za drugim, v ozadju pa je odstopil Michael Matthews – na Oude Kwaremontu, kjer je maksimalni naklon do 10,8 odstotkov, je ostal na aksi, mehanika seveda ni bilo na spregled, in tako je sestopil s svojega Cervela.

Zmagovito potezo je na Paterbergu potegnil Van Avermaet. Do cilja po 43 minutah in 17 sekundah dirkanja privozil 20 sekund prednosti pred Naesonom in 21 pred Rochom.

Zmaga z rokami na balanci

Vprašanje je sicer, koliko je bilo razpletanje v začetni fazi dirkanja posledica resnih napadov in koliko dejstva, da ima virtualno okolje svoje zakonitosti. Prenos je bil sicer simpatičen, za kar so poskrbeli tudi tekmovalci sami s posnetki iz votlin bolečine v živo. Večina je dirkala v dnevnih sobah, De Gendt v svoji kolesarski delavnici, Oliver Naesen sredi nekoliko neuglednega hodnika, Remco Evenepoel pa kar na dvorišču pred hišo.

Za vsaj nekaj medijske izpostavljenosti so poskrbeli pri Deceuninck-Quick Stepu, saj je njihova trojica tekmovala pred panojem z logotipi, tako kot tudi Greg Van Avermaet, ki je najuspešneje izpostavil sponzorja. Med prenosom smo videli tudi realne posnetke trase. Zanimivo je bilo spremljati podatke o porabi kalorij ter trenutni hitrosti, moči in kadenci, čeprav je bilo občasno težko jasno za čigave podatke gre.

Smo pa lahko v živo videli kaj je bilo potrebno za zmago: Greg Van Avermaet je razvil povprečno moč 434 vatov, povprečna kadenca je bila kar 105 obratov, povprečna hitrost pa 43 kilometrov. Nekaj sto metrov pred ciljem je obračal krepko čez 500, nekaj časa tudi čez 600 vatov – ko je prečkal cilj, pa ni dvignil rok.

Neverjetno: snel si je casquette

V času dirke sem kolesaril po domači občini, zato si dogodka nisem mogel ogledati, ker mi je nekdo sporočil ime zmagovalca, pa je odpadla prava napetost. A vseeno sem od dogodka pričakoval manj kot sem dobil. Da je lahko spremljanje virtualnih dirk v živo zabavno, smo že ugotovili, a še toliko bolje je gledati najboljše na svetu, ki se dejansko pomerijo mož na moža. Brez ekipnih pomočnikov, radijskih povezav in neljubih dogodkov, kot so padci – a ne tudi brez nepredvidenih okvar.

A po drugi strani manjka prav to, kolesarstvo je namreč več kot le prezentacija gole moči. Po ogledu prve zares napete dirke z zasedbo nekaterih najboljših na svetu si toliko težje predstavljam, da bi bilo virtualno dirkanje nekoč zares tako priljubljeno, da bi napolnilo štadione in prikovalo pred zaslone milijone gledalcev. Verjetno je bilo težko tudi komentatorjem, ki jim je prišel prav vsak nepomemben dogodek, kot na primer, da je De Gendt snel čepico.

V sili navijač gleda virtualne dirke

Med karanteno kolesarjev in ekip v hotelu v Abu Dabiju sem se z enim od kolesarjev pošalil, da bodo morda nova realnost virtualne dirke … in jih imamo. Bolje kot nič, tako lahko vsaj o nečem pišemo in beremo. Zabavno pa bi bilo videti močnejšo konkurenco, ki bi še dodala naboj tekmovalnosti. Ta niti včeraj ni bila vprašanje, toda kaj je spomladanska klasika, če manjkajo Peter Sagan, Mathieu van der Poel, Matteo Trentin, John Degenkolb in Matej Mohorič?

In zakaj niso priredili še dirke za ženske? Če najdejo organizatorji priročne izgovore za to, da niso sposobni organizirati ženskih cestnih dirk, pa še en stream verjetno ne bi bil nobena težava, sploh zato, ker se Sporza verjetno ne kopa v preobilici športnih vsebin. Škoda, to je bila še ena zamujena priložnost.

Tudi sicer je morda zdaj čas za drznejši pristop k organizaciji takih dogodkov. Morda bi vsaj malo olajšali težave ekip, ki se soočajo z upadom prihodkov in negotovo prihodnostjo. Kolesarji so seveda daleč od idealne pripravljenosti in poleg tega nimajo vsi enaki možnosti za trening, kar je izpostavil tudi Greg van Avermaet, ki lahko v Belgiji še vedno trenira na prostem. Toda kolesarjem je dolgčas in morajo od časa do časa pohoditi do filtra, za to pa morajo biti dobro motivirani. Kar je možno le na dirkah.

In dolgčas je tudi navijačem, ki so pripravljeni gledati virtualne dirke. In se potem pomeriti med seboj na isti progi. Ali še kdo verjame, da bomo letos gledali Dirko po Franciji?

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.