Vštric s Patricijo Goričan

Nogomet je igrala deset let, a že od nekdaj je bilo kolo del njenega življenja. Ob drugih dejavnostih ni bilo časa, da bi prišlo v ospredje, potem pa ji je postalo kolesarstvo všeč tudi zato, ker se lahko dobro prepoti že v eni uri in tako koristno porabi tisto malo časa, ki ji ga ostane. V osnovni šoli dela pri športni vzgoji z dekleti od sedmega do devetega razreda, popoldne pa z vadbami najmlajših. Tudi sama opaža, da v gibanju manj naklonjenih časih za mnoge otroke ni več povsem običajno, da večino dne preživijo na dvorišču.

Včeraj sem te klical med poukom športne vzgoje. Kako to poteka v časih, ko so telovadnice zaprte?

Ravno smo bili na povezavi preko aplikacije Teams. Pouk športne vzgoje se mi zdi, iskreno povedano, katastrofalen. Pri ostalih predmetih še lahko nekako funkcionirajo z učnimi listi, pri športni vzgoji pa tako ne gre. Telovaditi z njimi pred kamero nima posebnega smisla, ker potrebujejo otroci pri športni vzgoji fizični stik, otroka moraš opazovati in mu takoj povedati kaj dela narobe. Zato res upam, da se čim prej vrnemo v šolo.

Preseneča me, da so posledice pomanjkanja gibanja tako hude že po nekaj mesecih brez športne vzgoje. Navsezadnje gre samo za dve, tri ure gibanja tedensko.

Poznam dve punčki, ki sta bili kar uspešni pri gimnastiki. Po elektronski pošti sicer dobivajo navodila in videoposnetke vaj, ampak zdaj, ko tri mesece nimajo vodenih treningov v živo, je mlajša, ki je stara šest let, vidno nazadovala. Ko se vrnemo v šolo, nas bo čakalo zelo veliko dela, da bomo prišli na osnovno raven, kaj šele, da bomo s te ravni napredovali.

Torej se doma dejansko malo gibajo?

Pri posameznikih, ki so že prej redno trenirali in so bili trikrat tedensko pri nogometu ali košarki, te težave niso tako očitne, ker bodo sami avtomatsko šli ven. Težave so večje pri tistih, ki so se bolj ali manj gibali samo med športno dejavnostjo v šoli. Zdaj cele dneve presedijo in pri njih bo primanjkljaj najbolj problematičen.

Moja generacija nerga, češ, mi smo plezali po drevesih in bosi tekali po ulici, zdaj pa da so otroci malodane zakrneli. Ali opažaš podobno poslabšanje, na primer tudi v primerjavi s tvojo generacijo? Vendarle si precej mlajša od mene.

Mislim, da pri naši generaciji to še ni bilo tako opazno, kar sem videla predvsem na faksu. Sicer so se pojavile kakšne težave, zlasti pri gimnastiki. Tam gre za precej specifična gibanja, ki vključujejo delo rok in moč mišic zgornjega dela telesa se je res zelo poslabšala. Ne samo v naši generaciji.

Rekel bi, da se vsak otrok v rani mladosti rad obeša, pleza in teka kot mladi kužek. To je vendar v naravi mladičev. Jim to zdaj preprečujejo starši, češ da je nevarno?

Veliko vlogo igrajo starši. Na eni strani so starši z zdravim razumom, na drugi pa tisti, ki otroke ves čas opozarjajo: ne stopi tja, ne naredi tega, to boš umazal, tisto si boš zlomil. Mislim, da to ni prav.

Otroci morajo skozi vse te faze, naučiti se morajo pasti in se pobrati, morajo se udariti in umazati. Če bi bilo po moje, bi svoj razred peljala v veliko lužo blata in bi po njej skakali ves dan.

Zanimivo se mi zdi, ko praviš, da se morajo naučiti pasti. Tako se ne bodo polomili za vsako figo. Zadnjič sem slišal za punčko, ki si je ob nedolžnem padcu zlomila obe roki.

Da se bo zgodilo kaj podobnega, je strah tudi mene, namreč, da bom dala otrokom v šoli nalogo, da skočijo s skrinje na blazino – sam veš, da je skrinja visoka en meter – in si bo kdo kaj zlomil. Zadnjih nekaj mesecev ves čas sedijo, mišice so ohlapne … in res si ne znam predstavljati, kako bo to videti, ko se vrnemo v telovadnico. Zanimivo bo.

Se otrokom zdaj sploh ljubi telovaditi?

Moje punce so kar dobro ozaveščene glede športa. Glede na to, da sem prej delala tudi na drugih šolah, so me res presenetile. Nisem si mislila, da bodo pripravljene narediti karkoli jim pošljem. Seveda sta ena ali dve dekleti v razredu, ki tega ne naredita, ampak na splošno so res vrhunske in upam, da bo tako tudi ostalo, ko se vrnemo v šolo.

Povej mi kaj o gasilskih olimpijskih igrah. Si še aktivna gasilka?

Sem aktivna, trenutno sem članica A, vendar pa že dobro leto nismo šle na kako tekmovanje. Leta 2021 bo minilo deset let, odkar smo postale olimpijske prvakinje. To je bila res velika stvar.

Živim v vasi, kjer imamo samo trgovino, podružnično šolo in gasilski dom – a smo punce postale gasilske olimpijske prvakinje, fantje pa olimpijski podprvaki.

Si znaš predstavljati, da dve ekipi iz tako majhne vasi dobita olimpijski medalji? To je bilo neprecenljivo in vredno vsakega truda. Za tekmo na poligonu in v štafeti smo trenirale dve leti. Na tekmovanju je moralo biti vse perfektno in brez napak, ker je konkurenca kar huda, sploh pri puncah. Imele pa smo to srečo, da so bile tisto leto gasilske olimpijske igre v Sloveniji, v Kočevju, kjer smo imele res veliko navijačev.

Kako poteka gasilska olimpijada, tega si verjetno večina ne predstavlja.

Mogoče je malo zapleteno in bo težko razumeti razlago – bolje, da k intervjuju pripneš filmček iz Kočevja. (Tekma v štafeti je pri 7:50 – dekleta iz PGD Pameče-Troblje so na desni progi –, vaja na poligonu pa je na 10:00, op. a.)

Zakaj si nehala igrati nogomet?

Časovno enostavno ni šlo več skozi. V zadnjem letniku srednje šole sem se bolj posvetila sprejemnim izpitom na Fakulteti za šport, ki niso tako preprosti, kot se sliši. Prej nisem veliko plavala in da sem dosegla plavalno normo, sem hodila trenirat eno leto.

Ukvarjaš se z – v velikih narekovajih – moškimi dejavnostmi. Se je ljudem zdelo bolj nenavadno, da si trenirala nogomet, ali se jim zdi bolj nenavadno, da kolesariš.

Bolj nenavaden se jim je zdel nogomet, ker punce na splošno niso najbolj znane po tem športu. Po drugi strani pa se bližnjim prijateljem in sorodnikom ni zdelo tako nenavadno, ker je bil že moj ata v mladosti zelo uspešen nogometaš in sem šla enostavno po njegovih poteh. Sploh, ker je v bližini nogometni klub v Slovenj Gradcu. Sicer se mi je zdelo dobro, da treniram nogomet, ker se je to vsem zdelo zanimivo, bolj, kot če bi na primer trenirala ples. Vse je vedno zanimalo kako je to videti, kaj delamo na treningih in kam hodimo na tekme.

No, povej kako je to videti, torej trenirati nogomet, če si punca.

V bistvu v samih treningih med dekleti in fanti ni velikih razlik, so pa včasih punce kar bolj grobe.

Res?

Mislim, da so v določenem pogledu še bolj tekmovalne kot fantje. Veliko bolj jim gre za rezultate, na primer za razliko v golih. Fantje bi se hitro sprijaznili z rezultatom tri proti ena, dekleta pa bi se bolj grizla zaradi tistih dveh golov razlike. Dejstvo pa je, da se ženski nogomet zares razvija šele v zadnjih letih. Nogomet in nogometno žensko reprezentanco se je začelo v Sloveniji bolj promovirati šele, ko sem končala in zdaj vidim, da so na televiziji tudi kakšni živi prenosi slovenskih derbijev. Mislim, da počasi napredujemo, a smo v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami kar zadaj.

Simpatično pri kolesarstvu je, da greš lahko kolesarit z moškimi. Nogomet je po mojem teže igrati s fanti?

Niti ne. Dosti smo igrale s fanti in imele v Slovenj Gradcu z njimi treninge in tudi kakšne tekme. Ne sicer članice proti članom, ampak članice proti fantom kategorije U14, ker smo bile na približno enaki ravni kot fantje, stari do 14 let. Mislim, da je to zelo dobra poteza, ker imaš tako še več motivacije, kot če igraš proti dekletom.

Mnogi kolesarji skoraj raje trenirajo kot tekmujejo. Za nogomet ali druge moštvene športe pa se mi zdi, da je tekmovanje vendarle bistveni del športa.

Spet je to odvisno od tega, v kateri ligi igraš. Če si v prvi ligi, se boš z ekipo seveda trudil za čim boljše rezultate

Ne mislim, da se nogometaši ne bi trudili na treningih, ampak zdi se mi, da veselje do nogometa izvira predvsem iz tekmovanja, ne pa toliko iz treninga, kondicijskih priprav … to sprašujem zato, ker vem, da je za nekatere profesionalce dirkanje bolj nuja, za to so pač plačani, sicer pa skoraj raje trenirajo.

Če povem po pravici, sem trenirala zaradi družbe in sodelovanja, ne toliko zaradi rezultata. Zaradi porazov se nisem pretirano sekirala, pomembno mi je bilo, da sem imela družbo.

Z dekleti iz nogometne ekipe smo ustvarile nek balonček, imele smo svoje fore. Že zato sem šla rada na trening, ker sem vedela, da sem bom imela z dekleti dobro, kljub temu, da je bil trening zelo težek.

Kakšne so pa tvoje kolesarske ambicije? Pridejo tekmovanja bolj sproti ali si želiš resneje tekmovati, ne mislim na profesionalni, ampak amaterski ravni.

Sem in tja se udeležim kakšne tekme in vzpona, še veliko raje grem pa na maraton, kjer ne gre samo za zmago, ampak je tudi dobra družba in uživam lahko v okolici, ki beži mimo. Pač, kar pride, to vzamem.

Praviš, da greš na kolo skoraj raje s fanti?

Pri nas ni ženskih ekip, kot na primer v Ljubljani, kjer se družijo Slovenske specialkarke. Tu se dobim s kako prijateljico, z dvema občasno kaj odpeljemo skupaj, bolj zaradi družbe in da se pozabavamo. Sicer pa večinoma vozim s fantom in kakim najinim prijateljem.

Zanimivo se mi je zdelo, da si ti fanta prepričala v to, da je začel kolesariti.

Že prej je malo vozil gorsko kolo, ko sem si kupila specialko, si jo je pa še on, tako da zdaj malo lažje voziva skupaj.

Saj veš kateri je najbolj znani nogometaš, ki je začel kolesariti. Navijaš za Remca Evenepoela kaj bolj kot za ostale?

Kolesarstva niti ne spremljam toliko, vsekakor pa gledam, ko dirkata Primož Roglič in Tadej Pogačar. Rada spremljam tudi žensko kolesarstvo, ko dirkajo naše punce.

Glede na to, kako je ljudi, sploh dekleta, strah specialke, te moram vprašati, kaj je bilo zate najtežje na prvi vožnji.

Prva vožnja je bila kar zanimiva … najbolj me je bilo strah ravnotežja. Navsezadnje se je treba navaditi ozkih gum in pozicije, ki je precej drugačna kot na gorskem kolesu. A čez čas vidiš, da to ni nič takega.