Tadej Pogačar: Vedno je dobro napadati zgodaj

Sezono je začel z zmago na Dirki po Valenciji in končal s tretjim mestom na spomeniku Liege–Bastogne–Liege. Z devetimi zmagami, štirimi drugimi in tremi tretjimi mesti je tretji na letošnji lestvici po številu zmag in drugi na Ucijevi lestvici. V karanteni je po spletu dogodkov bržkone prebil več časa kot katerikoli drugi slovenec, a vseeno je že maja po besedah Íñiga San Millana, trenerja v ekipi UAE Emirates, obračal vate, s kakršnimi je septembra zmagal na Tour. Takrat so mu predpisali teden dni počitka brez kolesa in ga prihranili za najboljše. V predzadnji etapi Toura je šokiral vse in za mnoge je bila to najboljša kronometrska predstava vseh časov. Govoriti se je začelo o eri Tadeja Pogačarja. V kakih drugih časih bi ga zlahka že vnaprej proglasili za naslednika legend, ki so se vpisali v zgodovino s serijami zmag na tritedenskih dirkah. Toda Pogačar ima to smolo ali bolje rečeno srečo, da bo do konca kariere dirkal z mladimi talenti, ki jim napovedujejo enako. Obeta se eno najboljših obdobij v zgodovini kolesarstva, med glavnimi igralci pa bo Tadej Pogačar.

Da je Slovenec zmagovalec Toura, sem sam čisto zares dojel, šele ko sem se zapeljal čez Klanec pri Komendi in si rekel, vraga, Pogačar je sem hodil v šolo, je eden izmed nas, samo da je nekaj posebnega in da je postal svetovni velezvezdnik. Kdaj si zares dojel ti?

Šele ko je Primož prišel v cilj mi je postalo jasno, da sem zmagovalec, zmagovalec Toura, ampak da sem res dojel kaj to pomeni, je trajalo še precej dlje.

Mislim, da je Bradley Wiggins rekel, da mu še niti na odru za zmagovalce na Elizejskih poljanah ni bilo čisto jasno, da se mu to res dogaja.

Ja, takrat si res v drugi dimenziji. O tem smo sanjali vsi že od sedmega, desetega leta, zato je težko dojeti, da si uresničil svoje sanje.

Ampak eno so sanje, drugo pa, da začneš dejansko verjeti, da lahko to dosežeš. Kdaj si začel verjeti?

Kaj pa vem, mogoče po lanski Vuelti. Ampak nisem si mislil, da se bo zgodilo tako hitro, mislil sem, da bom moral prej še nekajkrat poskusiti na Touru, Giru in Vuelti, potem pa bi mi mogoče uspelo. In še to so bili bolj prebliski.

Po bifejih se govori, da je Pogačar zmagal Tour brez ekipe. Dober kapetan bo seveda vedno pohvalil delo ekipnih kolegov, ampak kaj je tista pomoč, ki je fantje izza šanka ne vidijo?

Brez ekipe mi nikoli ne bi uspelo biti blizu, verjetno ne bi bil niti med deset. Zahvalil sem se že velikokrat, ampak se moram še enkrat: vsem, ki so mi nosili bidone, me varovali pred vetrom, masirali, servisirali kolo. Čisto vse je bilo zelo pomembno, da sem imel na koncu moč predzadnji dan, da sem lahko kronometer odvozil optimalno. Jaz sem samo gonil, za vse ostalo pa so poskrbeli drugi: za tehnične podrobnosti, oglede proge, program kdaj bom jedel oziroma počel karkoli. Na koncu sem samo gonil in dokončal delo cele ekipe.

Se spomniš koliko defektov si imel med Tourom?

Mislim, da v prvem tednu štiri ali mogoče pet, potem pa se je končalo. Ampak, to je čisto normalno.

Vseeno me je presenečalo kako mirno si jih sprejemal, glede na to, da si bil kar naprej ob cesti. Jaz včasih popenim že ko imam defekt na izletu. Si tako miren zaradi samozavesti ali si pač dovolj pameten, da se ne ukvarjaš s stvarmi, na katere nimaš vpliva?

Tako, na to res ne moremo vplivati in če veš, da imaš okoli sebe dobro ekipo, ti ni treba dosti skrbeti, ko se zgodi. Meni se je ponavadi zgodilo, ko ni šlo za nohte, vedno pa sem imel ob sebi Jana Polanca in z zaupanjem v ekipo se vse izpelje brez težav.

Miha Koncilija mi je povedal, da je šele ob tvojih uspehih med profesionalci spoznal, da si bil borec že od nekdaj. Se spomniš dirke v Avstriji, kjer si konkretno padel in bil zrel za odstop, potem pa vseeno ujel grupo, ki se je že odpeljala za dve, tri minute?

Spomnim se. Na kakšen dogodek sicer nekoliko pozabiš, a ko ga nekdo omeni, se spomini vrnejo. Takrat sem padel na zadnjico in, ja, to boli kot ne vem kaj. Mislim, da je bil to zadnji krog in hotel sem odpeljati do konca, tudi zato, ker sem padel zaradi lastne napake. Enostavno nisem želel odstopiti, če sem sam zamočil. Takrat sem zaradi bolečin trpel še par dni.

Videti si precej brezskrben, tudi ko gre za nohte. Se spomniš, da te je na Touru kdaj zares zaskrbelo in si mislil, da je zdaj pa vsega konec, tudi boja za belo majico? V sedmi etapi si imel kar dosti časa za razmišljanje.

Da, to se mi je zgodilo v etapi na veter, ko sem ostal zadaj. Jezen sem bil nase, ampak nisem obupal. Tudi sicer sem bil tisti dan malo žalosten, ampak ko sem se naslednji dan zbudil, sem si rekel: OK, dajmo naprej dirkat, dajmo vse od sebe … in ta dan sem nazaj pridobil 40 sekund. Potem pa ne vem če je bil še kakšen tak dan … pravzaprav je bil. V deseti etapi sem padel in takrat je šel domov Davide Formolo z zlomljeno ključnico. Do takrat smo že izgubili tudi Fabia Aruja, David de la Cruz pa je vozil s počeno trtico. Takrat smo bili res oskubljeni in smo razmišljali, ali predvsem braniti ali poskušati napadati … ampak nismo vedeli kaj bo naslednji dan – če dobimo majico, kako jo bomo branili? Primanjkovalo nam je kolesarjev, ampak nekako smo bili res dobra klapa in smo zborbali naprej.

Kdo v takih trenutkih drži ekipo pokonci? Izstopa kdo od fantov?

Nimamo psihologov, imamo pa odlične športne direktorje, ki imajo med sestanki o taktiki pred štartom dirke tudi kak motivacijski govor. Predvsem pa vsi vemo zakaj smo tam, vsi imamo isti cilj in če se ekipa dobro razume, potem gre.

Primož Roglič se je letos naučil, da dve minuti prednosti pred odločilno etapo nista dovolj. Kaj si se na svojem prvem Touru naučil ti?

Naučil sem se, da moraš biti potrpežljiv in samozavesten, verjeti vase, in da ne smeš obupati v težkih trenutkih. Moraš biti miren in strpen do ostalih.

Po eni strani moraš biti potrpežljiv, po drugi strani pa je način dirkanja zdaj tak, da je treba napadati iz dneva v dan. Ni več varčevanja z močmi, ampak se dirka za vsako sekundo.

Potrpežljivost sem izpostavil, ker sem sicer take vrste kolesar, da bi napadel že prej.

Včasih bi na polno dirkal že prej, da bi naredili zanimivo dirko … če bi dirkali, kot bi si sam želel, bi verjetno prišli v cilj vsak sam.

Mislim, da na podoben način dirkate vsi mladi, ki ste eksplodirali v zadnjih dveh letih.

Mislim, da je tako tudi zaradi ekipe Ineos Grenadiers, ki je v zadnjih letih uspavala dirkanje. Chrisu Froomu je to ustrezalo, ker je na koncu etap naredil nekaj razlike in jo je lahko na kronometru še povečal. Letos je na tak način dirkala Jumbo-Visma. Proti tako močni ekipi ne moreš zmagati, če samo slediš, ampak jih moraš zlomiti že prej. Zato je vedno dobro napadati zgodaj, poskusiti, ker nikoli ne veš, če ne bo morda uspelo. Skratka, podpiram napadalen način dirkanja, seveda pa je v tem športu tako, da ima vsak svojo taktiko.

No, tudi gledalci uživamo v napadalnem slogu dirkanja. Bi rekel, da se Ineos Grenadiers v takem sistemu enostavno ne znajde?

Letos jim res ni šlo vse po načrtu, ampak potem so dirkali na Giru s polno paro in mislim, da je bil to eden njihovih najboljših grand tourov, mislim da so dosegli sedem etapnih zmag. To je bilo fenomenalno in na Vuelti jih je rešil Carapaz, ni pa bilo enako kot na Touru prejšnja leta.

Kaj si zajtrkoval in kosil pred kronometrom na Planche des Belles Filles?

V sobi sem spal sam in se zbudil ob pol devetih. V sobi sem imel že pripravljen trenažer s cestnim kolesom. Dvajset minut sem bil na trenažerju, se stuširal in pozajtrkoval malo riža, omleto in nekaj kosmičev. Dokaj običajen zajtrk. Potem sem se preselil v drug hotel, ki je bil bliže štartu, kakšnih pet kilometrov stran. Tam smo bili nastanjeni, ko smo si z ekipo pred Tourom ogledali to etapo. V hotelu sem čakal na štart skupaj z maserjem, malo sva počilirala in gledala prenos, kako se drugi mučijo na kronometru. Potem sem pojedel še malo riža in omlete, bolj kot ne je bila to dolgočasna hrana, ampak sem pojedel še nekaj piškotov – samo ne tega povedati mojemu nutricionistu (smeh). Ko sem pojedel, sva šla z maserjem do avtobusa, kjer se je ogreval samo še Jan Polanc. Med ogrevanjem sem vzel še par gelov in potem se je že začelo.

Še vedno ne morem verjeti, da lahko nekdo verjame v zmago, kot si ti. Verjeti v zmago je bilo skoraj malo butasto. Ampak bilo je tudi šampionsko.

Moraš verjeti vase. In jaz sem bil res dobro pripravljen. Dan se je začel dobro, z ničemer se nisem obremenjeval in sem verjel, da lahko odpeljem dober kronometer. Nisem ravno hotel verjeti, da lahko zmagam na Touru. Ampak, ja, na tem kronometru sem verjel vase. Želel sem dobro odpeljati in zmagati v etapi ter ubraniti drugo mesto. Na koncu pa se je izšlo tako, da sem dobil rumeno majico.

Mehanike, ki so pred mojimi očmi na štartu sestavljali tistega res lepega belega Colnaga za zadnjo etapo, sem pred kronometrom v šali vprašal, zakaj sestavljajo to kolo, če morajo rumenega. Takrat je bila to samo šala, a se je potem uresničilo.

Odločil si se, da boš prevozil vzpon brez merilnika moči … je imel kdo iz ekipe na to kakšno pripombo?

Ne, to je bila čisto moja odločitev. Mehanika sem prosil, da pobere s kolesa čisto vse, kar ni nujno, torej števec ter nosilec za števec, in da namesti gonilko brez merilnika moči. Zdelo se mi je, da je to odvečna teža. To so mogoče malenkosti, ampak bolje se počutim, če ne vlačim s seboj tistega, česar ne potrebujem. Po teži je bilo kolo na spodnji meji, na njem sem se počutil zelo dobro, in ker sem poznal zadnji klanec, nisem potreboval podatkov s števca o razdalji ali koliko vatov obračam.

Rekel bi, da je na Touru najteže odgovarjati na butasta vprašanja o počutju ob zmagah. Že gledati je težko. Kako zmoreš? Ali, naj vprašam: »Kako se počutiš, ko te sprašujejo, kako se počutiš?«

Zdaj enostavno ne razmišljam več kaj bom odgovoril. Prvih nekajkrat pa … saj veš, ko nekaj zmagaš, verjetno nisi žalosten ali jezen, ampak vesel. Pač, navadiš se na ta, sicer čisto običajna vprašanja.

Ineos Grenadiers ima toliko potencialnih kapetanov, da jih ne znam niti prešteti, Jumbo-Visma v teoriji tri, UAE Emirates pa je videti zdaj, ko je odšel Fabio Aru, kot ekipa Tadeja Pogačarja. To je po svoje prednost, po drugi strani pa velika odgovornost.

Zagotovo je velika odgovornost, ampak si po drugi strani bolj miren. Kaj vem … če prvi kapetan zmaga na Giru ali na Touru, ti pa si na Vuelti deseti, ti je verjetno težko. Mislim, da je super, ker je naša ekipa taka, kot je. Imeli smo Fabia Aruja, ampak vemo, kako se je to končalo. Po svoje je dobro, če imajo v ekipi več kapetanov, ki pokrijejo vse grand toure, ampak težko je vse tri zmagati v eni sezoni. Potrebuješ namreč tudi sedem pomočnikov … in teh zmanjka. Tako kapetan na Vuelti najverjetneje ne bo imel enako dobre ekipe kot tisti na Touru.

Ekipa zaupa vame in jaz zaupam vanjo. Imamo zelo dober načrt za prihodnost in ko ti nekdo izkaže tako zaupanje in spoštovanje, ko verjame vate, je tudi laže dirkati in sprejemati odgovornost.

Zmagati na Touru prvič je verjetno lažje kot drugič. Občutek imam, da so vsi samo čakali, da se bo Pogačar zlomil, kot da lani niso gledali Vuelte …

Res? Tega niti nisem vedel.

Za mladega kolesarja vsi pričakujejo, da se bo prej ali slej zlomil, ampak zdaj že vemo, da ni več tako. Kakorkoli, naslednje leto ne boš več peti favorit, ampak prvi. Kaj se zaradi tega spremeni?

Več je pritiska. V vsakem intervjuju me vprašajo o ciljih za Tour naslednje leto.

Kot da ni jasno kakšen cilj ima zmagovalec Toura.

Ne morem reči, da bomo pač videli, kako bo.

Branit grem zmago. Če lahko zmagaš enkrat, lahko tudi drugič.

Časa imaš še na pretek. Jacques Anquetil je na Touru zmagal prvič pri 23 letih, Bernard Hinault in Eddy Merckx pri 24, Miguel Indurain pri 27 in Chris Froome pri 28 letih. Ampak, težka bo: verjetno ni bila konkurenca še nikoli tako močna kot zadnja leta. Primož Roglič bo v vrhu še vsaj pet let, Egan Bernal in Remco Evenepoel pa morda do konca tvoje kariere.

Če se vsem izide po željah, bo to res za zgodovino. Ampak, nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Veš samo, da se lahko zgodi karkoli. Naslednjih nekaj let bo še šlo za spopad med mladimi in starejšo generacijo, ki še noče reči zadnje besede.

Dolgo je veljalo, da Slovenci ne morejo zmagati na Touru, potem je veljalo, da nimajo možnosti na velikih klasikah … z Rogličem dokazujeta, da to ni res, odličen je bil na Liege–Bastogne–Liege tudi Matej Mohorič.

Enodnevne dirke so mi všeč že od nekdaj. Na grand touru te čaka 21 težkih dni oziroma 23, skupaj z dnevoma odmora, ki vse skupaj samo še zavlečeta. Enodnevne dirke pa imajo čar, ki ga večdnevne nimajo. Vedno sem si želel voziti ardenske in jesenske italijanske klasike. Teh še nisem vozil, a jih v prihodnosti zagotovo bom.

Letos je Primož dokazal, da je mogoče zmagati, zdaj pa moramo to dokazati še na svetovnem prvenstvu. Letos smo bili kar blizu, ampak treba je še malo pritisniti, da dokažemo, da lahko tudi na svetovnem prvenstvu spet stopimo na stopničke.

To je po mojem samo vprašanje časa … letos ste dokazali ekipno moč. Hotel sem pa vprašati, na katerem spomeniku si želiš zmagati.

Preden sem začel dirkati v World Touru, mi je bila najbolj všeč Dirka po Lombardiji, kjer pa še nisem vozil. Zdaj imam rad Liege, kjer sem bil letos drugič. Katera mi je bolj všeč, pa bom videl, ko bom prvič nastopil v Lombardiji. Milano–San Remo mi sicer ni najbolj všeč, a letos sem se počutil dobro, zato se hočem vrniti in se boriti za najboljša mesta.

Liege–Bastogne–Liege … ne vem, no … če Alaphilippa ne bi bilo veliko po vsej cesti … bi se zgodilo kaj? Vem, da je to zoprno vprašanje.

Zelo zoprna tema, o kateri se res raje pogovarjam z Urško. Mogoče bi bil razplet malo drugačen, a na to nisem mogel vplivati.

Dejstvo je, da si naredil pred ciljem kak obrat manj, kot bi ga lahko.

Moral sem zavreti. Ko je Hirschi odpel nogo in zapeljal proti meni, sem bil že v šprintu, a pod ravno takim kotom, da nisem mogel odviti, ampak sem moral zavirati. Lahko rečem, da bi bil zelo napet šprint. Ne vem kdo bi zmagal, ampak počutil sem se dobro. Ko smo začeli šprintati, sem dobil tisti občutek, da zmorem. Ampak, to je šport.

Alaphilippa je vedno veliko po celi cesti.

Nervozen je bil. Aktualni svetovni prvak je, to je bila prva dirka po svetovnem prvenstvu in bil je najmočnejši, ampak vse napake so ga veliko stale.

Povej nam kaj o KOM-u na Krvavec. Vem, da boš kot vsak pravi kolesar trdil, da si se šel samo malo hitreje zapeljat … ampak jaz ti ne verjamem. Zdi se mi, da si hotel nekaj pokazati.

Krvavec je moj najljubši klanec že od nekdaj. V zadnjih letih sem si gor vedno želel iti na polno in sam pri sebi izvedeti, kako hitro gre. Res je, da sem šel tisti dan samo na Krvavec in se na poti do tja ogrel. Ampak, to je bil spontan poskus, brez priprav kot pred dirko. Enostavno, hotel sem se stestirat. Tako ali tako ni bilo dirk.

Nisi pa v tem času brez dirk naredil kakšne neumnosti, kot so 350-kilometrski krogi, kar so nekateri profesionalci počeli?

Ne. Sploh pa nisem počel tistih neumnosti na Zwiftu. Na trenažerju sem naredil največ dve uri in pol, pa še to sem potem dva dni obžaloval. Ne vem kako uspeva ostalim in tistim, ki so gor po sedem ur.

Če bi bilo kolesarstvo šport na trenažerjih, jaz sigurno ne bi zmagoval.

Saj to bo šport. Decembra bo svetovno prvenstvo na Zwiftu, pod okriljem Ucija. Lahko bi dirkala tudi slovenska reprezentanca.

Z menoj ne.

S teboj ne, ker nočeš. Ampak Zwift si želi udeležbe vrhunskih profesionalcev. Britanska reprezentanca je znana – in ne, med njimi ni nikogar iz ženskega ali moškega World Toura.

Eden od sponozorjev UAE Emirates je Whoosh, podobna platforma kot Zwift, tako da jaz ne zviftam, ampak vušam. Sam spremljam Whoosh po Instagramu, imajo dirke in razpisane so tudi denarne nagrade za ženske in moške. Zanimiva zadeva! Z boljšimi progami, kot na Zwiftu.

Ne maraš trenažerja. Ano zanima, če profesionalci trenirate tudi v dežju.

Meni je dež všeč, če le ni pet stopinj. V tem primeru, če res ni nujno, ne grem na kolo. Če teden dni naliva, pa pač najdem neko luknjo, ko ne dežuje in se zapeljem po mokri cesti. Seveda pazljivo.

Najljubši del kolesa.

Ko sem bil mladinec, so mi bili najljubši obročniki, zdaj pa – niso ravno del kolesa – so mi najljubši čevlji.

Videl sem, da rad voziš šprinterice z vezalkami.

Mislim, da sem bil edini na Touru s šnirnci. V vseh etapah.