Kralj Dirke po Španiji ostaja Slovenec

Zgodilo se je to, kar smo vsi pričakovali. Od Primoža Rogliča pričakujemo zmage. A zmagoval je še več, kot smo upali. Na koncu pa s pičlo prednostjo. Sezona 2020 je bila grozna, a je bila tudi ena najbol napetih, odkar spremljamo kolesarstvo.

Gomez Sport

Na letošnjem Touru smo spremljali enega najbolj brutalnih porazov v zgodovini kolesarskega športa in lahko smo samo veseli, da je Slovenca premagal Slovenec. Na Planche des Belles Filles se je Primož Roglič, takrat aktualni zmagovalec Vuelte in praktično zmagovalec Toura, privlekel bled kot stena, razsut, vse ga je motilo, od čelade navzdol. V individualnem športu ta poraz ne bi bil tako težaven. V kolektivnem tudi ne. Kolesarstvo pa je s tega vidika nekaj posebnega. Je individualni šport, v katerem ne gre brez pomoči kolektiva. Zato je odgovornost kapetana ekipe še toliko večja. Roglič bi se lahko predal malodušju, a ja raje nadaljeval z zmagami.

Saj ni res, pa je: Roglič ima več zmag kot Froome

Tudi po šestem mestu na svetovnem prvenstvu se ni pustil. Takrat so ga z nizkimi udarci napadli v belgijskih medijih, ker domnevno ni hotel pomagati Woutu van Aertu. Vsaj en Belgijec mu tega ni zameril. Tisti, ki je bil zraven: van Aert je vedel, da Roglič fizično ni bil sposoben pomagati. Tudi na Liege–Bastogne–Liege Roglič ni bil najmočnejši, je pa imel nekaj sreče in dirkal je do ciljne črte.

Nekaj resnega je letos moral zmagati. Dovolj bi bil že spomenik, ampak hotel je več. Realno je imel samo še eno priložnost, a izkoristil jo je. Krvoločno: s petimi zmagami in dvema majicama. Letošnja sezona z ducatom zmag – osmimi na ravni svetovne serije – je bila po mojem mnenju uspešnejša kot lanska s trinajstimi zmagami, od tega enajstimi v World Touru.

Gomez Sport

Primož Roglič je skoraj deset let starejši od fantov mladega vala – Tadej Pogačar, Egan Bernal, Remco Evenepoel –, a je v tem športu tako kratek čas, da dirka na enako nor, starejšim generacijam morda nerazumljiv način. Roglič je kolesar za 21. stoletje. Približek popolnosti. Zmaguje s pogumom, ne s preračunljivostjo. Na enak način zmagujejo tudi drugi velikani te dobe: Julian Alaphilippe, Wout van Aert, Mathieu van der Poel, Tadej Pogačar, Remco Evenepoel. Kolesarstvo je s temi možmi spet atraktivno, prava rivalstva pa se šele rojevajo.

Od leta 2018 je Roglič dirkal na petih tritedenskih dirkah in samo na Touru leta 2018 je bil šele četrti. Potem je bil štirikrat med najboljšimi tremi. V osemletni karieri je zmagal 47-krat. Chris Froome je v 15 letih zmagal 46-krat. Od tega štirikrat na Touru in sedemkrat na tritedenskih dirkah, a nikoli na spomeniku.

Premočna Jumbo-Visma

Tritedensko dirko je nemogoče izpeljati popolno. Rogličev kronometer v 13. etapi je bil po mojem mnenju slab, ampak tako pač je, ko imamo opravka s šampioni: zmagam gledamo v zobe. Jumbo-Visma se tudi tokrat ni mogla izogniti napakam. V šesti etapi so ga lomili z dežnimi jaknami, po 12. etapi se je razvedelo, da naj bi Roglič zaradi banalnih težav z opremo na Angliruju dirkal s pretežkim prenosom. Sepp Kuss je bržkone na Angliruju s preostrim tempom tekmecem razkril, da je Roglič na limitu. Vprašljive so bile tudi nekatere taktične odločitve, na katere je po bitki opozoril general Chris Horner.

Gomez Sport

Toda na splošno je ekipa delovala odlično. Razočaral je samo Tom Dumoulin, ostali pa so opravili delo kot se spodobi. Precej drugače bi bilo, če bi prišel Richard Carapaz (Ineos Grenadiers) na Vuelto z ekipo, ki je na Dirki po Italiji razbijala vse po vrsti. Zanimivo bo nekoč spremljati dinamiko na tritedenski dirki, ko se bosta med seboj pomerili enakovredno močni ekipi z enakovrednima kapetanoma, ki sta sposobni, kot v najboljših časih Skyja, komandirati tako rekoč od začetka do konca.

Rdeča drugič, zelena drugič

Vuelta ni dovoljevala velikih preobratov v vodstvu. Rdečo majico sta nosila samo Roglič 13 dni in Carapaz 5 dni. Od prve do zadnje etape je v razvrstitvi za belo majico vodil tudi Enric Mas (Movistar). Odločilno prednost si je nabral na začetku dirke, David Gaudu (Groupama-FDJ) in Aleksandr Vlasov (Astana) pa sta z napadalnimi vožnjami vsaj opozorila nase, a brez možnosti, da bi ogrozila Špančevo vodstvo.

Komična je točkovna razvrstitev za zeleno majico. Primož Roglič jo je imel v lasti od začetka do konca in sama sreča je, da jo je večino časa nosil Carapaz, pet dni pa Dan Martin (Israel Start-Up Nation). Sreča? Tako grozljivih barvnih kombinacij oprave vodilnega na dirki pač še nismo videli.

Gomez Sport

Kdor štirikrat zmaga na isti tritedenski dirki, seveda ne more biti daleč od zmage v točkovni razvrstitvi, sploh ker so bili šprinterji prikrajšani za štiri šprinterske etape. Na njih bi bilo mogoče zbrati maksimalno sto točk – a niti to ne bi bilo dovolj za zmago. Primož Roglič je zbral 204 točke, najboljši šprinter Pascal Ackermann (Bora-Hansgrohe) pa 84. Leteči cilji so bili po tem sistemu kot slaba šala in kvečjemu priložnost, da so ekipe na precej lahek način prišle do nekaj sto evrov nagrade.

Razvrednotena pikčasta majica

Zaradi redkih šprinterskih priložnosti je težko razglasiti najboljšega šprinterja. Sam Bennett (Deceuninck-Quick Step) je sicer ciljno črto prečkal prvi dvakrat, a je v deveti etapi razgrajal in ostal praznih rok. Pascalu Ackermannu (Bora-Hansgrohe) tista zmaga ni pomenila skoraj nič, a se je izvlekel z zmago v zadnji etapi.

Jasper Philipsen (UAE Emirates) je razveselil ekipo z edino zmago na tej Vuelti in zanimivo bo videti, kako se bo v naslednjih dveh sezonah razvijal v Alpecin-Fenixu ob Timu Merlierju in Mathieuju van der Poelu. Kot najboljša ekipa razreda Pro si je Alpecin-Fenix zagotovil možnost nastopa na vseh dirkah World Toura, zato ne dvomim v to, da bo dobil Philipsen obilo priložnosti.

Pikčasta majica najboljšega hribolazca? Zdi se, da je čedalje manj vredna. Guillaumu Martinu ne gre oporekati zavzetosti, vendar resnici na ljubo ni imel tekmeca. Podobno je bilo že na Touru, ko je pikčasto majico praktično brez boja nosil Benoit Cosnefroy (AG2R La Mondiale). Edini ki je pokazal ambicij, je bil na koncu dirke Carapaz, pa še on je prišel do nje mimogred,e ko je lovil etapno zmago. Na koncu pa je ni uspel obdržati, ko se je odločil Le Planche des Belles Filles brez usmiljenja naskočiti Tadej Pogačar.

Izstopili so iz povprečja

Več ekip je na koncu dirke razočaranih kot zadovoljnih. V razvrstitvi ekip sicer ni bilo presenečenja: Movistar je zmagal tretje leto zapored, enako pa jim je uspelo že na letošnjem Touru. Najstarejša ekipa je sezono vsaj deloma rešila šele na zadnji dirki. Z belo majico ter petim mestom Enrica Masa in desetim Alejandra Valverdeja pa še zmago Marca Solerja v drugi etapi so bili tudi sicer med uspešnejšimi ekipami.

Gomez Sport

Simpatično je, tako kot že na Giru in po svoje na Touru, dirkal EF: s tremi različnimi kolesarji (Michael Woods, Magnus Cort Nielsen in Hugh Carthy) so odnesli tri zmage, tudi s kraljevske etape na Angliruju.

Tudi Lotto-Soudal bi lahko samo statiral, a je dve imenitni zmagi dosegel Tim Wellens na zares šampionski način. Za najbolj borbenega kolesarja so sicer več kot upravičeno razglasili Remija Cavagno (Deceuninck-Quick Step), toda pravi kralj pobegov je po mojem mnenju Wellens. Ima dober nos, zaradi svojih karakteristik pa tudi lažje zmaguje.

Po slabem začetku je izjemen potencial pokazal David Gaudu (Groupama-FDJ), ki je verjetno za francosko javnost naslednji adut za zmago na Touru. Ali verjamemo, da se je zmagovalec Dirke po Avenirju leta 2017 sposoben preleviti iz pomočnika in priložnostnega zmagovalca etap iz ozadja v kapetana na grand tourih? Ga lahko primerjamo s Tadejem Pogačarjem, Primožem Rogličem ali Eganom Bernalom? Vprašanje. Toda tritedensko dirko je zmagal tudi Tao Geoghegan Hart. In kdo si je pred desetimi leti mislil, da lahko postane serijski zmagovalec pojava, kakršna je bil Chris Froome? In kaj smo pričakovali od Carthyja?

Gomez Sport

Prihodnost, ki se je lahko veselimo

Prav vsi iz prve deseterice – in večina med najboljšimi 20 – so letos dirkali tudi na Touru. Poleg Rogliča je bil najuspešnejši Mas, ki je bil generalno peti tudi v Franciji. Samo onadva sta, vsak po svojih zmožnostih, obakrat od prvega do zadnjega dne dirkala na zmago. Čeprav je Rogličeva prednost 24 sekund smešno majhna, pa je bil na letošnji Vuelti daleč najboljši. Po njegovi zaslugi je Jumbo-Visma po številu zmag najboljša med ekipami in Slovenija najboljša med državami.

Toda videti je, da bo imel v prihodnosti ostrejšo konkurenco, ki jo bo zaznamovala tudi dokončna menjava generacij. Naslednje leto se vrača po poškodbi Remco Evenepoel (Deceuninck-Quick Step). Ineos Grenadiers si s svojo falango gotovo ne bo privoščil še ene slabe sezone, ki jo je na koncu čudežno rešil Tao Geoghegan Hart. Tudi UAE Emirates sledi napredku z bolj znanstvenim pristopom. Znebili so se predragega Fabia Aruja in okoli Pogačarja gradijo zmagovalno moštvo. Čeprav je bil Chris Froome letos slabši, kot je bilo mogoče oceniti ob spremljanju angleških komentatorjev, pa ga vendarle ne gre odpisati. Težko bo zmagal, se bo pa z njim razširil nabor favoritov.

Gomez Sport

Potrdilo se je, da je Rogličeva najšibkejša točka tretji teden dirkanja. O tem se bodo verjetno v ekipi še pogovorili. Osebno upam, da bo Primož Roglič tudi v prihodnje in še več dirkal na enodnevnih klasikah. Na Vuelti je zmagoval na podoben način, kot se zmaguje na dirkah Amstel Gold, Liege–Bastogne–Liege, Strade Bianche, Klasiki San Sebastian in seveda na Dirki po Lombardiji. In zmagoval je proti resni konkurenci.

Tudi olimpijska medalja bi mu prišla prav.

In kdo je rekel, da dva Slovenca ne moreta zmagati na vseh tritedenskih dirkah v eno sezoni?

Zgornji stavek je poskus duhovičenja.

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

Matej Zalar
10. 11. 2020 18:08

Hvala! Kaj češ, če je Dirka po Franciji, je tudi Dirka po Avenirju :) Ampak je dober point!

Več (+2)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.