Giro d'Ineos Grenadiers

Nedomiseln naslov članka, ki skuša biti zabaven, se ponuja sam od sebe. Maglia rosa. Maglia bianca. Sedem etapnih zmag. Ekipna zmaga. Absolutna prevlada na kronometrih. Britanska ekipa nas ni še nikoli tako zabavala. In nismo si mislili, da bo kdaj zmagal na Giru človek, ki ne zna nositi čelade.

RCS Sport

Nihče na nobeni dirki ne more zmagati z eno nogo, ampak vseeno smo v začetku oktobra ocenjevali, da zmaga na Giru za Thomasa, Yatesa, Fuglsanga, Kruijswijka, Nibalija, Majko in Keldermana še nikoli ni bila tako lahko dosegljiva. No, na koncu sta se zanjo pomerila mladeniča, ki sta po napovedih kandidirala kvečjemu za belo majico.

Mlade pištole velikega kalibra zavzele tudi Italijo

Dirka brez očitnih favoritov je lahko precej bolj zanimiva, a začetek je bil za vse boleč. Po odstopu Gerainta Thomasa je moral Ineos Grenadiers spremeniti svoje načrte. Jakob Fuglsang (Astana) je takoj ostal brez glavnih pomočnikov, Miguela Angela Lopeza in Aleksandra Vlasova. Simon Yates (Mitchelton-Scott) je postal žrtev koronavirusa po sedmi etapi, Steven Kruijswijk (Jumbo-Visma) po prvem prostem dnevu. Vincenzo Nibali (Trek-Segafredo) je prav tako izgubil tri glavne pomočnike, a pri 35 letih tudi pošteno priznal, da je prestar za boj z nabitimi mladci. Rafal Majka (Bora-Hansgrohe) enostavno ni dosegel svojih standardov. Wilco Kelderman (Sunweb) pa očitno nikoli ne bo zmagal na grand touru.

Nibali je imel prav: spet se je zgodila mladina. Z izjemo dveh etap (Kelderman) so celo dirko nosili rožnato majico fantje, ki so oblekli tudi belo najboljšega mladega kolesarja. Mlajši od 26 let so zmagali tudi v devetih etapah. Ob menjavi generacij se tako letos zastavlja vprašanje, zakaj podeljujejo belo majico kolesarjem do 25. leta starosti. Bolj drzni se celo sprašujejo o smislu obstoja kategorije mlajših članov pod 23 let, šaljivi Dan Lloyd pa je predlagal posebno veteransko razvrstitev za starejše od 35 let.

RCS Sport

Še en preprost fant, še en fant na vrhu sveta

Tao Geoghegan Hart si je roza majico trdo prigaral s konstantnim dirkanjem brez napak, dvema impresivnima zmagama in ob izdatni ekipni pomoči, predvsem neverjetnega Rohana Dennisa. A ob šibki konkurenci se vseeno zastavlja vprašanje, ali mu lahko uspe še kdaj. Preprosti Londončan iz delavske družine je garač, ki napreduje iz leta v leto. Med mladinci in mlajšimi člani je dosegel nekaj impresivnih rezultatov in v Sky vstopil leta 2017. Ni postal takoj zmagovalec, kot na primer Tadej Pogačar ali Remco Evenepoel, pred njimi pa na primer Peter Sagan, ampak zmaguje šele od lani, ko je dobil dve etapi na Dirki po Alpah.

Njegove sanje menda nikoli niso bile zmagati na grand touru, ampak si je želel najprej voziti za Sky. Zanimivo je, da po PCS še ni del Ineosa Grenadiers v sezoni 2021, a težko si je zamisliti, da bo šlo brez njega. Če ne drugega pa zato, ker si Dave Brailsford ob vsem denarju, ki ga ima na voljo, ne želi nakopati tekmeca.

RCS Sport

Eno je vprašanje ali je Geoghegan Hart dovolj dober, da bi zmagal tudi v sezoni, ko Giro ne bi prišel kmalu za Tourom, ko se ne bi prekrival z Vuelto ter belgijskimi klasikami in ko ne bi nesrečno odstopil njegov kapetan. Drugo pa je vprašanje, koliko priložnosti lahko še dobi v moštvu s še tremi zmagovalci tritedenskih dirk (Thomas, Egan Bernal in Richard Carapaz) ter novima pridobitvama Danielom Martinezom in Adamom Yatesom povrhu.

Prerojeni Dave Brailsford

Paradoksalno je Ineos Grenadiers najboljši takrat, ko se jim sfižijo načrti. Na Touru je postal njihov način dirkanja gledljiv v trenutku, ko je odstopil Bernal. Z agresivnim dirkanjem so iz etape v etapo dokazovali izjemno moč posameznikov. Vprašanje je, kako bi z za tekmece očitno premočno ekipo dirkali, če bi v igri ostal Geraint Thomas.

Zmagali so v tretjini vseh etap. Štirikrat uspe zmagati na eni tritedenski dirki najboljšim šprinterjem, a tokrat je uspelo tudi Filippu Ganni, kralju vsega, kar je povezano z vožnjo na čas, ki je blestel tudi v številnih pobegih in je zmagal na zahtevni etapi s ciljem na vzponu. Razen Bena Swifta so bili vsi vsaj enkrat v etapi vsaj drugi oziroma tako ali drugače v boju za zmago, a tudi Swift je bil dvakrat četrti in enkrat peti.

In po enajstih sezonah ter prav toliko zmagah na tritedenskih dirkah je Dave Brailsford prišel do ugotovitve, da je lahko kolesarsko dirkanje zabavno. Ob precej nepričakovani zmagi je v navalu čustev napovedal, da naj bi bil zanesljiv, a skrajno dolgočasen Skyjev vlak preteklost, zasluge za novo filozofijo dirkanja pa je pripisal lastniku ekipe Jimu Ratcliffu. Če je to res, se obeta kolesarstvu precej bolj zabavna prihodnost. V živo lahko že te dni opazujemo taktiko Brailsfordove ekipe na Vuelti, kjer pa dirkajo s precej bolj konurenčnima Movistarjem in Jumbo-Vismo.

RCS Sport

Rohan Dennis jim je pokazal

Problematični Avstralec ni več kralj kronometra, vendar je pri tridesetih letih spet pokazal potencial za etapne dirke. Od desetih tritedenskih dirk je sicer doslej končal samo štiri, je bil pa tokrat zagotovo najkoristnejši kolesar na Giru. Občutek imam, da si je ves čas, ko ga je mlatil na Stelvio v 18. in v Sestriere v 20. etapi mislil nekaj podobnega kot: »Evo, tukaj imate m***j****, ki niste ustregli moji želji po novi balanci, a zdaj vidite kaj zmorem?« Morda je bil celo močnejši kot Geoghegan Hart, vsekakor pa je bil ključ do zmage.

Ko je pod Sestrierom Tai Hindley skočil, Geoghegan Hart pa ga je brez težav prijel, se je Dennis vrnil s tako hitrostjo, da ju je moral skoraj malo počakati … in to je moralo na Hindleyjevo motivacijo učinkovati uničujoče. Zdelo se je, da je obupal še pred kronometrom. Dennis je bil tudi tisti, ki je strl Keldermana in dokončno uničil Almeido. Geoghegan Hart si ne bi mogel zamisliti boljšega pomočnika. Če smo na Touru slavili Wouta van Aerta, si zdaj še velje pohvale zasluži Dennis.

RCS Sport

Obvezna začimba kolesarstva: zdrahe

Edini primer dopinga na Giru po šestih letih je minil brez pretiranega zgražanja, a za proteste je bilo štofa več kot dovolj. Najprej zaradi slabih cest na Siciliji in jugu Italije, kar je žal nekaj, na kar ima organizator manj vpliva. Slabe ceste so tudi v Valoniji, a tam nihče ne protestira, so pa tudi del našega vsakdana, jezijo nas, a se vseeno vozimo po njih.

Seveda pa bi morali imeti pristojni vpliv na postavitev oglaševalske šare. Postavitev stebra z napisom oglaševalca tako, da se cesta po nepotrebnem zoži, lahko pride na pamet samo nekomu brez zdrave pameti, ki obenem ni nikoli dirkal niti na najnižji amaterski ravni. Kdor je, se zaveda nevarnosti vsakega otoka sredi ceste.

Razumeti gre tudi razburjenje ekip zaradi pomanjkljivih zaščitnih ukrepov pred koronavirusom. A kaj, ko je javnost šele po prvih pozitivnih primerih izvedela, da kolesarji v hotelih obedujejo skupaj z drugimi gosti. Sprašujem se, zakaj niso protestirali prej? Po prvem množičnem testiranju, ko so dirko zapustil kolesarji Mitchelton-Scotta in Jumbo-Visme, zaradi lažno pozitivnega testa pa še Micheael Matthews (Sunweb) se je zdelo neverjetno, da pride Giro do konca in panika je menda zavladala tudi v pelotonu. A s trmo je Mauro Vegni pripeljal Giro do konca … brez posledic, čeprav je bil vmes pozitiven tudi Fernando Gaviria (UAE Emirates). Nekaj so na Giru vendarle delali prav.

Protest, ki se ne bi smel zgoditi

Zadnji teden Gira je vedno brutalen. A tokrat so med dve težki gorski preizkušnjo uvrstili nerazumno dolgo, več kot 250-kilometrsko ravninsko etapo. Že od nekdaj se pogovarjamo, da so take etape dolgočasne, a po drugi strani skrajšajo nadležne tranferje med ciljem ene in štartom naslednje etape, ki prav tako nikomur ne dišijo. Morda bi kolesarji teh 250 kilometrov še nekako potrpeli, če ne bi bilo spet napovedano obupno vreme.

In zgodil se je protest, ki v resnici ni koristil nikomur. Najmanj seveda organizatorju in medijem, ki imajo svoje obveznosti. Od teh kolesarstvo živi. Celo pomlad in poletje so ekipe in kolesarji bili plat zvona, češ, vsi bomo propadli, če nekako ne rešimo sezone. Kot da bi v nekaj mesecih pozabili kako nuno potrebujejo tritedenske dirke. Protesti kolesarjev niso nič novega, a način, kako so bojkot izvedli tokrat, je bil bizaren, tako kot eden od razlogov, ki ga je navedel kolovodja upora Adam Hansen (Lotto-Soudal). Skrb zaradi ošibitve imunskega sistema in s tem povečanje nevarnosti za okužbo s koronavirusom?

RCS Sport

Nihče pri zdravi pameti, ki je kdaj na polno kolesaril tri dni zapored, ne bi vmes načrtoval še 250 kilometrov dolge ravninske etape, potem pa jo opisoval kot neke vrste regeneracijo. Ampak časa za pritožbe je bilo več kot dovolj, razburjanje tik pred zdajci pa je izpadlo otročje. Sploh potem, ko smo ugotovili, da v protestu peloton ni bil tako enoten, kot so to predstavili. Lahko si mislimo, da v ekipah Bardiani-CSF in Vini Zabu-KTM razumejo pojavnost na Giru drugače kot večje ekipe.

Lahko pa si tudi predstavljamo, kaj si je ob tem mislil zidar, ki dela v dežju in mrazu za minimalno plačo, v prostem času pa se po svetu vozi s staro specialko, ki jo je nekje kupil za jurja. Tudi on nima lahke službe. Tudi on zasluži malo denarja. Nihče ne pravi, da bi morali kolesarje izpostaviti razmeram, v kakršnih je zablestel na Giru Andy Hampsten leta 1988. Vendar pa je čas za pritožbe prej. In ko je Vegni vendarle ustregel ad hoc vzpostavljenemu sindikatu, se kolesarjem še vedno ni ljubilo dirkati, medtem ko so se spredaj vrhunski ubežniki med seboj pomerili v poletnih cunjah.

RCS Sport

Ciklamna majica ni bila nikoli vprašanje

Arnaud Demare je ob pomoči vrhunske Groupame-FDJ in s štirimi zmagami zavladal v šprintu enako, kot Filippo Ganna v kronometru. Z eno razliko: Demare je imel precej slabšo konkurenco. Konkurenco brez resnih šprinterskih vlakov, predvsem pa brez Caleba Ewana (Lotto-Soudal) in Sama Bennetta (Deceuninck-Quick Step). Kljub vsemu njegovih predstav ne moremo omalovaževati, saj je bil tako zelo premočan, da bi zmagal tudi ob močnejših tekmecih. Morda ne štirikrat, a bi zmagoval in bržkone domov odnesel tudi ciklamno majico.

RCS Sport

Črno ekipo pa si Groupama-FDJ zasluži, ker v skrajšani 19. etapi niso sodelovali pri lovu na ubećnike. Skupaj z Boro-Hansgrohe in potencialno še s Cofidisom bi verjetno vendarle ujeli izjemno močno skupino s specialisti za vožnjo na čas. Demare je ciklamno majico branil defenzivno, čeprav ni imel za to kot daleč najboljši nobenega razloga. Peter Sagan ni imel realnih možnosti za zmago po točkah … je pa vendarle dosegel svojo edino letošnjo zmago – eno najlepših v njegovi karieri in eno najlepših v tej sezoni!

Utrujajoča sezona za preživetje

Po svoje smo si nekoliko oddahnili, da je Gira konec. Zgoščen drugi del sezone je bil strašansko naporen za vse in precej očitno je, da so utrujeni tudi navijači. Do konca Vuelte bomo še potrpeli, potem pa se bo verjetno začel peloton spraševati, kako naprej. Na najvišji ravni je bila sezona letos glede na okoliščine pravzaprav uspešna, drugače pa je bilo na nižjih ravneh ter v mlajših kategorijah, ki jih je Uci prikrajšal celo za evropsko in svetovno prvenstvo. World Tour bo z nekaj žrtvami preživel, mlajši kolesarji pa so prava žrtev krize.

Sezona 2021 naj bi se začela že 19. januarja z dirkami v Avstraliji. Če že verjamemo, da se bo to res zgodilo, bo ob drugem valu koronavirusu zanimivo spremljati, kako se bodo kolesarji pripravljali na novo sezono. Na trenažerjih? V zimskih razmerah in brez priprav na klasičnih lokacijah trening kampov? In kakšne so realne možnosti za dirkanje kontinentalnih ekip in organizacijo manjših dirk?

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.