Vuelta, 12. etapa: Roglič ostaja favorit

Na posnetkih so ceste redko videti strme in najboljši kolesarji so redko videti počasni. Toda odprt teren na Angliruju razkriva vse razsežnosti klanca, ki ga je Vuelta obiskala šele osmič. Prvič leta 1999, ko so bili še malo drugačni časi in težji prenosi. Cesto tja gor so asfaltirali samo zato, da so jo zagodli kolesarjem in s tem ustvarili vzpon, ki se lahko danes primerja samo z Mortirolom ali Zoncolanom – ki je sicer postal del Gira šele leta 2003. Šov na tem klancu bi si verjetno želeli videti vsako leto, a to ne gre – tudi zato, ker se verjetno nihče ne želi vrniti tako kmalu.

Chris Froome razbije peloton

Bila je hitra etapa. Ne brez pikčaste majice Guillauma Martina (Cofidis) v ubežni skupini, ki je nekaj časa štela več kot dvajset junakov. Martin je pred Anglirujem zmagal na vseh gorskih ciljih in pobral 26 točk. Ker nima resnega konkurenta, mora predvsem paziti, da mu ne bi majice vzel kdo z vrha skupne razvrstitve. In od včeraj za to ni več realnih možnosti. Simpatično bi bilo, če bi mu uspela tudi kakšna etapna zmaga, kot so to znali največji mojstri za gorske cilje, toda pikčasto majico vseeno vozi po Španiji častno.

Jumbo-Visma je z navijanjem tempa poskrbela za red v pelotonu z zelo resnim tempom, da se jim ne bi še enkrat zgodil Marc Soler. Vseeno so na Mozqueti poskusili David de la Cruz (UAE Emirates) ob pomoči Iva Oliveire, Thymena Arensmana (Sunweb) in celo Estebana Chavesa (Mitchelton-Scott). Vsi so se vrnili nazaj še preden se je začelo zares in Chaves je kmalu odpadel tudi od glavnine in do konca etape nabral več kot dvajset minut zaostanka.

Marsikomu že prej ni bilo lahko, za resno selekcijo pa je na predzadnjem vzponu na Alto de Cordal poskrbel kar Chris Froome (Ineos Grenadiers), ki je dejansko iz etape v etapo boljši. Solerju je izdal račun za včerajšnjo predstavo in ga odstrelil iz glavnine. Tako je letel, da sta se s Carapazem celo odpeljala za nekaj dolžin kolesa, a je to Jumbo-Visma pokrila tako rutinirano, da je bilo kar boleče. Froome je malo kasneje odpadel in se pridružil Solerju, skupaj sta potem ujela preživele v pelotonu – a le zato, da sta na vznožju Angliruja spet odpadla. Carapaz je ostal sam, saj se je Andrey Amador izločil že spadcem na spustu z Mozquete. Roglič pa je imel še vedno šest pomočnikov, takrat še z Robertom Gesinkom na čelu.

Kuss ostane kul, ko ostali umirajo

Na tako strmih klancih si kapetan s pomočniki ne more pomagati prav dosti. Včasih je težje voziti zadaj z lažnim občutkom, da tisti spredaj tlači pedala z lahkoto, medtem ko sam trpiš kot na natezalnici. Ampak bolje je imeti spredaj svojega. Roglič ga je imel v 23-letnem Dancu Jonasu Vingegaardu, ki dirka na grand touru šele prvič. Ko je od Gesinka prevzel štafeto, je bil videti skoraj tako kul, kot je vedno videti Sepp Kuss. Pričakovali bi, da bo zraven ostal George Bennett, a ga je odneslo, tako kot Felixa Grossschartnerja (Bora-Hansgrohe), Alejandra Valverdeja (Movistar) in Mikela Nieveja (Mitchelton-Scott). Spredaj jih je bilo le še deset, a vsi, ki kaj štejejo: poleg Rogliča, Vingegaarda in Kussa še Enric Mas (Movistar), Wout Poels (Bahrain-McLaren), Dan Martin (Israel Start-Up Nation), Aleksandr Vlasov (Astana) ter Hugh Carthy in Michael Woods (EF).

Najbolje sta izgledala Vingegaard in Kuss, morda še Vlasov. Dan Martin ni nikoli videti dobro, ostali pa so, zdaj eden in potem drugi, dajali vtis, da bodo vsak čas odpadli. A potem je 3,5 kilometrov pred ciljem iz ozadja udaril Mas. Sledil bi mu lahko samo Kuss. Roglič je celo izgubil njegovo zadnje kolo, tako da je moral Američan malo počakati – in medtem, ko so vsi umirali, je imel celo čas za klepet z vodstvom ekipe. Neverjetno!

Carapaz krvoločno, a samo s tolažilno nagrado

Kuss je bil bržkone najmočnejši, a je ostal z Rogličem, ki je vidno trpel in kasneje priznal, da ni imel najboljšega dne. Če je bil to slab dan, imajo vsi ostali še en razlog več za skrb in še enega v obliki Kussa, ki je bil Rogliču gotovo vsaj v moralno oporo. Tudi Carthy ima v Wodsu imenitnega oprodo, a zmagal je seveda sam. Potem ko je zadnje dni izgubljal sekunde, sem pričakoval, da se bo na Angliruju zlomil, a na koncu je bilo videti, da bo polomil okvir svojega ogromnega kolesa. Bradleyu Wigginsu je v Breakawayu v navalu navdušenja ušla zamisel, da bi lahko Carthy do konca pokazal nekaj podobnega kot Geoghegan Hart na Giru. Seveda pa Geoghegan Hart ni dirkal proti Primožu Rogliču in Richardu Carapazu, ampak proti kolesarjem, ki še nikoli niso zmagali tritedenske dirke.

Vlasov je bil spet prekratek za zmago, Mas je pred kronometrom v dobrem položaju, Carapaz pa v precej slabšem. Če je imel slab dan, se lahko vsaj tolaži. Ko se je znebil Rogliča, je v zid pred seboj gledal kot stekel pes. Ne vemo ali je bil to njegov dober dan, ampak na koncu so se mu izmuznile celo bonifikacijske sekunde. V cilju je imel dolg nos, kot že nekajkrat, ko ga je premagal Roglič. Ne le rdeča majica, ogroženo je drugo mesto in nič ne kaže, da bi lahko sezono rešil vsaj z etapno zmago.

Dan Martin je prišel v cilj skupaj z Rogličem in Kussom ter zdrsnil na četrto mesto v skupnem seštevku. Znova je z Anglirujem odlično opravil Poels in se prebil na šesto mesto, a z dobrimi petimi minutami je prvi med tistimi brez resnih možnosti za uvrsttitev med prve tri ali celo med pet. Zato pa ga že ogroža Vlasov (Astana), ki se je s 15. prebil na deveto mesto.

Roglič brez nagrade, a s čedalje boljšimi možnostmi

Ni dvoma, kdo je prvi favorit torkovega kronometra s ciljem na vrhu vzpona 3. kategorije. Rogliča bi morda lahko premagal Remi Cavagna (Deceuninck-Quick Step), optimisti z Otoka bi zaradi preteklih zaslug omenili še Frooma, potem pa se počasi konča. Najboljši kronometristi so dirkali na Dirki po Italiji, Tadej Pogačar je pa na dopustu. Na Touru je Cavagna v kronometru na Planche des Belles Filles zaostal za Rogličem tri sekunde, de la Cruz že 44, Mas 49 sekund, Dan Martin pa več kot tri minute in pol.

Precej podoben kronometer, kot bo letos na Vuelti, so vozili lani na Giru v deveti etapi. Zaključni vzpon v San Marino je bil sicer daljši in manj strm. Kakorkoli, zmagovalec Roglič je v bil v San Marinu od Carthyja boljši za 1:30, od Carapaza pa za 1:55.

Vsekakor bo Roglič danes spal dosti mirneje, medtem ko bodo konkurenti iz dneva v dan bolj nervozni. Jumbo-Visma bo morala do konca samo še paziti, da ne bodo naredili kakšne neumnosti, medtem ko bodo konkurenti prisiljeni prav v to: v noro dirkanje. Razen, če se bodo sprijaznili z usodo in bo bistvo zadnjega tedna dirkanje za drugo mesto.

13. etapa