Vuelta, 11. etapa: Zatišje pred spopadom v peklu

Najtežje etape Rogličevi neposredni tekmeci niso izkoristili za napad, a za dobro zabavo so poskrbeli Guillaume Martin, Marc Soler in David Gaudu. Danes imajo lahki kolesarji eno zadnjih priložnosti, da zadajo Rogliču usodni udarec.

Gomez Sport

Sobotna etapa je bila nedvomno težja od današanje, ki bo končana v vsega treh urah in pol. Ampak strah ima velike oči, zato so pred današnjim vzponom na Angliru favoriti štedili z močmi. Včeraj je bilo težko pridobiti minuto – v šestih kilometrih na Angliruju, ki ga opisujejo celo kot najtežji klanec na svetu, pa se toliko časa izgubi z lahkoto. Se to lahko zgodi Primožu Rogliču? Ne bi bilo prvič, toda Jumbo-Visma ima položaj trdno v rokah.

Spet protest

Zaradi spremembe pravil po petkovi etapi je marsikomu v pelotonu narasel pritisk. V šprinterskih etapah se kolesarju dodeli čas predhodnega kolesarja, če je razlika med njima znotraj treh sekund. Sam nisem vedel, da se že vnaprej določi tip etape. Že dolgo pa je jasno, da je razumevanje pravilnikov v kolesarstvu raztegljivo kot lajkra. To ni dobro in protest je bil upravičen. Dosegli pa z njim niso prav ničesar.

Ne delim navdušenja nad enotnostjo med ekipami, ker je z Ineosom Grenadiers in nekaj drugimi oškodovanimi, med njimi je bil Hugh Carthy (EF), potegnila tudi Jumbo-Visma. Tri sekunde in kak dan več v rdeči majici Rogliču ne pomenijo prav dosti, razen dodatne obremenitve. V takih primerih je enotnost lahko doseči. Zanimive pa bi bile debate proti koncu dirke, če bi bila razlika med Carapazem in Rogličem manj kot tri sekunde … V tem primeru bi bila načela verjetno hitro pozabljena.

Na mestu pa je vprašanje, kako so se lahko organizatorji in Uci tako hudo zmotiil v predvidevanju, kako se bo etapa razpletla. In nazadnje, bi se res dirkalo drugače, če bi bilo vnaprej jasno, kakšna so pravila? Dvomim. Na koncu je šlo pač na polno in vsi so reševali svojo kožo, kot so najbolje lahko. Roglič je dobil Carapaza in Carthyja na levi nogi – Dana Martina pa ne. Zato še vedno trdim, da si zasluži tiste tri sekunde. Lahko pa se začnemo spraševati, ali so časovne bonifikacije še smiselne, glede na to, da se dirka na majhne razlike. Uvedli so jih, da bi postalo dirkanje bolj zanimivo, a zdaj se pogosto zgodi obratno. Vsi čakajo na zaključek v upanju, da bodo kar precej pridobili z relativno majhnim vložkom.

Korajžna Martin in Soler

Zato da včeraj nismo preveč zehali, sta že na začetku poskrbela Tim Wellens (Lotto -Soudal) in Guillaume Martin (Cofidis). Belgijec se je odločil, da hoče nazaj pikčasto majico najboljšega na gorskih ciljih in na prvem pobral maksimalno število točk ter se z manjšo skupinico odpeljal. Martin je zamudil, vendar Cofidis ni obupal, ampak so se podali v lov. Slednjič je Martinu uspelo premostiti razlike do ubežnikov – prepozno, da bi ujel kako točko na drugem gorskem cilju, a je brez ostal tudi Wellens. Škoda, da je Belgijca slednjič odneslo, medtem ko si je Francoz do konca nabral še 21 točk in ima zdaj že čedno prednost.

Gomez Sport

Še bolj simpatičen je bil napad Marca Solerja (Movistar) že 81 kilometrov pred ciljem. Ubežnike je ujel z lahkoto, saj se spredaj niso ravno metali na zobe, v pelotonu pa je položaj nadzirala Jumbo-Visma, ki je še dolgo ostala popolna. Čim je Soler ujel, se je samo spogledal z moštvenim kolegom Nelsonom Oliveiro, ki je takoj prevzel narekovanje tempa. Načrt je Movistarju uspel skoraj 100-odstotno.

Gomez Sport

Ineos Grenadiers naluknjan kot švicarski sir

Od glavnine smo si želeli več akcije, a je v resnici ni pričakoval nihče. Jumbo-Visma po imenih nima zvezdniške ekipe, ampak včeraj so blesteli. Movistar, ki je imel svojega aduta v ospredju, je sicer najmočneji. Alejandro Valverde, Enric Mas in Soler bi bili lahko na koncu razvrščeni tudi od tretjega do petega mesta – vendar so preslabi za rdečo majico. Bolj ali manj dirkajo na etapne zmage, belo majico in na zmago v razvrstitvi ekip.

Dan Martin (Israel Start-Up Nation) nima niti enega resnega pomočnika, Hugh Carthy lahko računa samo na Michaela Woodsa. To pomeni, da bolj ali manj samo sledita najboljšim in upatam, da bo imel slab dan zdaj eden in drugi dan drugi. Esteban Chaves (Mitchelton-Scott) je po še eni okvari kolesa sicer ujel peloton, a se je potem zlomil in celo izpadel iz deseterice. Med etapo so očitno v ekipi spremenili strategijo in tako v skupnem seštevku bolj računajo na Mikela Nieveja, ki je proti koncu dne dirkal agresivno in se z 12. mesta zavihtel na deseto.

Ineos Grenadiers pa je le senca nekdanjega Skyja. Najboljše kar so imeli, so uporabili za Giro, kjer so bili razred zase, ekipa na Vuelti pa je enostavno zanič. Eurosportovi komentatorji sicer slavijo napredek Chrisa Frooma skozi dirko, ampak sedemkratni zmagovalec tritedenskih dirk je letos še tako daleč od forme, da so ga bržkone v moštvo uvrstili bolj zaradi vljudnosti, ker se pač spodobi. Ivan Sosa bi moral biti ob Carapazu do konca, a je prišel v cilj s Samom Bennettom (Deceuninck-Quick Step). Pet minut za Pascalom Ackermannom (Bora-Hansgrohe). Upajmo, da bo danes štartal, kajti edini izgovor je lahko bolezen.

Groupama-FDJ končno z zmago v gorah

Marc Soler se je nagaral najbolj, a na koncu pridobil samo minuto. Stran vržena energija? Niti ne. Vsekakor je bil to majhen korak za človeštvo, a velik za človeka in še večji za ekipo. Seveda pa je vprašanje, kakšne noge bo imel danes. Škoda, da mu ni uspelo zmagati, a za to proti Davidu Gauduju (Groupama-FDJ) ni imel možnosti. Francoza je etapna zmaga zanimala precej bolj kot Solerja, zato si je lahko privoščil izgubljanje časa s taktiziranjem.

Gomez Sport

Predvidevam, da bo šef ekipe Groupama-FDJ Marc Madiot v naslednji sezoni vendarle premešal karte. Potem ko je ob novi polomiji na Touru letos Thibaut Pinot priznal, da je bil to preobrat v njegovi karieri, je zdaj čas za Gauduja. Leta 2016 je zmagal na Dirki po Avenirju. Egan Bernal, Jai Hindley in Tao Geoghegan Hart so bili takrat daleč za njim. Gaudu je Vuelto začel slabo, a za njim je težak Tour, kjer je najprej trpel po padcu, potem pa mu verjetno ni bilo vseeno, da je odstopil njegov kapetan.

V skupini s favoriti je na koncu pospešil Aleksandr Vlasov (Astana), Dan Martin pa je za seboj privlekel Masa, Rogliča in Carapaza. Carthy je spet izgubil nekaj sekund in očitno pride v rdeče polje malo prej kot drugi … in če se bo danes dirkalo agresivno, ga to lahko stane več kot le nekaj sekund.



12. etapa

Štart: La Pola Llaviana (260 m)
Cilj: Alto de l’Angliru (1560 m)
Razdalja: 109,4 km
Višinska razlika:3100 m
Čeprav se skoraj vsak dan pogovarjamo o klancih, se bodo na vzpon ekstra kategorije prvič vzpeli še danes – razlog za to je sicer tudi sprememba trase šeste etape. Alto de l’Angliru je za Vuelto nekaj podobnega, kot sta za Tour Mont Ventoux in za Giro Mortirolo. Strah in trepet. Kolesarji bi se ga bali, tudi če pred tem ne bi bili na sporedu štirje klanci. V vsega 109 kilometrih se bodo kolesarji skupaj vzpeli za 3.100 metrov.
Tokrat se vsaj ne bo takoj začelo z vzponom, ampak se trasa najprej 25 kilometrov spušča. Potem si drug za drugim sledita vzpona tretje kategorije. Kdor bo skušal zmagati s pobegom, bo imel zaradi narave profila težko delo, saj imajo ubežniki na kratkih etapah malo časa za nabiranje varne prednosti, na koncu pa glavnina eksplodira.
Prva resnejša preizkušnja je Alto de la Mozqueta (6,6 km/8,4 %), vzpon prve kategorije. Najtežji je v prvih dveh kilometrih, ko je naklon tudi do 12 odstotkov. Vendar pa sledi daljši spust in dostop do predzadnjega klanca, zato tam še ne gre pričakovati resnih potez.
Alto del Cordal (5,4 km/9,3 %) je precej bolj pošasten. V prvih 500 metrih je skoraj 14-odstotna rampa, potem pa se nekoliko poravna. A najhuje je v zadnjih dveh kilometrih – če ne prej, se bo tam glavnina razredčila na le nekaj deset glav.
Alto de l’Angliru (12,4 km/9,9 %) je v prvem delu še kar normalen, razen kratke, 22-odstotne stopnice v prvem prvem kilometru. Med petim in šestim kilometrom se skoraj poravna in celo malo spusti, potem pa ni več šale. Naklon nikjer ne pade pod 11 odstotkov, najhujši pa je 11. kilometer, ki je v povprečju kar 16,5-odstoten, tudi s 24-odstotnim odsekom. Noge pečejo, ne gre pa hitro. In danes bodo imeli menda še nasprotni veter.
Skrivalnic na tej etapi ne bo. Vsi bodo morali pokazati vse, kar zmorejo. Rogliču bodo morali nametati vsaj minuto ali dve, če hočejo pred torkovim kronometrom resno računati na rdečo majico. Je to sploh mogoče? Precej bolj verjetno je, da bo zmagal kar Roglič. Če ga ne bodo resno spravili v težave, bodo lahko samo še upali na slab dan v zadnjem tednu – toda z izjemo predzadnje etape s ciljem na Alto de la Covatilla bo takih priložnosti premalo, oziroma nič. Ralunati na to, da se bo Roglič še enkrat zlomil na koncu, pa je povsem neresno.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.