Vuelta, 10. etapa: Roglič, šprinter

Bila naj bi ravninska etapa za šprinterje, zmagal pa je … kronometrist. Grimpeur. Puncheur. Kar hočete. Šprinterji so se izgubili in v cilju je bil Roglič edini, ki je dejansko šprintal. Tako je bilo vsaj videti.

Gomez Sport

Vprašajte analitike kako se bo razpletla etapa na Vuelti! Odgovori bodo podobni, vendar večinoma napačni. Če načrtovalec trase Fernando Escartin opiše etapo kot ravninsko, nikakor ne pričakujte v cilju šprinta. Ravninska etapa z več kot 2000 metri višinske razlike se je izkazala za pretežko, da bi lahko upal na zmago klasičen šprinter, lažjim eksplozivnim fantom pa so veselje pokvarili še lažji fantje. Ko je pohodil Roglič, je bil Richard Carapaz v rdeči majici videti, kot da bo sestopil.

Moral bi zmagati, pa je bil zadnji

Do konca bi lahko prišla velika skupina ubežnikov, a to se ni zgodilo. Spredaj so ostali štirje in prav to, da je bil pobeg videti precej neobetavno, bi jim lahko prineslo presenetljivi uspeh. Do 50. kilometra je razlika že narasla na dvanajst minut, potem pa so se Astana, Deceuninck-Quick Step in Mitchelton-Scott vendarle dogovorili za sodelovanje. Lotto-Soudal ni bil del te koalicije, saj se je v beg prikladno izmuznil njihov Brent Van Moer.

Gomez Sport

Vzpon tretje kategorije na San Cimpriano ne bi smel biti resen zalogaj, a je Sam Bennett (Deceuninck-Quick Step) vseeno zdrsnil na začelje glavnine in očitno trpel. Bil naj bi prvi favorit za etapno zmago, a pomoči ekipnih kolegov ni dobil in na enem od naslednjih vzponov ga je odneslo – končal je na zadnjem mestu v etapi! Je Deceuninck-Quick Step že pred etapo ocenil, da bo zaključek za šprinterja prezahteven? Morda. Vsekakor pa Bennett ni dajal vtisa zmagovalca.

Kralj Vuelte spet v rdečem

Obstreljevanje se je začelo dobrih deset kilometrov pred ciljem, ko se je najprej odpeljal Willem Smit (Burgos-BH), potem pa precej bolj nevarna Remi Cavagna (Deceuninck-Quick Step) in Ivo Oliveira (UAE Emirates). Prvi je delal za Zdeneka Štybarja in Andreo Bagiolija, drugi za Jasperja Philipsena. Žal je Oliviera izginil s kamer, Cavagna pa je obetaven napad nadaljeval. Lovil je Ineos Grenadiers, samo zato, da je v ospredju držal Richarda Carapaza. Ekvadorec je bil na varnem, a ne dolgo.

Na začetku zaključnega vzpona sta se pojavila v ospredju Paul Martens (Jumbo-Visma) in za njim Roglič. Ko se je klanec napel, je sicer izgubil nekaj pozicij, naprej pa je prišel Carapaz, ki se je dobro držal, tudi ko je impresivno napadel Guillaume Martin (Cofidis). Dobrih 200 metrov pred ciljem pa Carapaz ni le popustil, ampak ga je očitno povsem odrezalo.

Gomez Sport

Roglič je prišel v cilj toliko pred njim, da bi lahko prej spil požirek, a Carapazu so sprva pripisali njegov čas. Šprinterska etapa gor ali dol – to bi bila očitna kraja, a so slednjič rezultat popravili, Roglič pa je oblekel rdečo majico. S Carapazem sta po času izenačena, a v tem primeru šteje boljše povprečje rezultatov. S tremi zmagami, dvema drugima in četrtim mestom je Roglič boljši. Boljši od vseh. Pred Carapazem ima v točkovni razvrstitvi že 46 točk prednosti – več kot znaša seštevek točk za zmago in drugo mesto.

Roglič je za zdaj kralj Vuelte. Občutek imam, da slavi zmage čedalje bolj samozavestno, kot da mu pač pripadajo. V časih, ko je veliko veljala tradicija, bi mu neustaljivo slo po zmagi marsikdo zameril. Zdaj so časi nekoliko drugačni. Prvič zato, ker kultura viteštva počasi odhaja v pozabo. In drugič zato, ker si zaradi majhnih časovnih razlik zmagovalci enostavno ne morejo privoščiti, da ne bi izkoristili vsake priložnosti za zmago. Dokler bodo lahko na ta način nabirali zajetne časovne bonifikacije, bo njihova sla še večja.

Gomez Sport

Poraz šprinterjev

Odličen je bil spet Felix Grossschartner (Bora-Hansgrohe) na drugem mestu, ki je opravil delo namesto Pascala Ackermanna – tudi njega je odneslo že daleč pred ciljem. Dobro so se znašli lažji šprinterji, Andrea Baggioli (Deceuninck-Quick Step) na tretjem, Alex Aranburu (Astana) na četrtem in Robert Stannard (Mitchelton-Scott) na petem mestu. Med velikimi fanti je bil najboljši Jasper Philipsen (UAE Emirates) devetem mestu, ostali – Max Kanter (Sunweb), Jakub Mareczko (CCC) in Gerben Thijssen (Lotto-Soudal) – pa so bili daleč zadaj.

Ne, ne. To ni bila šprinterska etapa, kot so kazali podatki pred Vuelto. Potna knjiga je razkrila, da se bo na koncu dirkalo na klancu. A tudi ta je bil prezahteven, sploh, ker so imeli kolesarji v nogah kar nekaj vzponov. V takem položaju pa so najbolj eksplozivni tisti, ki so vso etapo prevozili pod pragom. Poleg Rogliča in Grossschartnerja se je spet najbolje držal Dan Martin, ki je prišel v cilj v času zmagovalca, deset sekund je izgubil Hugh Carthy (EF), Marc Soler (Movistar) pa 15 sekund.

Gomez Sport

Brutalni vikend v Asturiji

Po številkah je današnja etapa težja kot jutrišnja, premagali bodo namreč skoraj 4.700 metrov višinske razlike. A nedeljska, komaj 109 kilometrov dolga etapa s ciljem na Angliruju bo še bolj eksplozivna. Carapaz prihaja na svoj teren. Moral bo napadati. Napadati bo moral tudi Movistar, ki ima najmočnejšo ekipo s tremi aduti visoko v skupnem seštevku. Napadali bodo vsi.

Če si bo Roglič kljub temu nabral med vikendom prednost, se lahko Carapazu in druščini zatresejo hlače – čeprav sem prperičan, da se jim že zdaj. Prostemu ponedeljku sledi kronometer, kjer ima Roglič dve prestavi več kot konkurenti. Vidimo, da se Roglič po etapi ohlaja na kronometrskem kolesu – vse za to, da ne pozabi na pozicijo, ki mu bo skoraj gotovo prinesla še eno etapno zmago.



11. etapa

Štart: Villaviciosa (20 m)
Cilj: Alto de la Farrapona (1710 m)
Razdalja: 170,2 km
Višinska razlika:4700 m
Takoj po štartu se začne vzpon na Alto de la Campa, gorski cilj tretje kategorije (8,3 km/4 %), ki je odlično zaletišče za takojšnje napade. Morda tudi na rdečo majico. Oblikuje se lahko široka koalicija kolesarjev z različnimi interesi. Guilllaume Martin si bo želel nabirati točke na gorskih ciljih, a morda bo danes dobil tudi novega resnega nasprotnika. Ekipe s favoriti bodo poslale v beg proste strelce za pomoč kapetanom v zaključku. Nekaj kolesarjev pa upa na preboj v deseterico: David de la Cruz (UAE Emirates), David Gaudu (Groupama-FDJ), Aleksandr Vlasov in Gorka Izagirre (oba Astana) in še kdo. Z izjemo Vlasova so to fantje, ki ne morejo zmagati v neposrednem spopadu z najboljšimi v skupnem seštevku, lahko pa slavijo po dolgem napadu.
Če bo v ospredju simpatična kombinacija ubežnikov, bo imela po prvem gorskem cilju kakšno uro časa za nabiranje prednosti pred vzponom na Alto de la Colladona (7,5 km/6,5 %), ki ni prav zahteven zalogaj. Spustu sledi 25 kilometrov dolga pot po dolini in potem začetek najtežjega vzpona na Alto de la Cobertorio (9,8 km/9 %). V dobršnem delu je naklon krepko čez 10 odstokov, položi pa se šele v zadnjem kilometru. Cesta je široka in enako velja na hitrem spustu z dolgimi ovinki.
Do začetka naslednjega vzpona je daleč, najprej po dolini navzdol in potem lažno navzgor do vznožja Puerto de San Lorenza (10 km/8,6 %). Začetek je položnejši, a z 11-ostotno rampo po treh kilometrih. Veselica za hribolazce se začne na 4. kilometru. Štiri kilometre je naklon okoli 10 odstotkov, potem pa slab kilometer kar 13 odstotkov. Strmina popusti šele v zadnjem kilometru, a še tam je naklon dobrih 8 odstotkov.
Hitremu spustu sledi vzpon do jezer Somiedo oziroma na Alto de la Farrapona. Prvih sedem kilometrov je preprostih, čeprav je vmes nekaj strmih odsekov. Na šestem kilometru je 12,5-odstotna rampa, potem pa malo bolj položen del do kratkega spusta. Za njim se cesta spet napne, a najtežjih naj bi bilo zadnjih šest kilometrov z nakloni od 9 do 12 odstotkov.

Odločilni dan številka ena

V kakšni od prejšnjih sezon bi obstajala nevarnost, da bo etapa pred Anglirujem minila zaspano. Toda na letošnji Vuelti mnogim zmanjkuje časa in Roglič je v predobrem položaju, da bi si lahko konkurenti privoščili kaj drugega kot napade.
Dejstvo je, da Jumbo-Visma ni sposobna nadzirati poteka etape od začetka do konca. Sepp Kuss in George Bennett sta sicer koristna v zaključku, pred njima se dobro znajde tudi Robert Gesink, toda to so fantje, ki se jih porabi na zadnjem vzponu. Vendar pa ne blesti niti Ineos Grenadiers. Odličen je Andrey Amador, pod pričakovanji dirka Ivan Sosa, v skladu s pričakovanji pa Chris Froome – torej ne preveč dobro.

Gomez Sport

Etapo bo tako v roke najverjetneje vzel Movistar, toda videli smo že, da jim na koncu zmanjka številk. Vendar pa lahko na koncu igrajo na tri karte: Alejandro Valverde je videti, kot da dirka zase. Enric Mas svojo pozicijo predvsem brani, za napad pa nekako nima moči. Marc Soler pa bi se zaradi nekoliko večjega zaostanka (3:52) utegnil izmuzniti in bi ob dobrem dnevu lahko precej nadoknadil.
Hugh Carthy ima odličnega pomočnika v Michaelu Woodsu, Dan Martin (Israel Start-Up Nation) pa je osamljeni jezdec, a se za zdaj odlično znajde tudi v tem položaju. Precej dobre možnosti za preboj po lestvici pripisujem izkušenemu Woutu Poelsu (Bahrain-McLaren). Že danes je zanj dosegljivo tudi šesto mesto.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.