Vuelta, 17. etapa: Dan, ko je zastalo srce

Vsi so vedeli, da je tokrat napad najboljši recept za napad – toda prišel je odločno prepozno, da bi lahko Richard Carapaz (Ineos Grenadiers) in Hugh Carthy izvedla preobrat. Zaradi šibkih ekip za to niti nista imela pravih možnosti. Toda odločilne so bile zmage: na Vuelti je bilo treba letos za zmago … zmagovati.

Boj za deseterico

V beg 34 kolesarjev, skoraj četrtine pelotona, sta se izmuznila tudi David de la Cruz (UAE Emirates) in David Gaudu (Groupama-FDJ), deseti in enajsti v skupnem seštevku. De la Cruz je bil na resni misiji: z njim so bili še Rui Costa, Ivo Oliveira in Sergio Henao, ki so v ospredju opravili večino dela, za Gauduja pa je občasno vlekel Bruno Armirail. Jumbo-Visma jih je morala držati na varni razdalji in to jim je uspevalo odlično. Morda so bili celo prehitri in porabili preveč energije, ampak Israel Start-Up Nation, Bahrain-McLaren in Bora-Hansgrohe bi s prešibkimi ekipami težko branile interes Dana Martina, Wouta Poelsa in Felixa Grossschartnerja.

Ineos Grenadiers ni imel s svojo postavo nobenih možnosti za to, da bi dirko naredili hitro. Odpadali so drug za drugim in nič ni bilo niti od Chrisa Frooma. Prav neverjetno je, s kakšnim optimizmom njegove nastope spremljajo angleški komentatorji. Ko je odpadel v petek, so špekulirali, da štedi z močmi za sobotni dan odločitve. A na dan D ga spet ni bilo nikjer. Ko je 60 kilometrov pred ciljem Movistar raztrgal skupino, je Carapaz je ostal v ozadju – nič hujšega, a ujeti je moral Ekvadorec sam. Froome je prišel zraven dolgo za svojim kapetanom.

Največ poguma je dobrih 30 kilometrov pred ciljem na predzadnjem kategoriziranem vzponu Alto de la Garganta spet pokazal Marc Soler (Movistar). Movistar mojstrsko izvaja takšne akcije: Solerja je počakal Imanol Erviti in ga potegnil do prve skupine. Kazalo je, da se bo ponovila druga etapa in bo skušal Movistar zmagati z edinim, ki je letos ekipi pripeljal obe zmagi.

Carapaza je pokopala nodločnost

Carthy je, razumljivo, branil tretje mesto in je v tej fazi dirkal defenzivno. Carapaz pa bi se moral po mojem pridružiti Solerju. Nekaj bi moral poskusiti, glede na to, da je bil v ospredju tako rekoč sam, Jumbo-Visma pa tako rekoč popolna. Šele če bo napisal avtobiografijo, bomo morda izvedeli, ali ni imel nog ali poguma. Ampak, najhujše, kar bi se mu lahko zgodilo, bi bilo, da se ne bi zgodilo nič. Tako pa je imela Jumbo-Visma situacijo spet pod nadzorom. Movistar ni več vlekel, tempo je padel, s tem pa tudi možnosti, da bi lahko Carapaz z morebitno zmago pridobil bonifikacijske sekunde.

Iz kilometra v kilometer manj možnosti je imel, da nadoknadi 45 sekund zaostanka. Prvega napada na Rogliča ni izvedel sam, ampak je počakal, da je to storil Carthy kakšne štiri kilometre pred ciljem.

Takrat smo prvič v tej sezoni videli, da je Sepp Kuss človek. Ko sta šla v boj Carthy in Carapaz, ga je pokrivilo, usedel se je in s komolcem Rogliču pokazal, da je skuhan. Žal je odpovedal v najpomembnejšem trenutku, ampak tako pač je. Roglič je moral pokriti napad sam. In ko so bili skupaj, spet ni bil Carapaz tisti, ki je sprožil napad, ampak je poskušal Enric Mas. Resda precej neambiciozno, a še manj je bil ambiciozen Carapaz, ki je spet čakal. In čakal. Čakal je na to, da je čez 400 metrov pohodil Carthy. Potem je spet čakal. Da je odšel Mas.

In šele potem se je izstrelil. Izstrelil se je tako silovito, da je bil videti kot zmagovalec.

Roglič je dirkal preračunljivo, ko je bilo to najbolj potrebno

Vmes smo vsi pozabili, da je tam nekje še Lennard Hofstede (Jumbo-Visma), ki se je z brezplačno vozovnico peljal na vlaku ubežnikov točno za tak primer. Ob tako brutalnem tempu ni mogel pomagati prav dosti, ampak ob Rogliču je bil na nekoliko bolj ravnem odseku, kjer je bilo to najbolj potrebno. Verjetno so v Jumbo-Vismi hitro izračunali, da Carapaz v treh kilometrih Rogliču ne more naložiti 45 sekund in važno je bilo samo, da reča majica ne pride v temno rdeče polje.

V pomoč sta mu bila tudi Mas in Soler. Sam ne mislim, da sta pomagala Rogliču, da ne bi zmagal Carapaz, potem ko slovo od ekipe po lanski sezoni ni bilo najbolj prijetno. Mas in Soler sta kvečjemu srečna, da jima ni treba dirkati zanj – Carapaz pa se lahko tolče po glavi, ker ne dirka več za Movistar, ampak za Egana Bernala. Bilo pa je logično, da sta vlekla. Mas je imel še vedno možnosti, da prehiti Dana Martina na četrtem mestu v skupnem seštevku.

Kakorkoli, Carapazu je zmanjalo časa. Proti koncu tudi moči, saj pač ni mogoče šprintati tri kilometre skupaj. Njegov napad je bil impozanten, a pritisniti bi moral davno prej. Na Giru je lani zmagal kot outsider, na enak način, kot je bil lani na Vuelti tretji Tadej Pogačar. Ampak letos je Pogačar prevzelsprejel odgovornost zmagovalca in prevzel odgovornost vodje, Carapaz pa se ni izkazal kot kolesar, ki vzame usodo v svoje roke. Najbrž bi bilo koristno, če bi imel v ubežni skupini pomočnika – ampak Ineos Grenadiers je bil na letošnji Vuelti pošastno slab in vprašanje je, ali bi sploh kdo zmogel v beg.

Novi francoski adut za zmago na Touru

Nekoliko manj napeta je bila dirka za etapno zmago. Ionu Izagirreju (Astana) je kazalo dobro, a se je vidno mučil. David Gaudu (Groupama-FDJ) je šel mimo kot komet in z drugo etapno zmago pridobil nič manj kot tri mesta v skupnem seštevku. Zagotovo je pridobil tudi zaupanje šefa ekipe Marca Madiota, kar je še pomembneje. Thibaut Pinot bi znal biti odličen pomočnik mlajšemu kolegu, ki ga bodo francoski mediji začeli razglašati za prvega po Bernadru Hinaultu, ki lahko zmaga na Touru.

Ekipno delo je bogato poplačal tudi de la Cruz, ki se je v senci boja za rdečo majico pripeljal v cilj četrti in prav tako pridobil tri mesta v skupnem seštevku. Še enkrat pa je nase opozoril Gino Mäder (NTT), ki za drugo leto še nima pogodbe, a bi jo po predstavah v zaključku Vuelte očitno moral dobiti.

Zmagal je zmagovalec

Kdo sem, da lahko to zapišem, ampak nisem se mogel strinjati z oceno Martina Hvastije za podkast SOS odmev, da Roglič preveč razmetava z močmi. Iz dveh razlogov. Prvič zato, ker Roglič ni pokuril več moči kot konkurenti. Zmagoval je v šprintih, kamor je prišel zlahka. Večjo prednost je uspel nabrati samo v 8. etapi na Alto de Moncalvillo – ampak, občasno je treba tudi zmagati z občutnejšo prednost. Vvsakič, ko je pohodil Roglič, pa so morali v rdeče polje tudi ostali. Kadar je napadel, je tudi zmagal. Ni streljal praznih nabojev. In ko je streljal, so bili rafali kratki.

In drugi razlog: način dirkanja je drugačen, kot je bil v časih izvenzemeljskih predstav in večminutnih razlik med najboljšimi. Razlike se zdaj merijo v sekundah ali pa še to ne. Že vso sezono je tudi jasno, da Roglič v gorah nima dveh prestav več od ostalih. Priložnost mora iskati v zaključkih in s tem izkoriščati sistem bonifikacijskih sekund.

Na koncu so to potrdile tudi številke: Roglič je s tremi etapnimi zmagami (na kronometru ni bonifikacij) in tremi drugimi mesti zbral 48 bonifikacijskih sekund – in mimogrede od začetka do konca nosil zeleno majico. Carapazu pa so za dve drugi in eno tretje mesto odšteli 16 sekund. Da, Carapaz je bi na letošnji Vuelti hitrejši. Ni pa bil močnejši. Vuelta je nagradila zmagovalca.

Bonusi za boljše dirkanje

Varčevanje z močmi se ni splačalo na nobenem od treh letošnjih grand tourov. Razlike so enostavno premahne, da bi si lahko privoščili defenzivno dirkanje. Na Touru je Rogliča in Tadeja Pogačarja ločilo 50 sekund. Tao Geoghegan Hart (Ineos Grenadiers) je Jaiya Hindleyja (Sunweb) na Giru prehitel za pičlih 39 sekund. Vuelta pa se je končala z razliko 24 sekund. Znotraj minute so trije.

To ima za posledico napeto dirkanje, ki je všeč gledalcem, malo manj pa tekmovalcem. Etape so nervozne in priložnosti za zmago iščejo vsi tudi na terenih, kjer bi sicer zmagovali ubežniki ali šprinterji. S tega vidika bi lahko razmislili o smislu bonifikacijskih sekund, ki jih mnogi tako ali tako sovražijo. Vendar priznajte, da kolesarstvo radi spremljate zato, ker kolesarji dirkajo, ne pa varčujejo z močmi.

18. etapa