Vuelta, 16. etapa: Darilo Primožu Rogliču

Akcije v zadnjih dneh ni manjkalo, a kritiki pogrešajo neposredne spopade v težkih gorskih etapah, ki bi spravile rdečo majico v težave. Pa bi jo res? Včerajšnja etapa res ni bila ekstremno zahtevna, toda pokazala je nemoč ekipe Ineos Grenadiers, ki je pravzaprav opravljala delo Jumbo-Visme. Glede na včerajšnjo predstavo ne vidim več možnosti, da Rogliču slečejo rdečo majico, razen če bi imel nenavadno slab dan. Mislim, zares slab dan, ne kot na Touru, ko ni imel dobrega dne, ne pa tudi zelo slabega.

TGV de Clermont-Ferrand spet na pohodu

Z napovedanim stranskim vetrom v uvodnih kilometrih ni bilo nič, tako da se je razvil obetaven, čeprav po imenih ne zelo močan beg. Sredi etape bi bil pripravljen staviti na Remija Cavagno (Deceuninck-Quick Step), a potem se je na spustu z El Portilla spredaj postavil Chris Froome. Kazalo je, da bo Ineos Grenadiers pokazal kaj imajo v hlačah. Na El Robledu so sicer razredčili peloton, a dosegli niso prav ničesar. Primož Roglič je na vprašanje, ali je »opazil učinke povišanega tempa« odgovoril precej zgovorno: »Ni bilo najbolj udobno.« Kot takrat, ko vstanemo s pedalov in pretegnemo hrbet.

Zaradi intervencije britanske ekipe se je peloton dovolj približal Remiju Cavagni in Robertu Stannardu (Mitchelton-Scott), da so postale lačne tudi druge ekipe, in začel se je lov na etapno zmago. Da zna Cavagna po dolgem begu držati glavnino za seboj z minimalno prednostjo, je že dokazal lani v 19. etapi Vuelte s ciljem v Toledu, ampak tokrat je bila njegove predstava še bolj impresivna. Žal brez glavne nagrade. Če so včeraj moštvenega kolega Mattio Cattanea ujeli 3.400 metrov pred ciljem, je Cavagna sklonil glavo pičlih 2.100 metrov pred ciljno črto.

Roglič je lahko še bolj samozavesten

Magnus Cort Nielsen (EF) je glede na šprinterske sposobnosti na klancih odličen, ampak to, da se je obdržal med najboljšimi na vzponu prve kategorije, je še en dokaz o impotentnosti napada Ineosa Grenadiers. Proti Dancu niso imeli v šprintu nobenih možnosti … ali pač? George Bennett je Rogliča lepo vodil v zaključek in v zadnjih 300 metrov je prišel na idealni poziciji – če ne bi bilo pred njim Ruija Coste (UAE Emirates).

Z nepotrebno menjavo smeri mu je Portugalec pokvaril šprint in takoj je bilo jasno, da ga bodo kaznovali in postavili na zadnje mesto v skupini. Vprašanje je, ali bi Roglič lahko premagal Nielsena, ki je začel šprint kak trenutek ali dva pred njim, a gotovo bi mu bil še bliže. Richard Carapaz se je Rogliča sicer držal in je šprintal solidno, ampak – tudi po zaslugi taktike svoje lastne ekipe – se je lahko obrisal pod nosom. Šest sekund je splavalo po vodi v etapi, ko bi morali Rogliču vsaj načeti samozavest. Zgodilo se je obratno.

Carapaz mora na vse ali nič

Popolna Rogličeva katastrofa je edina možnost, da Carapaz danes nadoknadi zaostanek, a glede na videno bi več možnosti pripisal celo Hughu Carthyju (EF). Ta se ni najbolje znašel niti včeraj, ampak če bo spet zablestel na Covatilli, se lahko prebije na drugo mesto že z bonifikacijskimi sekundami za zmago, če Carapaz ni vsaj tretji.

Če kje, potem Roglič trpi na strmih vzponih, kot je bil Angliru. Ali Mortirolo na lanskem Giru. Trpi tudi v zadnjem tednu. Ampak tokrat so tekmeci enostavno preslabi, ne le individualno, ampak tudi ekipno. Movistar ima sicer močno moštvo, toda brez izstopajočega kolesarja, ki bi lahko zmagal na tritedenski dirki. Ineos Grenadiers ima sicer močnega Carapaza, a je prešibak ekipno. Četudi Movistar in Ineos Grenadiers skleneta pakt, se bodo izčrpali, še preden poidejo zaloge Jumbo-Vismi. Dan Martin (Israel Start-Up Nation) tako ali tako zaostaja preveč, a že celo Vuelto dirka brez ekipe. Še najbolje s tega vidika kaže Carthyju, ki ima odličnega pomočnika v Michaelu Woodsu.

Rogliča so po včerajšnji etapi vprašali, ali se lahko na Covatilli zgodi nekaj podobnega kot lani, ko je napadel Tadej Pogačar in je lahko sam izkoristil lov Movistarja, da je udobno prišel do konca etape. Njegov odgovor so razumeli kot šalo: » Torej, ne pričakujem, da bo Tadej napadel.«

Vendar ga lahko razumemo tudi drugače. Roglič gotovo ne podcenjuje Carapaza, sam pa težko pričakujem to, kar pričakujemo od Pogačarja. Ali pač? V dobro kolesarstva upam, da bo prvič na Vuelti Carapaz resno pokazal zobe. Napadel je sicer na Angliruju, ampak tam je vseeno dirkal previdno in pohodil šele ko je videl, da Roglič trpi. Danes se ne bo smel ozirati na nikogar. Zato da stre Rogliča, bo moral najprej iztrošiti ekipo, potem pa napasti zgodaj in tako brezkompromisno, da bo uničil tudi Seppa Kussa.

17. etapa