Soler soliral do zmage. Roglič pridobil prgišče sekund.

Na Giru se v prvi od treh zaporednih gorskih etap ni dogajalo nič posebnega: Ben O’Connor (NTT) je z drugim begom zaporedoma popravil kar je včeraj zamočil, Thomas De Gendt (Lotto-Soudal) je spet ostal praznih rok, peloton se je v pričakovanju kraljevske etape svaljkal, poskus napada Sunwebovega dvojca Jai Hindley-Wilco Kelderman pa je izpadel precej neresno. Drugače je bilo na Vuelti: tudi druga etapa je bila nabita z akcijo in pojavlja se bojazen, da bodo ubežnike zatirali podobno, kot so jih na Touru.

Movistar, ekipa z načrtom

Sredi etape je Movistar na izpostavljeni cesti izkoristil veter v svoj prid in raztrgal glavnino. To ni povzročilo večje škode, so pa ubili upe ubežnikov s Timom Wellensom (Lotto-Soudal) na čelu, in postalo je jasno, da bomo na zadnjem klancu gledali boj najboljših. Movistar je igral dvojno igro. Prvič, krvavo so potrebovali zmago – verjeli ali ne, na Vuelto so prišli z eno samo, pa še to z dirke prve kategorije na Majorki. Včeraj so verjetno računali na Alejandra Valverdeja. In drugič, Enricu Masu je prišel oster tempo prav za to, da bi se učvrstil med najboljšimi in se z nekaj sreče kakega tekmeca tudi znebil.

Kako močan je bil tempo glavnine, se je pokazalo, ko je 40 kilometrov pred ciljem, tako rekoč na ravnem, odpadel Chris Froome (Ineos Grenadiers). Videti je bilo, da se zaradi tega ni grizel, kot da Vuelto izkorišča za plačane priprave na naslednjo sezono, ko bo dirkal za konkurenčno ekipo. Zdaj zaostaja že skoraj pol ure in želim si verjeti, da taktično računa na epsko poslovilno zmago s kakim dolgim, samostojnim pobegom.

Presenetljiva je bila še ena poteza britanske ekipe. 33 kilometrov pred ciljem, že nekaj kilometrov pred zadnjim vzponom, sta napadla Andrey Amador in Richard Carapaz. V tem ni bilo nobene logike. Taka akcija bi se zdela smiselna proti koncu dirke, ko poskušajo kolesarji panično nadoknaditi zaostanek na vse mogoče načine, ne pa v drugi etapi, ko so razlike med najboljšimi tako rekoč enake nič, rdeča majica pa je za resne kandidate prej obremenitev kot nagrada. Kostaričan in Ekvadorec sta vsekakor presenetila, a ju peloton ni vzel resno. Dosegla sta samo to, da se je glavnina nekoliko razredčila. Z Alexom Aranburujem (Astana) in Brunom Armirailom (Groupama-FDJ), ki sta še edina vztrajala v begu dneva, si seveda nista mogla prav dosti pomagati in ujeli so ju prav na začetku klanca na Alto de San Miguel.

Čast ekipe rešuje domestique

Kakšen klanec! 27 minut trpljenja za Seppa Kussa, ki je na poti obračal v povprečju 368 vatov in se vzpenjal s 1.622 metri na uro. Vzpon, ki ubije duha, sploh če spredaj privija Movistar. Že po dveh kilometrih so strli Toma Dumoulina. Nizozemec, ki je izgubil v prvi etapi 51 sekund in tudi sam priznal, da ni več kapetan, je včeraj zaostal dobrih osem minut. Po etapi je priznal, da preprosto nima energije in zdaj je vprašanje, koliko je sploh še lahko koristen za Rogliča.

Spredaj je ostala tako rekoč enaka druščina kot v prvi etapi. Manjkal je samo Felix Grossschartner (Bora-Hansgrohe), precej bolje pa se je držal Movistar, ki je ostal spredaj edini s tremi kolesarji, to so bili Enric Mas, Alejandro Valverde in Marc Soler. Noge je pod vrhom spet pretegnil Sepp Kuss (Jumbo-Visma), morda zato, da bi pobral točke na gorskem cilju, a na koncu je črto prvi prečkal Richard Carapaz in s tem Američanu odvzel pikčasto majico.

George Bennett (Jumbo-Visma) je sicer odpadel, a je potem ujel na spustu, in v ospredju je bila deseterica s po tremi člani Movistarja in Jumbo-Visme. Zoprn položaj za Valverdeja, ki ima v šprintih z Rogličem precej slab izkupiček. Devet ljudi od desetih bi stavilo na Rogliča, a potem se je sredi spusta, 14 kilometrov pred ciljem, izmuznil Soler. Tisti, ki je lani besnel, ko je moral v deveti etapi na poti proti zmagi pet kilometrov pred ciljem čakati Naira Quintano, samo zato, da je na koncu zmagal Tadej Pogačar, Kolumbijec pa je izvlekel drugo mesto.

V skupini so se nekajkrat pogledali, dovolj, da je lahko Soler sam dokončal delo, ki ga je sicer na vzponu opravljal za Masa in Valverdeja. Movistar je s tem prilepil obliž na porazno sezono, seveda pa je treba na tem mestu omeniti, da je tudi prvo letošnjo zmago za špansko ekipo dosegel Soler, Roglič pa je v dolgem šprintu opravil z Danom Martinom, ki se je s tretjim mestom prebil na skupno drugo.

Breme rdeče majice

Movistarjeva ekipna predstava je bila impresivna. Čeprav so imeli na zadnjem vzponu številčno premoč in je Soler zmagal, pa se težko strinjam, da so ekipno premagali Jumbo-Vismo. Movistar pozna ceste v okolici ekipne baze v Pamploni zelo dobro in vprašanje je, kako bodo funkcionirali v etapah, ki sledijo. Zagotovo pa je bil poražen Ineos Grenadiers. Andrey Amador se je uničeval, ko ni bilo za to nobene potrebe, ko je šlo zares, pa je ostal Carapaz sam.

Jumbo-Vismi pride po svoje prav, da jim ni treba biti ves čas na vetru, po drugi strani pa bi včeraj rdečo majico gotovo raje prepustili komu drugemu. Včeraj je ta možnost obstajala, a je imel Movistar svoje načrte. Dejansko je Roglič v nevarnosti, da bo moral breme vodilne nositi od začetka do konca. Vsak drugi ali tretji dan je dirka trasirana tako, da bo moral braniti svoj položaj, s tem pa se bo tudi povečevala razlika do tistih, ki bi bili veseli vsakega dne v rdeči majici, a bi jo prej ali slej izgubili z naravno selekcijo.

Razlike pri vrhu so sicer majhne, kot bi po drugi etapi tudi pričakovali. Znotraj minute je devet tekmovalcev, dokaj blizu sta tudi Soler in Valverde. Sledi peščica kolesarjev, ki sicer ne bodo mogli zmagati na Vuelti, a jim marsikdo ne bo privoščil uvrstitve v deseterico. Potem pa so zaostanki že zelo veliki in bodo samo še večji. Že nedeljska etapa s ciljem na Tourmaletu bo dodobra zakoličila razmerja. Na Vuelti sicer ni izvenserijskega Tadeja Pogačarja, vendar pa se je Jumbo-Visma na Touru naučila, da minuta prednosti na tritedenski dirki ni vedno dovolj za zmago. V eni od etap bi moral Roglič tekmece ubiti in uživati v udobni prednosti, medtem ko bi se morali tekmeci podajati v skoraj nemogoče podvige.

Je Vuelte konec?

To je v Eurosportovem Breakawayu v šali vprašal Dan Lloyd. Glede na razlike lahko na koncu zmaga okoli deset kolesarjev, ki so zbrani do dobre minute zaostanka. Najresnejše možnosti, da ogrozi Rogliča, pa ima dejansko samo Richard Carapaz, poleg Rogliča ob odpisanih Dumoulinu in Froomu edini, ki je zmagal na grand touru v zadnjih desetih letih.

Valverde ni v zmagovalni formi, Soler pa je kvečjemu drugi adut, saj Movistar verjetno igra na Masa. Ta letos do Vuelte ni kazal odlične forme, vendar vemo, da zna dirkati na skupni seštevek: v dresu Quick Stepa je bil leta 2018 na Vuelti, potem ko je zmagal v super težki 19. etapi v Andori.

Felix Grossschartner je po presenetljivo uspešnem torku včeraj že popustil. Osmi in deveti sta Sepp Kuss in George Bennett, ki na Vuelto nista prišla zmagat. Hugh Carthy (EF) je morda celo največje presenečenje. Lani je končal Giro na solidnem 11. mestu, ampak vprašajmo se, ali bi upali staviti nanj. Okoli sebe ima močno ekipo, ki pa je včeraj ni bilo na spregled: Michael Woods in Daniel Martinez si ližeta rane po padcu v prvi etapi, Tejay van Garderen pa je … no, Tejay van Garderen.

Esteban Chaves (Mitchelton-Scott) je blestel v letih 2015 in 2016, ko je bil na tritedenskih dirkah trikrat med najboljšimi petimi: drugi na Giru in tretji na Vuelti. Zablesteti zna v visokogorski etapi s ciljem na Col du Tourmalet, v Mikelu Nieveju pa ima solidnega pomočnika. Dan Martin (Israel Start-Up Nation) je ob Carthyju drugo veliko presenečenje. Doslej je v karieri zbral štiri uvrstitve v deseterici na tritedenskih dirkah, ampak tudi nanj si ne bi upali staviti sto evrov. Zadnjo skupno zmago na etapni dirki je dosegel leta 2013 v Kataloniji.

Ker imamo opraviti s tritedensko dirko, teoretično nimajo prevelikega zaostanka niti Wout Poels (Bahrain-Mclaren), David Gaudu (Groupama-FDJ) in Aleksandr Vlasov (Astana). Ampak jasno je, da se do konca tedna ne bodo čudežno pobrali in v nedeljo bomo morda njihove zaostanke v minutah že zapisovali z dvomestnimi številkami.

3. etapa