Pred šprintersko etapo v šprintu zmagal Martin

Vedno bi morali računati na Dana Martina, a nas je vseeno presenetil s šprintom kot v najboljših časih. V vseh treh uvodnih etapah je bila glavna tema boj za rdečo majico med favoriti. Danes končno prvi šprint.

Gomez Sport

Nenavadna Vuelta je. Dirka padajočega listja v Španiji. Dirka v razmerah, ki spominjajo na Pariz–Nico. Dirka brez najboljših navijačev na svetu. Vendar ji preklemanski covid-19 ni mogel vzeti tistega, zaradi česar je za mnoge najboljša: srditega boja med šampioni etapnih dirk, vsak dan, z malo počitka in brez kompromisov. Tri dni so se mrcvarili na vzponih, ki niti zdaleč ne dosegajo slave velikih alpskih, pirenejskih in celo apeninskih klancev. Mnogi so tako rekoč izpadli iz igre, a med najboljšimi so razlike še vedno skoraj enake nič.

Matej Mohorič bo na zmago čakal do naslednje sezone

Že pred etapo je udarila novica, da dirko zapuščata Thibaut Pinot (Groupama-FDJ) in žal tudi Matej Mohorič (Bahrain-McLaren). Prvi še ni prišel k sebi po poškodbi hrbta, Mohorič pa si je ob padcu v drugi etapi zlomil lopatico. Letos je sicer v tretji etapi štartalo samo 169 kolesarjev, kar pomeni, da je bilo do te točke največ odstopov v zadnjih dvajsetih letih – z izjemo leta 2003, ko pa je štartalo 198 kolesarjev.

Škoda za Mohoriča, saj je bil v odlični formi. Glede na slabe možnosti Wouta Poelsa za vrhunsko uvrstitev v skupnem seštevku bi imel proste roke in več kot dovolj priložnosti za etapno zmago, če ne prej, pa potem, ko bi se druščina okoli rdeče majice nekoliko umirila. Šele prvič od leta 2016 bo tako sezono končal brez zmage in prvič po letu 2017 brez zmage v svetovni seriji. Njegova najboljša letošnja rezultata sta tako šprintersko tretje mesto v tretji etape Dirke po Valenciji in četrto na spomeniku Liege–Bastogne–Liege.

 

Sprememba: 6. etapa bo nekoliko lažja

Novica dneva je bila pričakovana. Potem, ko so morali organizatorji Gira zaradi francoskih ukrepov v boju proti koronavirusu spremeniti traso kraljevske etape čez Colle dell’Agnelo in Col d’Izoard, je enaka usoda doletela tudi šesto etapo na Vuelti, ki bi obiskala mitske francoske prelaze Portalet, Aubisque in Tourmalet.
Tudi alternativa je zahtevna, a v primerjavi s francosko etapo ni bogvekaj. Vsega skupaj bodo prevozili okoli 1000 metrov višinske razlike manj, namesto vzpona prve in dveh ekstra kategorije pa so na sporedu klanci 3. kategorije na Alto de Petralba (1205 m), 2. kategorije na Puerto de Cotefalbo (1423 m) in ciljni na Aramon Formigal (1790 m).
Vsakič znova poudarjamo, da naredijo dirko zahtevno kolesarji in ne trasa, vendar ima Tourmalet svoje specifike, predvsem pa na kolesarje zelo različno vpliva nadmorska višina. Aramon Formigal je precej bolj preprost klanec, ki se pravzaprav začne že v kraju Biescas, uradno pa po 12 kilometrih vzpenjanja po dolini. V 14,5 kilometrih se precej neenakomerno vzpne komaj za 680 metrov, zares strma pa sta le dva odseka. 10-odsotni na tretjem kilometru, a se že po sto metrih cesta skoraj povsem položi. Na 11. kilometru pa je še 500-metrski 9-odstotni odsek, ki mu sledi poltretji kilometer z nakloni od 6 do 8 odstotkov.
 

Tokrat je mlela v cilj večja skupina

Jumbo-Visma ima na Vuelti zaenkrat precej lažje delo, kot ga je imela v Franciji. Potem, ko so v uvodu nadzorovali beg peterice, so v ospredju kasneje narekovali tempo tudi Mitchelton-Scott, EF, Movistar in Astana. Pod vzponom na Alto de Oncalo se je ulilo, obeti so bili slabi, grozil pa je tudi veter, zato se je tempo dvignil, ubežniki pa so bili ujeti prezgodaj. Takoj so poskusili naslednji optimisti, a prav daleč niso prišli.

Gomez Sport

Dirko je tokrat na zaključnem vzponu odprl Ineos Grenadiers. To bi pričakovali tudi od Movistarja, a je, kakršenkoli načrt so že imeli, ta padel v vodo zaradi okvare Marc Solerja. Britanska ekipa pa je delovala kot v prejšnjih sezonah – in kot na drugi strani Evrope na Stelviu. Po vrsti so razredčili glavnino Dylan van Baarle, Chris Froome in Andrey Amador. Froome? Tako je, tokrat se je držal bolje, kar kaže na to, da se noge privajajo na resno dirkanje, vendar pa je tudi res, da je vzdržal na čelu komaj petsto ali šeststo metrov. Resno škodo je naredil na koncu Ivan Sosa, ki je vlekel do zadnje strmine, kilometer in pol pred ciljem.

Tam pa Carapaz ni zaključil težkega dela z napadom, ampak so v ospredju spet ostali stari znanci. Z nekaj izjemami. Esteban Chaves (Mitchelton-Scott) je moral zamenjati kolo, toda za njim zaradi gneče odpadlih ni bilo spremljevalnega vozila. 164 centimetrov visoki kolesarji imajo to smolo, da jim ni prav skoraj nobeno kolo. Kolo velikosti M, kakšrnega verjetno vozi Tsgabu Grmay, ki mu ga je posodil, se ni mogel Kolumbijec niti usesti, tako da je abzical, dokler ga ni ujel mehanik. Izguba (1:06) je bila glede na okoliščine sprejemljiva, a boleča. Padel je na osmo mesto.

V prvi skupini so ostali še nekateri, ki so prva dva dni odpadli daleč pred ciljem. Najbolje sta se odrezala Wout Poels in Aleksandr Vlasov (Astana), ki smo ju že odpisali. Vedno se lahko vrneta. Ampak: po PCS-ovi računici je bila včerajšnja etapa sedma najlažja. Kar 22 kolesarjev je prišlo v cilj znotraj minute za zmagovalcem. Da tempo ni bil peklenski, sta po svoje nakazala z napadoma tudi Kenny Elissonde (Trek-Segafredo) in Clement Champoussin (AG2R La Mondiale)

Dan Martin izkoristil Kussov skok

Da se nihče od specialistov za vzpone pri zdravi pameti ne želi z Rogličem pomeriti v zaključnem šprintu? Točno to neumnost sem napisal včeraj. Ampak, glede na potek dogodkov jim drugega ne preostane. Znebiti se ga tudi ne morejo. In Richard Carapaz, ki je gotovo še vedno najnevarnejši tekmec za rdečo majico do Madrida, proti njemu verjetno res nima dosti možnosti

Ampak, če kdo, bi ga v najboljših letih lahko premagoval Dan Martin (Israel Start-Up Nation). Dvakratni zmagovalec spomenikov (Lombardija in Liege–Bastogne–Liege) ni serijski zmagovalec, ampak taki zaključki so za njegov dolg šprint idealni. Tour de France je zaradi padca na Dirki po Dofineji prevozil s stisnjenimi zobmi, dobro formo pa je s petim mestom nakazal že na Valonski puščici. Na Vuelti je bil dvakrat tretji, zato si je lahko od Rogliča sposodil zeleno majico. Po točkah še vedno zaostaja za njim, po času pa tudi, a samo za 5 sekund.

Mislim, da je Martin zmagal tudi po zaslugi neposrečene akcije Jumbo-Visme. Šprint je v bistvu s skokom izza Primoža Rogliča 300 metrov pred ciljem odprl Sepp Kuss in videti je bilo, kot da Roglič tega ni pričakoval. Nastala je luknja in za Kussovo kolo se je prilepil Carapaz. Kuss je pogledal nazaj in se usedel. S tem je hitrost verjetno nekoliko padla, a Roglič je čakal. Ko je Dan Martin skočil po desni, tega ni zamudil Carapaz, Roglič pa je okleval še desetinko ali dve, preden se je izstrelil iz gneče. Ni bil videti šibkejši, je pa malo zamudil.

Gomez Sport

 

4. etapa

Štart: Garray (1015 m)
Cilj: Ejea de los Caballeros (320 m)
Razdalja: 191,7 km
Višinska razlika: 1150 m
S planote Soria se prva letošnja šprinterska etapa spušča v Aragonijo in se zaključi v Ejei de Los Caballeros, enem od petih zgodovinskih mest, ki slovijo kot Cinco Villas. Na poti ni gorskega cilja, leteči pa je na 169. kilometru, 13 kilometrov pred ciljem.
Navšečnosti lahko povzroči veter, saj je teren v zaključku izpostavljen. Od letečega cilja vodi v Ejeo de Los Caballeros povsem ravna cesta. Pred mestom sta dolga desni in levi ovinek, a je cesta široka. Sledi veliko krožišče, ki ga bodo prevozili po levi strani in zapeljali na štiripasovnico. Tam bodo že v dolgi vrsti, zato bo položaj dva kilometra pred ciljem ključen. Čez nekaj deset metrov namreč loči dvopasovnico robnik in po desni strani bodo takoj zapeljali v drugo krožišče ter v središče mesta. Sledi ravna in širša cesta z blagim levim zavojem 1300 metrov pred ciljem in blagim desnim v križišču okoli 300 metrov pred črto.

Favoriti

O šprinterjih nismo rekli še nobene. Po odpovedi štarta na Nizozemskem in spremembi trase, ki bi morala potekati po Portugalskem, so ostali brez štirih priložnosti. Vseeno lahko pričakujemo lep šprint, glavni favoriti pa so trije.
Sam Bennett (Deceuninck-Quick Step) je letos zmagal šestkrat, od tega dvakrat na Touru – tudi na ene vrste svetovnem prvenstvu šprinterjev na Elizejskih poljanah. Po dolgih letih je bil prvi, ki je v neposredni tekmi premagal Petra Sagana v boju za zeleno majico. Na Vuelti je dvakrat zmagal tudi lani, letos pa se bo lahko v zaključku zanašal na Remija Cavagno, Jannika Steimleja, na koncu pa na Zdeneka Štybarja in izvrstnega Michaela Mørkøva.
Pascal Ackermann (Bora-Hansghrohe) ima letos šest zmag, med drugim na Dirki po Združenih arabskih emiratih ter dve na Dirki od Tirenskega do Jadranskega morja, vendar si po lanski imenitni sezoni – 13 zmag, dve na Giru – gotovo želi več. Lani je dvakrat zmagal tudi na Vuelti, kamor je letos prišel z Michaelom Schwazmannom in Idejem Schellingom. Gotovo ima slabši in predvsem krajši vlak kot Bennett, a v kaotičnih šprintih bi lahko prišel do svoje sladice.
Jasper Philipsen (UAE Emirates) je pokazal dobro formo z zmago in drugim mestom na BinckBank Touru, na Vuelto pa je prišel z manj izkušenimi pomočniki: Belorusom Aleksandrom Ribušenkom, ter portugalskima bratoma dvojčkoma Ivom in Ruijem Oliveiro. Staviti bo moral predvsem na iznajdljivost.
Za CCC bo šprintal Jakub Mareczko, za Lotto-Soudal Gerben Thijssen, Trek-Segafredo pa ima svojega aduta v Matteu Moschettiju.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.