Roglič suvereno v opusteli Baskiji

V zadnji tretjini oktobra smo v zaledju Biskajskega zaliva pričakovali slabo vreme. Med drugim valom epidemije koronavirusa smo pričakovali tudi prazne ceste, ki so, bolj kot na temperamentno Baskijo, spominjale na dirko druge kategorije nekje v zakotjih vzhodne Evrope. Nismo pa pričakovali, da bo že v prvi etapi, naj je bila še tako zahtevna, realne možnosti za zmago izgubilo toliko odličnih kolesarjev.

Kuss je ubil upe, Roglič pa zaključil nalogo

Vuelta se je začela z v teoriji šesto najtežjo etapo, kar je napovedalo zahtevno dirko, a še zdaleč ne tako težko. Jumbo-Visma je, podobno kot na Touru, spet prevzela pobudo v lovu za ubežniki. To nas navdaja s strahom, da bodo zatirali motivacijo za pobege, podobno kot se je dogajalo na Touru. Pomagal je Movistar, ki krvavo potrebuje uspehe, najbolje kar na domačih tleh. Beg petih solidnih, pravzaprav odličnih kolesarjev bi trajal precej dlje, če se ne bi gledali kot psi in mačke – mogoče tudi zato, ker enostavno niso več mogli verjeti v uspeh.

Tempo v zaključku je bil silovit, klancev pa se je po pričakovanjih podjetno lotil tudi Ineos Grenadiers. Odpadali so vsi po vrsti, Ion Izagirre (Astana) in Chris Froome (Ineos Grenadiers) že na predzadnjem vzponu. Kar na lepem je bila po Ineosovi zaslugi spredaj samo še peščica, potem pa je 4,7 kilometrov pred ciljem nastopil Sepp Kuss. Ne s prevzemom naloge narekovanje tempa, ampak s tako brutalnim napadom, da je bilo razdejanje tako rekoč popolno. Toliko huje je bilo to videti zato, ker je Kuss dirkal navidez lahkotno.

Ko so ga Richard Carapaz (Ineos Grenadiers), Enric Mas (Movistar), Hugh Carthy (EF), Dan Martin (Israel Start-Up Nation) in Primož Roglič, potem pa še Esteban Chaves (Mitchelton-Scott), George Bennett (Jumbo-Visma)in Felix Grossschartner (Bora-Hansgrohe) ujeli, je skočil še enkrat. Tokrat se ni znebil nikogar, a je z lahkoto, tako je bilo videti, raztegnil preživele v gosji red, potem pa še pobral točke na gorskem cilju in oblekel pikčasto majico najboljšega na vzponih.

To je bila ekipna eksekucija in v bistvu zmaga sploh ni bila več vprašanje. Roglič pozna klanec oziroma zaključek na spustu – na Dirki po Baskiji je bil v peti etapi na vrhu deveti – zelo dobro. A poznajo ga tudo ostali. Napadel je v idealnem trenutku, kjer se je cesta nekoliko poravnala, do cilja pa ga v seriji zavojev praktično ne bi bilo več mogoče prehiteti, četudi bi se mu nalepili na zadnje kolo. Klasa!

Poražena veterana

Od Chrisa Frooma verjetno nihče pri zdravi pameti ni pričakoval zelo veliko, ne pa tudi tako slabe predstave, da se lahko vprašamo, ali je lahko sploh koristen za Carapaza. Žalostno je bilo gledati trpljenje dvakratnega zmagovalca Vuelte, medtem ko je njegova ekipa neizprosno mlela v ospredju. Froome verjetno ni porazno slab, kot bi utegnili sklepati glede na videno. Manjka mu nekaj malega, da bi ostal z najboljšimi, a je vprašanje, če to malo ni pretežko dosegljivo.

Sprašujem se, kako spremljajo njegovo dirkanje v njegovi bodoči ekipi Israel Start-Up Nation. Pred podpisom pogodbe je sicer na testih dosegal številke, kakršne naj bi pričakovali od zmagovalcev grand tourov, ampak cesta da pogosto drugačne rezultate. Dež, mraz, nepredvidljive spremembe ritma, gneča in še marsikaj lahko vpliva na to, da kolesar ne more obrniti predvidenih vatov. Froome je sicer pred zadnjim klancem ostal v ozadju, ne po lastni krivdi, a v svojih šampionskih letih bi se na čelo prebil z nekaj vljudnimi prošnjami, naj mu naredijo prostor.

Medtem ko je 25-letni Enric Mas (Movistar) vzdržal z najboljšimi in oblekel belo majico najboljšega mladega kolesarja, pa ni vzdržal 40-letni Alejandro Valverde, ki je bil morda celo Movistarjev adut za prvo etapo. Rdečo majico bi na Arrateju lahko oblekel kadarkoli – pred letom 2020. Ni bil slab, a od zmag je predaleč. 35-letni Vincenzo Nibali (Trek-Segafredo), je ob dnevu počitka na Giru praktično priznal, da je prestar. Dosega enake številke kot v mlajših letih, toda mlajši so enostavno boljši.

Slab začetek ne napoveduje dobrega konca

Tom Dumoulin je bil šele tretji najboljši kolesar Jumbo-Visme – pred njim je bil George Bennett – in tako verjetno z minuto zaostanka težko upa na sokapetansko vlogo. Enako zaostajajo Mikel Nieve (Mitchelton-Scott), ki pa ima kolega Estebana Chavesa na 4. mestu, ter dvojec UAE Emirates David de la Cruz in Davide Formolo. Guillaume Martin (Cofidis) še nekaj sekund več. Bolj je lahko zasrkbljen Wout Poels (Bahrain-Merida), ki zaostaja že 1:51. Skupaj z njim je v cilj prišel Matej Mohorič, ki ni specialist za take zaključke, a še vedno kaže izvrstno formo in lahko zmaga v katerikoli etapi, naklonjeni ubežnikom.

Groupama-FDJ je prišla na dirko z dvema adutoma, prvi kolesar pa naj bi bil mladi David Gaudu. Zaostal je 2:22, Pinot pa 10:06 – vprašanje ali zato, ker si je želel nabrati zaostanek z mislijo na etapne zmage, ali ker je preprosto zanič. Močno ekipo ima z Aleksandrom Vlasovom, bratoma Izagirre in Luisom Leonom Sanchezem tudi Astana – a najvišje je Gorka Izagirre, ki zaostaja 1:01, favorit Vlasov in Sanchez nista več v igri (4:41), Ion Izagirre pa je prišel v cilj skupaj s Froomom.

EF je verjetno, precej bolj kot na odličnega Hugha Carthyja, računal na Dana Martineza in Michaela Woodsa. Oba sta padla: Martinez že na začetku dirke (zaostanek 4:29), Woods pa v kritičnem trenutku pred predzadnjim klancem. V cilj je prišel več kot 18 minut za zmagovalcem.

Negotova prihodnost, negotova dinamika

Po nepričakovanem polomu na Touru smo morda podcenjevali Rogličeve sposobnosti in precenili sposobnosti vseh ostalih. Statistika marsikaj skrije, laže pa redko. Že na prvo oko je videti, da zasedba ni tako kakovostna kot v prejšnjih letih in po PCS je glede na kakovost vseh kolesarjev letošnja štartna lista daleč najslabša v zadnjih desetih letih.

Med kandidati za rdečo majico pa je po PCS Primož Roglič daleč najboljši. Dodajmo še strašljivo močno ekipo: v najboljši dvajseterici so po PCS še Tom Dumoulin, George Bennett in Sepp Kuss.

Morda preseneča, da so v igri ostali Dan Martin, Esteban Chaves, Felix Grossschartner, Enric Mas in Hugh Carthy. Pričakovano pa je na drugem mestu Richard Carapaz, ki je verjetno daleč najbolj nevaren. Prvič zato, ker ima odlično ekipo. Drugič pa zato, ker je za Rogličem in Kussom pokazal največ. On je bil tisti, ki je pokril Kussova skoka in pripeljal preživele v cilj s sekudo zaostanka. Vedno je bil tam, kjer je moral biti. Vendar pa je za nami šele prva etapa. Zgodi se lahko karkoli. Roglič je sicer zmagal z minimalno prednostjo, a je očitno, da ima ob pomoči ekipe prestavo več. Vendar jo je imel tudi na Touru …

Slabo vreme bi lahko marsikoga načelo, če bo trajalo dalj časa. Posnetki s terena so kazali precej bolj zaprto vzdušje kot vlada v Italiji, a vseeno se v pelotonu gotovo bojijo koronavirusa. Zato bo zanimivo videti, kakšna dinamika se bo razvila v nadaljevanju. Danes ima Jumbo-Visma odlično priložnost, da se znebi rdeče majice in vseh mogočih neprijetnosti, ki jih prinese. A prej ali slej jo bo Roglič spet oblekel in ni izključeno, da ne bo šlo drugače, kot da jo nosi od začetka pa do konca.

Nihče od zaostalih se na letošnji Vuelti ne more tolažiti z dobro, staro kolesarsko modrostjo, da je odločilen zadnji teden. Zaradi narave trase bo moral zmagovalec držati odlično formo od začetka do konca.