Vuelta, 15. etapa: Mučenje. In danes spet mučenje.

V tem tisočletju na Dirki po Španiji še nismo videli etape, daljše od 230 kilometrov. Vsak pri zdravi pameti se bo vprašal, v čem je smisel takih dni. Po prvotnem planu in pred omejitvenimi ukrepi zaradi koronavirusa na Portugalskem naj bi bila včerajšnja etapa 50 kilometrov krajša in povsem ravninska, po spremembi pa so jo speljali po hribovitem terenu, na katerem so nabrali 4000 metrov višinske razlike.

Odstopilo že 31 kolesarjev

Protesti tik pred zdajci nimajo nobenega smisla, a novi sindikat, ki ga organizirajo v teh dneh, bo moral na Uci in organizatorje nasloviti tudi vprašanje mučnih dirk, ki nimajo nobenega smisla in ne zabavajo niti gledalcev. Napetega začetka tako ali tako nismo videli. Potem pa smo bili ob spremljanju trpljenja kvečjemu veseli, da nam ni bilo treba na kolo.

Etapo je začinil še nasprotni veter, dež pa k sreči šele proti koncu, sicer bi bil davek verjetno še hujši. Sam Bennett (Deceuninck-Quick Step) je odpadel še pred šprintom, do konca pa niso prišli Pim Ligthart (Total Direct Energie), Harry Tanfield (AG2R La Mondiale) in Gerben Thijssen (Lotto-Soudal), drugi v deveti etapi. Na dirki brez umirjenega dne je tako samo še 145 kolesarjev, iz AG2R La Mondiale celo samo še trije!

Pikčasta majica je oddana

Dirkalo se je seveda na polno in v prvih 50 kilometrih je bila povprečna hitrost kljub nasprotnemu vetru 43 kilometrov na uro. Šele na prvem klancu se je uspelo izdvojiti resni skupini in na koncu se je oblikovala trinajsterica z odličnim potencialom. Guillaume Martin (Cofidis) je pobiral točke na gorskih ciljih in si zagotovil pikčasto majico že tri etape pred koncem dirke.

Vse je kazalo, da utegne peloton zaostati. Potem je trinajsterico dobrih 50 kilometrov pred ciljem zapustil včerajšnji zmagovalec Tim Wellens (Lotto-Soudal). Še en dokaz več, kako dobro zna brati dirko. Da se je zmotil, je kazalo še na zadnjem vzponu, ko se je z orkansko predstavo več kot 30 kilometrov pred ciljem naprej odpeljal Mattia Cattaneo (Deceuninck-Quick Step) in celo povečal razliko pred glavnino.

Šprinterji spet v klanec

Imel je moč v nogah, a imel je tudi več težav: nasprotni veter, več kot 200 kilometrov v nogah in, kar je najhuje, že skoraj amatersko: nesrečno štartno številko 13 je obrnil prav in ne na glavo, kot veleva tradicija. Peloton ga je ujel pičlih 3.400 metrov pred ciljem. Najbolj podjetna je bila Bora-Hansgrohe. Pascal Ackermann si je želel zmagati na cesti, ne potem, ko nekoga kaznujejo in postavijo na zadnje mesto v skupini.

Prihod v zaključek je bil zapleten in za skupni seštevek so šteli časi tri kilometre pred ciljem. To je bila pametna odločitev, saj nihče noče videti zlomov ključnic med najboljšimi, a po drugi strani bi raje gledali normalne finiše, ki niso tako nevarni. Smešno je videti rdečo majico, kako se pelje v cilj sproščeno, kot da gre domov k Lori in Levu.

Kakorkoli, spredaj so ostali samo tisti, ki so v zameno za etapno slavje pripravljeni tvegati odrgnine. Nobenih vlakov ni bilo, tudi tveganja ne, v šprintu pa je odnesel slavje tisti, ki je slekel dežno opremo: Jasper Philipsen je pred selitvijo v Alpecin-Fenix pripeljal UAE Emirates še 33. zmago v tej sezoni. Ackermann je dirkal agresivno, prerival se je z rojakom Jannikom Steimlejem (Deceuninck-Quick Step) in tudi to je oba stalo kakšnega metra ali dva.

Skratka, Tim Wellens je imel prav.

16. etapa