Vuelta, 14. etapa: Flamski lisjak drugič

Kar vso sezono ni uspevalo Thomasu De Gendtu, zdaj dela njeov ekipni kolega in odličen prijatelj Tim Wellens. Premagal je same ase, medtme ko je lahko Roglič preživel relativno miren dan. Sreda pa bo dolga.

Gomez Sport

Po ProCyclingStatsovem profiliranju zahtevnosti etap je veljala včerajšnja za eno najlažjih, a s tem se verjetno ne bi strinjal nihče v pelotonu. Tudi današnja velja za eno lažjih, a bo morda še huje. Po odpovedi šprinterske etape na Portugalskem čaka kolesarje kar 230 kilometrov dirkanja z več kot 4000 metri višinske razlike. Poleg tega naj bi pihalo nasproti in obeta se dež. Videti je kot etapa, vredna protesta kolesarjev, kakršnega so izvedli na Giru.

Težak boj, veliko izgubljenih priložnosti

14. etapa je bila ena tistih, ki bi se jih splačalo gledati od kilometra nič, a kaj, ko ni prenosa. Vuelta ni samo dirka za majice in etapne zmage, ampak tudi za obstoj marsikaterega kolesarja. Vedno, letos pa še toliko bolj, saj bo v nedeljo padel zastor na letošnjo sezono. Na valovitem terenu v Galiciji je poskušal marsikdo, nekaj časa je bila v begu celo skupina 26 kolesarjev, a na koncu se je oblikovala sedmerica.

Nihče ni bil tam po naključju. Michael Woods (EF), Marc Soler (Movistar) in Tim Wellens (Lotto-Soudal) so letos na Vuelti že zmagali, zraven pa so bili še Zdenek Štybar (Deceuninck-Quick Step), Dylan van Baarle (Ineos Grenaiders), Thymen Arensman (Sunweb) – v igri za zmago je bil v peti etapi – in najšibkejši člen Pierre-Luc Perichon (Cofidis), ki je odpadel na zadnjem klancu.

Gomez Sport

Nikogar ni bilo iz Astane in nikogar iz ekip pro, ki bi morale biti sestavni del vsakega bega. Toda lovila je samo Astana z nekaj malega pomoči Bore-Hansgrohe, dokler niso obupali. Zakaj ni pomagal vsaj Total Direct Energie, verjetno ni jasno nikomur, sploh ker so se na čelo pelotona postavili dobrih 50 kilometrov pred ciljem in garali samo zato, da so čez 20 kilometrov spet obupali. Nastopanje na dirkah svetovne serije jim očitno prej škodi kot koristi – če so lani zmagali 16-krat in bili najuspešnejša pro kontinentalna ekipa, imajo letos pišle tri zmage in se tudi sicer ne morejo pohvaliti s potenco.

Ko je že kazalo, da bo peloton morda celo ujel vodilne, so sicer malo pomagali tudi člani drugih ekip, a bilo je prepozno.

Zvit napad za zmago

Michael Woods bi lahko pomagal Hughu Carthyju, a so v ekipi že pred etapo računali na to, da bo skušal še drugič zmagati. Presenetljivo je dobil priložnost tudi Dylan van Baarle, čeprav se Ineos Grenadiers z Richardom Carapazem bori za rdečo majico. V taki etapi je sicer mogoče pogrešiti kakega vlečnega konja, a v preteklosti britanska ekipa ni dajala priložnosti pomočnikom. Morda res spreminjajo filozofijo dirkanja, kot je to po Giru napovedal vzhičeni šef ekipe Dave Brailsford. Ali pa dvomijo v Carapazove možnosti in skušajo na Vuelti izvleči vsaj etapno zmago?

Gomez Sport

Vedno navijam za tiste, ki ne nosijo aerodresov, ampak običajne majice, toda resnici na ljubo je imel v tej druščini največ možnosti Wellens. Včeraj je razkazoval vso razkošje svojega talenta za ta šport. Potem ko sta šla na lepše Soler in Štybar, je na spustu ujel tako suvereno, da sploh ni bilo videti tvegano. Trojica si je sicer privoščila nekaj pavze, tako da so jih Woods, Arensman in van Baarle ujeli, a Wellens je očitno prihranil nekaj gramov smodnika, poleg tega pa je očitno zelo dobro vedel kakšna je cesta v zadnjih nekaj sto metrih – kljub temu, da je ni na Google Street View.

Videti je bilo, da je predaleč zadaj. Potem je bilo videti, da je napadel prezgodaj. Ampak flamski lisjak je dobro vedel, kaj dela. Ni napadel na vso moč, ampak le toliko, da je postal šef ceste. Woods je imel boljše noge, ampak Wellens je zvito zapiral idealno linijo na ovinkih, potem pa menda še sam ni mogel verjeti, da je prišla ciljna črta tako kmalu za ovinkom. Spet drugače, kot je bilo navedeno v potni knjigi. Španci so polni presenečenj.

Gomez Sport

Dan manj do zmage

Zaključek je bil nervozen tudi za glavnino. Dan Martin (Israel Start-Up Nation) je skušal ujeti kako sekundo, a Roglič in Carapaz sta bila na varnem, Carthy pa se je spet nekoliko izgubil. To je zanj v takšnih zaključkih običajno in očitno nima najboljšega občutka za pozicioniranje ali pa je enostavno prepočasen za šprinterske finiše v klanec.

Nenavadna dirka je šla na roko Jumbo-Vismi. Tempo je bil ves čas visok, povprečna hitrost je bila več kot 44 kilometrov na uro. Pri tem se niso pretegnili z narekovanjem tempa, do konca pa je dan manj, ki ga nasprotniki niso mogli izkoristiti za resen pritisk na Rogliča. Ko se je ohlajal na trenažerju, je dajal z mimoko obraza vedeti, da si je oddahnil. Madrid je vse bliže in čedalje bolj očitno postaja, da mu lahko zmago prepreči samo zelo slab dan.

Gomez Sport

15. etapa

Štart: Mos (35 m)
Cilj: Puebla de Sanabria (924 m)
Razdalja: 230,8 km
Višinska razlika:4.000 m
Neobičajno dolga tranzicijska etapa vodi na vzhod blizu meje s Portugalsko. Po profilu sodeč v prvih 50 kilometrih ni daljših klancev, vendar teren gotovo ni raven. V naslednjih 180 kilometrih je etapa bolj hribovita, s kar petimi gorskimi cilji 3. kategorije in najvišjo točko na zadnjem, kjer bodo 1.310 metrov nad morjem. Alto de Padornelo ni težak klanec (6,4 km/3,5 %), naklon so v dvomestnih številkah namerili samo v kratkih odsekih na drugem in tretjem kilometru.
Od vrha je do cilja še 19 kilometrov, ves čas navzdol – razen, presenečenje, zadnjih 400 metrov. Naklon ne pade pod 5 odstotkov, a najbolj strmo je prvih 250 metrov. Skratka, ne dovolj zahtevno, da šprinterji ne bi imeli upanja za zmago. Ko je bil v Puebli de Sanabrii cilj leta 2013, je zmagal Michael Matthews, leta 2016 pa sta šprinterja Jonas van Genachten in Daniele Benatti prehitela Alejandra Valverdeja in Philippa Gilberta.
Vprašanje je, ali bodo imele maloštevilne šprinterske ekipe interes loviti ubežnike na tako dolgi etapi, sploh če bo spredaj sodelovala močna skupina. Po zamujeni priložnosti si Astana ne bo dovolila še enega poloma, čeprav imajo v Alexu Aranburuju solidnega moža za take vrste šprint – a vseeno je bolj varno, če ga spravijo v beg, sploh ker bi šla lahko z njim tudi Luis Leon Sanchez in Omar Fraile.
Za šprint bi bil lahko zainteresiran Deceuninck-Quick Step s Samom Bennettom, a ne vemo v kakšnem stanju je Irec, potem ko je v nekaj etapah hudo trpel na klancih. Čas je, da kaj zmaga tudi Remi Cavagna. Jasper Philipsen (UAE Emirates)? Seveda, ampak v takem zaključku bi znal blizu Portugalske zmagati tudi Rui Costa.
Tim Wellens? Zakaj ne še tretjič?

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.