Vuelta, 14. etapa: Flamski lisjak drugič

Po ProCyclingStatsovem profiliranju zahtevnosti etap je veljala včerajšnja za eno najlažjih, a s tem se verjetno ne bi strinjal nihče v pelotonu. Tudi današnja velja za eno lažjih, a bo morda še huje. Po odpovedi šprinterske etape na Portugalskem čaka kolesarje kar 230 kilometrov dirkanja z več kot 4000 metri višinske razlike. Poleg tega naj bi pihalo nasproti in obeta se dež. Videti je kot etapa, vredna protesta kolesarjev, kakršnega so izvedli na Giru.

Težak boj, veliko izgubljenih priložnosti

14. etapa je bila ena tistih, ki bi se jih splačalo gledati od kilometra nič, a kaj, ko ni prenosa. Vuelta ni samo dirka za majice in etapne zmage, ampak tudi za obstoj marsikaterega kolesarja. Vedno, letos pa še toliko bolj, saj bo v nedeljo padel zastor na letošnjo sezono. Na valovitem terenu v Galiciji je poskušal marsikdo, nekaj časa je bila v begu celo skupina 26 kolesarjev, a na koncu se je oblikovala sedmerica.

Nihče ni bil tam po naključju. Michael Woods (EF), Marc Soler (Movistar) in Tim Wellens (Lotto-Soudal) so letos na Vuelti že zmagali, zraven pa so bili še Zdenek Štybar (Deceuninck-Quick Step), Dylan van Baarle (Ineos Grenaiders), Thymen Arensman (Sunweb) – v igri za zmago je bil v peti etapi – in najšibkejši člen Pierre-Luc Perichon (Cofidis), ki je odpadel na zadnjem klancu.

Nikogar ni bilo iz Astane in nikogar iz ekip pro, ki bi morale biti sestavni del vsakega bega. Toda lovila je samo Astana z nekaj malega pomoči Bore-Hansgrohe, dokler niso obupali. Zakaj ni pomagal vsaj Total Direct Energie, verjetno ni jasno nikomur, sploh ker so se na čelo pelotona postavili dobrih 50 kilometrov pred ciljem in garali samo zato, da so čez 20 kilometrov spet obupali. Nastopanje na dirkah svetovne serije jim očitno prej škodi kot koristi – če so lani zmagali 16-krat in bili najuspešnejša pro kontinentalna ekipa, imajo letos pišle tri zmage in se tudi sicer ne morejo pohvaliti s potenco.

Ko je že kazalo, da bo peloton morda celo ujel vodilne, so sicer malo pomagali tudi člani drugih ekip, a bilo je prepozno.

Zvit napad za zmago

Michael Woods bi lahko pomagal Hughu Carthyju, a so v ekipi že pred etapo računali na to, da bo skušal še drugič zmagati. Presenetljivo je dobil priložnost tudi Dylan van Baarle, čeprav se Ineos Grenadiers z Richardom Carapazem bori za rdečo majico. V taki etapi je sicer mogoče pogrešiti kakega vlečnega konja, a v preteklosti britanska ekipa ni dajala priložnosti pomočnikom. Morda res spreminjajo filozofijo dirkanja, kot je to po Giru napovedal vzhičeni šef ekipe Dave Brailsford. Ali pa dvomijo v Carapazove možnosti in skušajo na Vuelti izvleči vsaj etapno zmago?

Vedno navijam za tiste, ki ne nosijo aerodresov, ampak običajne majice, toda resnici na ljubo je imel v tej druščini največ možnosti Wellens. Včeraj je razkazoval vso razkošje svojega talenta za ta šport. Potem ko sta šla na lepše Soler in Štybar, je na spustu ujel tako suvereno, da sploh ni bilo videti tvegano. Trojica si je sicer privoščila nekaj pavze, tako da so jih Woods, Arensman in van Baarle ujeli, a Wellens je očitno prihranil nekaj gramov smodnika, poleg tega pa je očitno zelo dobro vedel kakšna je cesta v zadnjih nekaj sto metrih – kljub temu, da je ni na Google Street View.

Videti je bilo, da je predaleč zadaj. Potem je bilo videti, da je napadel prezgodaj. Ampak flamski lisjak je dobro vedel, kaj dela. Ni napadel na vso moč, ampak le toliko, da je postal šef ceste. Woods je imel boljše noge, ampak Wellens je zvito zapiral idealno linijo na ovinkih, potem pa menda še sam ni mogel verjeti, da je prišla ciljna črta tako kmalu za ovinkom. Spet drugače, kot je bilo navedeno v potni knjigi. Španci so polni presenečenj.

Dan manj do zmage

Zaključek je bil nervozen tudi za glavnino. Dan Martin (Israel Start-Up Nation) je skušal ujeti kako sekundo, a Roglič in Carapaz sta bila na varnem, Carthy pa se je spet nekoliko izgubil. To je zanj v takšnih zaključkih običajno in očitno nima najboljšega občutka za pozicioniranje ali pa je enostavno prepočasen za šprinterske finiše v klanec.

Nenavadna dirka je šla na roko Jumbo-Vismi. Tempo je bil ves čas visok, povprečna hitrost je bila več kot 44 kilometrov na uro. Pri tem se niso pretegnili z narekovanjem tempa, do konca pa je dan manj, ki ga nasprotniki niso mogli izkoristiti za resen pritisk na Rogliča. Ko se je ohlajal na trenažerju, je dajal z mimoko obraza vedeti, da si je oddahnil. Madrid je vse bliže in čedalje bolj očitno postaja, da mu lahko zmago prepreči samo zelo slab dan.

15. etapa