Končno! Spomenik številka ena.

Po odpovedi dirke Amstel Gold so imeli specialisti za enodnevne hribovite preizkušnje na Liege–Bastogne–Liege zadnjo priložnost. Kljub temu, da nekaj najboljših dirka na Giru, je to obetalo napeto dirko. Stara gospa sicer ne slovi po vrhunski dramaturgiji, a na štartu so bili specialisti za flandrijske klasike, ki na svoje dirke še čakajo in bi lahko pošteno zagrenili življenje tistim, ki se imajo za abonente v Valoniji. Toda dirka je vseeno potekala v skladu s pričakovanji. Kot običajno je prava nervoza v ospredju zavladala pred legendarnim Cote de la Redoute, kjer so se spredaj lepo postavili favoriti, odločil pa je spet vzpon na Cote de la Roche aux Faucons.

Najlepši par: Roglič, Pogačar in Mohorič

Tam je bilo očitno, da Jumbo-Visma misli resno, teren za Rogliča je pripravljal Tom Dumoulin. Iz Nizozemčevega zavetrja pa se je 500 metrov pod vrhom Cote de la Roche aux Faucons izstrelil Alaphilippe. Njegova petarda tokrat ni bila dovolj močna, da ne bi priključili vnaprejšnji osumljenci: najprej Marc Hirschi (Sunweb), opogumljen z zmago na Valonski puščici), takoj za njim pa še Primož Roglič (Jumbo-Visma) ter na spustu Tadej Pogačar (UAE Emirates) in Michal Kwiatkovski (Ineos Grenadiers), medtem ko je bil Michael Woods (EF) prekratek.

Kwiatkowski je odpadel, ko je na naslednjem kuclju pohodil Hirschi in tam je že kazalo, da je konec za oba Slovenca, a sta prišla zraven na tempo in jasno je bilo, da bo spustu sledil šprint četverice. Matej Mohorič (Bahrain-McLaren) se je prikradel iz ozadja, ne da bi ga kamera opazila, kar je škoda: njegov spust je moral biti vrhunski. Ko je ujel prve štiri, mu ni preostalo drugega, kot da gre takoj mimo in upa na najboljše v družbi Švicarja, Francoza in še dveh Slovencev.

Svetovni prvak razgrajal po cesti

Vsi smo se strinjali, da bo Julian Alaphilippe (Deceuninck-Quick Step) znal nositi mavrično majico, kot se spodobi, torej častno in atraktivno, potem pa je na prvi dirki izpadel kot glavni bedak. Na cesti najprej ni razočaral. Po padcu na spustu s Cote de Wanne ga je bilo povsod preveč, a tega smo pri njemu vajeni. Ko je bilo treba, je bil na svojem mestu. Potem je začel noreti po cesti.

Že kilometer pred vrhom zadnjega vzpona je izvedel nepotreben manever v desno pa potem enako še enkrat kilometer pred ciljem. To je videti atraktivno, a je tudi nevarno. Na podoben način je na Touru v 15. etapi Bob Jungels (Deceuninck-Quick Step) sklatil Segia Higuito (EF). No, pred ciljem pa je Alaphilippe podelil Rogliču kar dve darili, to je že treba povedati.

Ne vemo kaj bi bilo, če bi bilo, ampak Hirschi in Pogačar sta imela kar dobri izhodišči, pa je šprint pokvaril svetovni prvak z novim nepotrebnim manevrom v levo. Težko rečemo, da Roglič ne bi zmagal, če bi Alaphilippe šprintal naravnost, je pa vprašanje, če bi v tem primeru Francoz sploh dvignil roke, saj sta imela Hirschi in Pogačar v nogah večjo hitrost. Očitno pa se je Alaphilippe tudi močno precenil oziroma se je preveč osredotočal na Hirschija, s katerim sta se vso dirko gledala kot dva alfa samca brez resne konkurence. To, da je po neumnem dvignil roke v zrak, je bila samo še zadnja v vrsti neumnosti, ki si jih svetovni prvak ne bi smel privoščiti.

Da je bila mera polna, se je na koncu delal Francoza, češ da se je šele po ogledu posnetka zavedel, da je tako odločno zamenjal smer. Če je to res, se mora naučiti bolje voziti kolo. Redosled je bil namreč tak, da je med vožnjo tik ob ograji pogledal v levo in verjetno ni mogel zgrešiti Hirschija, ki je imel prednje kolo že ob Alaphilippovem zadnjem. En obrat pozneje je Francoz zavil levo. Do sredinske črte. Tega ne naredi nevede niti začetnik. Se je pa na koncu opravičil Hirschiju – a bi se moral tudi Pogačarju.

Enkrat se je moralo zgoditi

Kritiziranje porazov ni lepa čednost. Športniki nam niso dolžni ničesar, se pa pričakuje, da zmagujejo. Primož Roglič je v svoji bogati karieri dosegel točko, ko tudi sam zahteva od sebe samo zmage. Pa ne le sem pa tja kakšne etapne ali zmage na dirki druge kategorije. Letos ni zmagal na Dirki po Dofineji. In ni zmagal na Touru. Svojo sezono je verjetno ocenjeval kot slabo. Po enem najbolj bolečih porazov v zgodovini tega športa je bilo vprašanje, kako ga bo prenesel. Na svetovnem prvenstvu je bil čudež, da je sploh ostal v zasledovalni skupini. Teden dni kasneje je spet dirkal kot šampion.

Predvsem je bilo imenitno spet gledati spopad za zmago treh Slovencev, in to na spomeniku, kar se je zgodilo prvič. Ampak, tako kot zmaga na tritedenski dirki, je bila tudi zmaga na spomeniku samo vprašanje časa. Roglič dirka odlično na klasikah že od lanske jeseni. Za zmago je bil zrel na lanski Dirki po Lombardiji, kamor je prišel kot absolutni favorit. Bilo je samo vprašanje časa. Navsezadnje je tudi Alaphilippe prvič zmagal na spomeniku šele lani – v deveti sezoni, odkar je profesionalec. Zato so spomeniki tako veliki. Ker je težko zmagati.

Rogliču je uspelo v osmi sezoni. Pred Tadejem Pogačarjem je še cela kariera. In Matej Mohorič je, to me vsakič znova preseneti, star šele 25 let.

Trojni uspeh. In vsi trije bi lahko tudi zmagali.

V navalu evforije ob uspehih na tritedenskih dirkah je zavladalo prepričanje, da smo Slovenci kolesarski narod. Ampak v tej državi po drugi strani ni dovolj denarja, da bi lahko na nacionalni televiziji gledali prenos ene od devetih (pet spomenikov, tri tritedenske dirke in svetovno prvenstvo) največjih dirk v sezoni, čeprav sta bila favorita za zmago dva Slovenca. Dva najboljša na svetu. To je po svoje približno tako, kot če ne bi bilo prenosa skakalne novoletne turneje.

V Sloveniji se tako večina ne zaveda, kako velik uspeh je zmaga na spomeniku. Med aktivnimi kolesarji ima pet zmag na spomenikih samo Philippe Gilbert, štiri Alejandro Valverde in tri Vincenzo Nibali. Videti je, da je bolj preprosto zmagati na tritedenski dirki; Chris Froome se lahko na primer pohvali s sedmimi zmagami na grand tourih, nikoli pa ni bil najboljši na enodnevni klasiki. Na tritedenskih dirkah lahko zmaga običajno pet kolesarjev, vsi ostali pa bodisi zbirajo točke za druge razvrstitve bodisi lovijo etapne zmage. Na spomenikih je drugače: šteje samo, kdo je prvi prečkal ciljno črto.

Včerajšnja Rogličeva zmaga je tako eden od treh največjih uspehov slovenskega kolesarstva in tudi športa nasploh. Najbolj noro pa je to, da bi lahko v drugačnih okoliščinah zmagala tudi Pogačar in Mohorič. Na Liege–Bastogne–Liege so dirkali štirje Slovenci: trije so bili kapetani ekip, Jan Polanc pa Pogačarjev pomočnik.