Miha Koncilija: »Kolesarjev nikoli nisem zadrževal.«

Vodja in trener mlajših in starejših mladincev pri KD Rog je v zadnjih mesecih reden gost medijev, ki so zajahali val uspehov Tadeja Pogačarja. A ne le njega, na kolesarsko in pot življenja je Miha Koncilija usmeril čedno število mladih.

Matej Zalar

Z dobrim razlogom so ga oklicali za iskalca talentov, toda Miha Koncilija se morda najbolje od vseh zaveda, da uspe stopiti na profesionalno pot le redkim. Zato poudarja predvsem pedagoški vidik njegovega dela, ki ga v ljubljanskem klubu z bazo v Vikrčah opravlja že 17 let. »Trenažni proces je pomemben, ampak predvsem je pomembno, da jim kolesarjenje predstaviš na tak način, da se bodo tudi po zaključku tekmovalne kariere radi usedli na kolo.« Med pogovorom deluje umirjeno. Zagovarja sproščen pristop brez obremenjevanja z uspehi v mladinskih letih. Nadarjenim garačem uspe, četudi trenirajo brez merilnika moči.

Menda si pri 12 letih vozil 80-kilometrski maraton. Kdo ti je to dovolil?

Mislim, da sem bil mlajši, star 9 ali 10 let, to je bil v bistvu res moj začetek kolesarstva. Če se prav spomnim, sem za prvo obhajilo dobil specialko, to je bilo že v prvem razredu osnovne šole. Ne vem točno za kateri model Rogovega kolesa je šlo, imelo pa je 26-palčne obročnike, blatnike in luči.

V Mostah pri Komendi je bil vrsto let kolesarski maraton. Ne spomnim se imena gospoda, ki ga je organiziral, žal je že preminul. Imeli smo že idejo, da bi ta maraton obudili in o tem sva se tudi midva že pogovarjala. No, pri organizaciji je sodelovala tudi moja družina, stric in oče. Mislim, da si nihče ni dejansko predstavljal, jaz pa še najmanj, kaj pomeni kolesariti 80 kilometrov. Štartal sem, ampak če se prav spomnim, so me kar hitro naložili v kombi. Tako je bil večidel maratona prevožen v kombiju, zadnja dva kilometra pa so me dali ven. Ko sem bil star 12 let, sem pa res odpeljal celo progo, takrat sem že treniral v klubu. To je bila verjetno zadnja ali morda predzadnja izvedba tega maratona.

Svojo prvo specialko je dobil za obhajilo

Svojo prvo specialko je dobil za obhajilo

Velja posplošeno prepričanje, da je mladina danes lena, nezainteresirana in razvajena, a sam bi rad verjel obratno. Je res mogoče opaziti te spremembe?

Tako je, gotovo so se otroci spremenili, sploh zadnjih pet let je močno padla motorika otrok. Raziskave na Fakulteti za šport sicer kažejo, da se njihove sposobnosti izboljšujejo. Ampak mislim, da povprečje dvigujejo tisti, ki so res nadpovprečno razviti, medtem ko je delež slabše motorično sposobnih večji. In to se pozna tudi pri nas v kolesarstvu. Včasih smo bili otroci ves čas na kolesu, naredil si 20 ali 30 kilometrov in dobil občutek. Danes porabimo več časa za navajanje na cestno kolo.

Glede razvajenosti je pa tako, da so otroci drugačni in tudi mi imamo drugačne pristope oziroma smo morali spremeniti način dela. Ampak po številu imamo največ otrok doslej, zato ne bi mogel reči, da so bolj leni. Jih je pa teže motivirati, mislim v tem smislu, da je treba garati.

Otroci radi nekaj počnejo in se imajo dobro, v kolesarstvu imajo družbo, manjši pa je delež tistih, ki si res želijo uspeti.

Tudi staršem je pomembno, da otroci en del svojega otroštva preživijo v zdravi družbi in da ne delajo kozlarij.

Praviš, da so bile spremembe največje v zadnjih petih letih?

Počasi se je spreminjalo, ampak če pogledam pet let nazaj ali generacijo Tadeja Pogačarja ... oni so bili res izjemni, pa tudi prejšnje generacije. Borci so bili že kot dečki C, že takrat so se želeli raztrgati. Zdaj to kot trener malo pogrešam.

To je po svoje zanimivo, ker po drugi strani danes družba stremi k uspehu, doseganju ciljev ...

Kajne? Morda to z leti dojemam drugače, ampak zdaj sem imel dve, tri generacije fantov, ki so bili v klubu od majhnega in posamezniki so bili odlični, ampak na splošno je manjkala tista želja, »dajmo malo pregristi«. V generaciji Tadeja Pogačarja in Žige Jermana je bilo par fantov, ki so šli kar en čez drugega in tudi med njimi se je vzpostavilo rivalstvo.

Tadej Pogačar in Žiga Jerman sta si precej različna.

Seveda, po karakterju sta si zelo različna, Žiga je živec, zelo odprt, Tadej pa je bil ves čas malo bolj zadržan, čeprav so se seveda razumeli in so bili dobra družba že od majhnega. Ampak Tadej ni bil tisti pobudnik, bil jim je sicer enakovreden, ampak po mojem si je mislil svoje, češ da bodo že videli ... no, zdaj pa vidijo (smeh).

Po drugi strani mladi še nikoli niso bili tako močni, mislim globalno. To je generacija, ki je dirkala med mladinci še pred dvema, tremi leti. Pogačar je Valverdeja na Dirki po Valenciji prehitel po zunanji strani. Športni direktor Ineosa Nicolas Portal je izjavil, da je v predzadnji etapi po gibanju na kolesu videl, da sploh ni šel na polno. Ti ga poznaš od malega, se strinjaš?

Mislim, da sem Andreju Hauptmanu napisal sporočilo: »Po desni in še z levo nogo.« Tako je bilo videti. V drugi etapi morda res ni šlo na polno, v četrti pa že … Ampak način, kako Tadej zmaguje, je res neverjeten. Tudi jaz sem včeraj bral kaj je rekel Portal in zdi se mi, da so šele letos tudi ostali, ne le mediji, ampak tudi strokovnjaki, ugotovili, da lanska Vuelta ni bila naključje in so ga začeli jemati bolj resno in ga bolj spoštovati.

Si predstavljaš, da si v koži Angela Miguela Lopeza, ki je v bistvu še mlad kolesar, potem pa pridejo tri, štiri leta mlajši mulci in ti postane jasno, da ne boš nikoli zmagal Toura?

Prvič to, in drugič, vemo kakšno ekipo je imel Lopez na Vuelti. Seveda sem upal, da bo Tadej vzdržal, ampak sam pri sebi sem si rekel, težka bo …

Osebno sem, podobno kot med pohodom Alaphilippa na Touru, vsak dan čakal, kdaj se bo zlomil. No, zdaj je pa konec, sem si mislil, ko je odpadel v 18. etapi, ampak tudi tam ni obupal.

In čisto malo je manjkalo, da bi ostal zraven.

Tadej je bil borec od nekdaj, ima željo in sposobnosti, da lahko izklopi vse ostalo. Ko je bil mlajši, tega niti nisem opazil. Šele ko premišljujem za nazaj, se spomnim, kako se je odzival.

Spomnim se dirke v Avstriji, kjer je padel, konkretno, tako da bi marsikdo odnehal. Vprašal sem ga, če gre v avto, a je rekel, da ne, to pa ne. Usedel se je nazaj na kolo, čeprav je bila grupa že dve, tri minute spredaj. Ne vem kakšen je bil potem rezultat, ampak vem, da je ujel.

Pred intervjujem si omenil, da so mladi verjetno tako dobri tudi zato, ker se je kolesarstvo precej očistilo in so lahko zaradi tega konkurenčnejši starejšim. Portal je izpostavil profesionalizacijo, češ da že mladinci trenirajo z merilniki moči. Kaj nas čaka? Testiranja v vetrovnikih že med mladinci?

Za naše fante lahko rečem, da to ne drži. Od sedemnajstih naših starejših mladincev imajo le trije merilnik moči in tudi jaz jim ne pravim, da ga morajo imeti. V teh letih se morajo fantje res že spoznavati z načinom treninga in spoznavati sami sebe, ampak nočemo, da že v mladinskih letih delajo kot profesionalci. Če začneš to urejati že v mladinskih letih, pozneje ni več nobene rezerve. Moje mišljenje in mišljenje v klubu je, da se pač trdo dela, spoznati morajo sami sebe, mi pa jih moramo vzgojiti tako, da imajo urejene šolo, trening in počitek. To je najpomembneje.

Sta Pogačar in Jerman trenirala z merilnikom moči?

Ah, ne, kje pa! Niti prvo leto pri članih ga niste uporabljala in vem, da je Tadej tudi Tour de l’Avenir zmagal brez njega.

Tudi Žiga Jerman mi je lani v intervjuju rekel, da na belgijskih dirkah nimaš kaj početi z merilnikom moči.

Točno to. Pred časom sem bral intervju s Tomom Boonenom, ko je še dirkal. Rekel je, da zadnja tri leta ni imel več merilnika moči. Intervale je lahko s svojimi izkušnjami delal po občutku, na dirki pa gre, dokler gre. Je pa koristno, da se fantje spoznajo z merilniki moči in da razumejo v kakšnih okvirjih se lahko opravi kakšen trening.

Portal je omenil, da imajo mladi kolesarji pred seboj podatke o moči in tako ne delajo več napak v primerjavi s starejšimi, izkušenejšimi kolesarji. Ali je Pogačar tako dober, da tako ali tako že ima občutek?

Gotovo je Tadej močno napredoval s treningom in okoli sebe ima strokovnjake, ki vedo za kaj gre. Ampak glede na to, s koliko otroki sem že delal, vem, da moraš imeti za tako raven dirkanja nekaj v sebi.

Moj prvi trener Miro Miškulin je vedno rekel: »Če imaš pravega kolesarja, lahko tudi celo leto drva seka, pa bo dober.« In tako je. Moramo biti iskreni.

Portal je športni direktor v Ineosu, kjer kolesarji celo dirko buljijo v števce, medtem ko naši fantje, tudi Primož Roglič, naredijo dirko in zaradi tega mi to gledamo.

Tako. In to se mi zdi zanimivo. Tadej Valjavec in Jani Brajkovič sta bila vrhunska kolesarja, ampak dirkala sta na način »drži, dokler lahko«. Zdaj pa vidimo kako Rogla napada. Tudi Tadej bi lahko v predzadnji etapi na Vuelti rekel, dobro, tu smo, zdaj bom držal do cilja. Ampak ni. Šel je na vse ali nič. Ta način razmišljanja me res fascinira. Pri tem moram priznati, da mi kot trenerji nismo toliko pripomogli k temu načinu razmišljanja.

So morda fantje zdaj spremenili tvoj način razmišljanja, bi zdaj funkcioniral kot trener drugače?

Morda sem se narobe izrazil. Da se razumemo: kot trener kolesarjev nikoli nisem zadrževal. Tadej, Žiga, Martin Lavrič in še nekaj fantov iz Adrie Mobil so šli vedno en čez drugega, nihče se ni varčeval, delalo je bam-bam-bam. Oni so s tem dejansko gor zrasli. In k temu smo jih spodbujali.

In sva pri debati o spoštovanju. Že vsaj deset, če ne petnajst let se izkušeni kolesarji pritožujejo, da mladina ne spoštuje več starejših, da rinejo z glavo skozi zid. In mladina, ki ni spoštovala starejših, je zdaj stara 30 ali 35 let in se pritožujejo, ker mladina ne spoštuje starejših. Ampak, zakaj bi jih?

Točno tako, razmišljam enako. Mislim, spoštovanje, ne vem če je to prava beseda …

Prav to besedo uporabijo.

Zakaj bi nekomu prepustil pozicijo, ker je starejši? Včasih v sprintu nihče ni smel priti blizu Mariu Cipolliniju, a danes vsak hoče dobiti svoj centimeter ceste. To je povsem razumljivo, oni so plačani za to in tak je postal svet profesionalizma. A po mojem mnenju se vsi držijo spoštljivega odnosa v tem smislu, da ni namernega izrivanja.

Za zmagovalce tritedenskih dirk velja, da so posebneži. Kako je Tadej poseben v primerjavi z nekom, ki je sicer vrhunski kolesar, a nikoli ne bo zmagal Toura? Je drugačen?

Ah, kje pa, Tadej je zelo normalen, sam bi rekel, da morda še preveč. In v pogovoru in spoštovanju drugih, vzgoji doma. Zelo je dostopen in po osebnostnih lastnostih ni drugačen. Vemo pa, da sta skupek njegovih fizičnih predispozicij in načina razmišljanja pripeljala do tega, da je zdaj res tako dober.

Za podkast Kofirajd si povedal, da je po lanskih uspehih zanimanje za trening kolesarstva močno zraslo. Kaj to pomeni v številkah?

Zadnjih nekaj let smo imeli sicer precejšnje težave z novačenjem fantov in deklet v najmlajših kategorijah. Način kako jih pridobivamo, je zdaj že dobro znan – na osnovnih šolah testiramo šestošolce in šestošolke. Ampak v šolah se je zadnja leta povečalo število dejavnosti, ki so zanimive, ker potekajo v šolah in staršem otrok ni treba nikamor voziti.

Smo pa v zadnjih petih letih opazili, da se v kategorijah mlajših in starejših mladincev pridružujejo fantje in dekleta, ki so prej že trenirali kak šport. Sploh v ekipnih športih se pri tistih letih že naredi selekcija, ki poskrbi, da ne igrajo več v prvih ekipah, zato se odločijo za trening drugega športa. Zadnjih pet let imamo tako od 25 do 35 mlajših in starejših mladincev.

Z veseljem sprejmem vsakega mladega športnika, ker so večinoma že fizično dobro pripravljeni in s kondicijo niti nimajo težav. Vsem pa razložim, da bo trajalo eno leto, da bodo spoznali način dirkanja, ki je tako specifičen, da bo redko kdo prišel v grupo in tam takoj začel razmetavati. V bolj tehničnih športih, na primer plavanju, si tega ne predstavljam, tam bi težko nekdo s 16 leti prišel v šport.

Če pa se vrneva k tvojemu vprašanju, smo imeli lani septembra v našem klubu neverjeten kolesarski bum. Na poligonu, kjer imamo treninge z najmlajšimi, je bilo prav luštno videti po 30 ali 40 mulcev naenkrat.

Testiranja otrok izvajate v šestih razredih, na 40 osnovnih šolah. To je ogromno dela.

Ko sem prišel v klub kot trener, še nisem delal s starejšimi mladinci, ampak samo z mlajšimi. Testiranja se je sicer opravljalo že prej, ampak meni se je zdel ta del zelo pomemben. Zakaj? Ker otroci spoznajo ta šport, tudi če se ne vpišejo v klub. In marsikdo, ki smo ga testirali na šoli, pride v klub čez nekaj let, se pravi, da jih dobimo z zamikom. Je pa s testiranjem res kar dosti dela. Mogoče bom malo kritičen do sotrenerjev, ki bi morali temu posvečati več pozornosti.

Samo testiranje na šoli vzame nekaj ur, zame pa je bil vedno težji del prepričevanje, da so res prišli na trening. Skoraj nihče se ni takoj odzval na vabilo.

Ko otroke povabim na trening, skušam pridobiti tudi telefonsko številko staršev, zato da šport predstavimo še njim. Očeta Žige Jermana sem na primer klical petkrat in prvič je rekel, da so treningi daleč pa harmoniko je igral ...

Jerč je igral harmoniko?

Ja, a ne veš? Harmoniko je igral! Kakorkoli, oče je rekel, da ga bo vprašal. Poklical sem spet čez dva dni, a mi je povedal, da ga je pozabil vprašati. Predlagal sem, da pride naslednji dan na trening, a ga naslednji dan seveda ni bilo. Čez kakšen teden sem spet klical in tega nikoli ne bom pozabil. Takrat je bil Žiga doma in oče mu je zaklical: »Kličejo te glede kolesarstva, bi treniral?« In Žigo sem slišal odgovoriti: »A si zmešan, kolesaril?«

Povedal sem, da bo prišel tudi njegov sošolec, oče je bil očitno dobre volje in na koncu rekel, da res prideta na trening. Naslednji dan je že prišel in od takrat po mojem ni manjkal niti enkrat. In prvič niti ni bil trening na kolesu, ampak v telovadnici ali celo na Šmarni gori. Ampak takoj je videl, da je dobra družba, Tadej Pogačar je že bil v klubu poleg njega pa še Matej Merčun in Martin Lavrič. Dobro mu je šlo, malo smo se pošalili in smo ga kupili.

Je potem še igral harmoniko?

Še, gotovo, ampak pri mlajših mladincih verjetno ne več.

Če prav razumem, testiranje poteka tako, da otroci dve minuti poganjajo na trenažerju specialko na mrtvo. Ne sliši se kot noro dodelan protokol.

Vsak me vpraša kaj, hudiča, izvem po tistih dveh minutah? (smeh) Ko sem se lotil testiranja, sem dobesedno dva meseca hodil s šole na šolo. No, saj je še vedno tako, vsako leto gre skozi ta test 1000 otrok.

Čisto iskreno, velikokrat sem se zmotil. Ampak nekaj jih je bilo ekstra uspešnih, čeprav seveda glede na slovensko populacijo ne moremo pričakovati, da bo tako vsako leto.

Ampak, še enkrat, bolj pomembno se mi zdi, da otrokom predstavimo ta šport in da se nam morda pridružijo, ko nehajo trenirati kaj drugega.

Ko dve minuti gonijo na trenažerju, verjetno spremljaš tudi odziv na napor.

Ta vidik mi je pomembnejši kot končni rezultat. Zakaj? Na trenažerju so bili glede na moje tablice najboljši močnejši učenci in učenke. Marsikateri, ki je bil dobesedno debel, je na testu naredil zelo veliko, če je vsaj približno imel nekaj mišic, ker mu ni bilo treba voziti lastne teže. Zato sem pozoren tudi na manjše, vitke kolesarje, ki še zadnje pol minute grizejo in zadnje pol minute še vedno držijo hitrost 35 kilometrov na uro, kar je seveda precej težko.

Dostikrat nisem poklical prvega ali drugega, ampak tretjega ali četrtega, ki je bil morda dvajset metrov za prvim, a precej lažji. Ampak, to so zelo subjektivne odločitve in, kot pravim, sem pri nekaterih udaril mimo.

Pogačar pa sploh ni naredil tega testa, ker ste ga povabili, potem ko je začel trenirati njegov brat?

Ne, ne, šel je skozi test, ampak je takrat že treniral. In če bi šel nazaj pogledat tiste tablice, je bil res ekstra.

Kako pa je s tistimi, ki pridejo na trening sami, torej ne skozi sito testiranja? Imajo ambicije, da bi postali profesionalci ali, bolje rečeno, svetovni prvaki ali zmagovalci Toura?

Mislim, da jih imajo. Z najmlajšimi se sicer niti ne pogovarjamo o teh stvareh, ampak če jih poslušam in opazujem kaj gledajo na telefonih, bi lahko rekel, da imajo to željo. Verjetno sicer z leti ta želja še narašča.

Kolesarsko kariero je začel v legendarnem Banestovem dresu.

Kolesarsko kariero je začel v legendarnem Banestovem dresu.

Spremljajo šport tudi po televiziji? Ali celo berejo?

Zanimivo vprašanje. Težko rečem. Eni zelo, kakšen pa ne ve niti kdo je Valverde. Na pripravah se niti nismo o tem pogovarjali. Z mladinci že, ko se na primer peljemo na dirke.

Triatlonski trener mi je zadnjič potarnal, da imajo silne težave z motivacijo varovancev na prehodu iz mladinske kategorije med člane. Sam nisem opazil, da bi imeli podobne probleme v cestnem kolesarstvu.

Nočem biti kritičen do trenerjev v drugih športih, a morda so obremenjeni s tem, da morajo že mladi dosegati rezultate. Pri nas s tem nismo obremenjeni.

Nikogar nimam za seboj, ki bi zahteval zmage. Kot trenerji seveda imamo ambicije in si želimo, da bi bili fantje uspešni, a ni vse podvrženo zmagam. Zdi se mi, da je najbolj pomembno, da se imajo dobro.

Seveda jim moramo vcepiti tekmovalnost, a ne za vsako ceno. Verjamem, da je prehod med člane lažji ravno zato, ker prej ni psihičnih pritiskov. Mislim, da nam v kolesarstvu ravno zaradi tega dobro uspeva.

Tadej Pogačar ali Žiga Jerman bi definitivno lahko bila mladinska svetovna prvaka. Če bi le malo okrepili trening, smo bili to sposobni izpeljati, ampak mislim, da za to ni nobene potrebe. Zakaj bi bil mladinski svetovni prvaki? Imeli smo ga, ampak smo videli, da je imel vmes nekaj težavnih let … In spet, nočem biti preveč kritičen, tudi Matej Mohorič je super dečko, vse ima urejeno.

Motivacijo verjetno spodbuja tudi perspektiva profesionalizma in zaslužka, ki je triatlonec ne vidi.

To je pa drugo, s tem se moram strinjati. Zdaj kolesarji dejansko vidijo možnost, deset slovenskih profesionalcev imamo v tujih ekipah. Seveda morajo garati, ampak vrata so jim odprta bistveno bolj kot so jim bila včasih. Danes vsi vedo, da dobro delamo in zato bolj zaupajo kolesarjem iz Slovenije. Včasih je bilo to bistveno težje, samo zgodbo Andreja Hauptmana lahko pogledamo … pa vemo v kakšnem rangu je bil.

Pri nogometu je menda na otroških tekmah kot v peklu, starši vedo več kot trenerji, očetom prepovedujejo udeležbo. Kako je v kolesarstvu?

Pri mlajših kategorijah je otrok toliko, da jih na domače dirke bolj kot ne vozijo starši. Gotovo so tudi starši, ki mislijo, da vse vedo, ampak na splošno imam zelo pozitivne izkušnje. Vsaj v našem klubu večina razume kaj je delo trenerjev. Je pa res, da smo z mlajšimi in starejšimi mladinci veliko v tujini, kjer so izolirani od staršev.

Kolesariš s svojimi varovanci?

Ves čas. Tudi moj prvi trener Miro Miškulin je večinoma kolesaril z nami. Zdi se mi, da jim lahko kot trener največ daš na kolesu. Mlajši ko so, bolj je biti z njimi na kolesu. Sicer smo pri tem v prekršku, se pravi da za skupino ni avta, a tega niti ne bi mogli izpeljati: imamo en avto in 35 otrok, tako da se razdelimo na tri, štiri skupine. Zakaj jim lahko največ daš na kolesu?

Lahko je biti v avtu in jih gnati na klance, ampak če si zraven in fantje vidijo, da trpiš ali da včasih celo malo naviješ, če seveda lahko – ne vem koliko časa bo še šlo –, se tudi kolesar malo bolj potrudi.

Predvsem pa moramo biti hitro odzivni pri nasvetih, kar je iz avta težko. Na kolesu laže spremljaš dinamiko v skupini. Sploh na začetku sezone tudi hitro vidiš kdo je morda malo zrasel in mora dvigniti sedež. V avtu bi si moral take stvari skoraj zapisovati.

Torej kar dosti prevoziš?

Kar, na leto 10 tisoč kilometrov in več.

Koliko pa trenirajo mlajši in potem starejši mladinci?

Raje se pogovarjamo v urah. Mlajši mladinec v svojem drugem letu naredi – skupaj z drugimi aktivnostmi, pozimi veliko hodimo na Šmarno goro, tečemo na smučeh ali plavamo – kar tja do 500 ur treninga na leto, torej nekje od 10 do 12 tisoč kilometrov. Starejši mladinci pa že trenirajo do 700 ur, lahko tudi več.

Vse vprašam po najljubšem delu kolesa.

Vozim Scotta Addicta RC, zdaj je star že tri leta. Težko bi pa rekel kaj je moj najljubši del. Recimo obročniki, ker brez njih se ne premaknemo. Ampak vsaj zame je kolo prevozno sredstvo, ne da bi me kakšen del kaj posebej fasciniral.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.