Kaj sledi? Prepoved vožnje brez rok?

Seveda ne bo ostalo samo pri prepovedi super aerodinamične pozicije, pri kateri kolesar sedi na okvirju in ne na sedežu. Ta določba je podtaknjena v vrsto novih pravil, po katerih bodo komisarji tudi bolj striktno nadzirali odmetavanje bidonov, dejansko pa naj bi tudi standardizirali ograje. Seveda pa je največ pozornosti vzbudila najbolj butasta novost. Ustvarjalci memov niso spali od veselja. Zgodovinarji so izbirali fotografije Marca Pantanija. Komentatorji so se spomnili, da bi bilo smiselno na cestna kolesa namestiti potopne sedežne opore. O tem je sicer skrajno resno pisal Cyclingtips že lani.

Edina aerodinamična pozicija, ki je videti kul

Kaj takega kot lepa aerodinamična pozicija ni obstajalo nikoli. Včasih smo krmilo držali na vrhu, daleč od zavornih ročk, in ga zagrabili še z zobmi, medtem ko je zadnjica molela kvišku, kolena pa smo stiskali skupaj, kot da nas tišči na stran. Marco Pantani je izumil še bolj smešen in bržkone tudi precej naporen položaj. Potem so začeli vsi oponašati Mateja Mohoriča, ki je iznašel, morda ne lep, a vsaj ne grd način, kako se čim bolj pomanjšati na kolesu – ob tem pa položaj omogoča tudi poganjanje. Cel svet misli, da je prvi tako zmagal Chris Froome v 8. etapi leta 2016 na Dirki po Franciji, mi pa vemo, da je bil prvi Mohorič.

Je to nevarno? Seveda! Smrtno nevarno je. Kdor pozna Velominatijeva kolesarska pravila, ta ve, da se sme aerodinamično pozo zavzeti šele, ko noge ne morejo več slediti, ob predpostavki, da vozimo prenos 53 × 11 (pravilo 23). To pomeni, da se na okvir seda šele pri hitrosti okoli 65 kilometrov na uro. Matej Mohorič mi je pred časom povedal, da je šel tako na dirki najhitreje 123 kilometrov na uro – in ko pomisli za nazaj, se mu to ne zdi pametno.

Ampak, kolesarstvo imamo radi zaradi hitrosti. Sam se rad namestim pod sedež. Ob tem se na dobri in pregledni cesti nikoli nisem počutil negotovo, mi pa tudi ni padlo na kraj pameti, da bi krmilo držal na vrhu, da bi to počel v ovinkih ali da bi legel daleč nad prednje kolo in ob tem celo poganjal. Vozil sem pa tudi že za kolesarji, ki so dajali ob svojih poskusih posnemanja najboljših na svetu klavrn vtis: o aerodinamiki zaradi štrlečih komolcev ali slabe gibljivosti ni ne duha ne sluha, nevarni pa so za okolico in še najbolj samim sebi. Človeku pride zlahka na misel, da bi to norost prepovedal.

Česar ne prepoveduje prometna zakonodaja, prepoveduje Uci

Dokler držimo krmilo z obema rokama in dokler ne presežemo hitrostne omejitve, je tak način spuščanja povsem v skladu s prometnimi predpisi (če domnevamo, da s tem ni zmanjšana stabilnost vozila, 45. člen) – po novem pa ne tudi z Ucijevimi. To pomeni, da se sme slehernik tako kadarkoli spuščati z Mangrta, če je le dovolj nor, ne pa tudi visoko usposobljen profesionalni kolesar, ki to počne na zaprti cesti – in s tem resda domnevno ogroža sotekmovalce.

Medtem ko se zdi profesionalnim kolesarjem novo pravilo butasto, pa se Dan Lloyd in Chris Boardman s prepovedjo strinjata – prvi ne toliko zaradi varnosti v pelotonu, ampak bolj zato, da profesionalci ne bi dajali slabega zgleda. Ta argument sicer razumem in sem nanj najprej pomislil tudi sam.

Ko so postale čelade obvezne v profesionalnem pelotonu, jih je začelo nositi tudi ljudstvo in na tiste paciente, ki jih še vedno ne uporabljajo, gledamo s privzdignjenimi obrvmi. Morda bomo tako pospremili tudi kamikaze, ki v superaero poziciji na rundah lovijo, kar je bilo gor grede izgubljenega.

Krmilo je zato, da se ga drži

Ampak, v pelotonu počno kolesarji mnogo precej bolj nevarnih reči, ki niso prepovedane. Na primer prevzemanje bidonov in musette med vožnjo. Zaradi tega, ker se je zapletel z vrečo, je ostal Primož Roglič v Innsbrucku brez možnosti za zmago. Oblačenje med vožnjo? Vemo, kaj vse gre lahko narobe! Pa to počnemo vsi. Naj v imenu varnosti Uci prepove tudi te prakse?

Zanimivo se mi zdi, da bi Chris Boardman prepovedal tudi položaj, pri katerem kolesarji z nadlaktmi slonijo na krmilu. Z njim bi se strinjal tudi Magnus Bäckstedt, ki med prenosi na Eurosportu ne zamudi priložnosti za kritiko takega ravnanja. Ta razvada je menda dejansko povzročiteljica premnogih padcev v mlajših kategorijah, ampak … vraga, saj padajo tudi zaradi drugih neumnosti.

Ali slehernik in mlajši mladinec sekata nepregledni ovinek na odprti cesti, ker sta videla, da to na zaprti cesti počne Peter Sagan? Žal res. Ampak ne zato, ker sta videla na televiziji, pač pa, ker sta nora.

Sedež je zato, da se sedi

Za začetek naj bi komisarji kolesarje, ki bodo sedeli pod sedežem, opozarjali, od 1. aprila pa jih bodo kaznovali. Najprej naj bi stopila v veljavo na dirkah World Toura, potem pa tudi v nižjem rangu dirkanja. Se pa bojim, da je pravilo precej izmuzljivo. Paziti bo treba, če bodo zraven kamere in sodniki. Zanima me tudi, kdo bo kolesarje nadziral na maratonu Franji, kjer bodo verjetno prej ali slej začela veljati nova pravila.

Nekdo je tudi že komentiral, da pravilnik govori o sedenju na zgornji cevi in da bo kolesar to preprosto izigral tako, da bo čepel in ne sedel – ali pa bo samo trdil, da je čepel. Kakorkoli, verjetno s takimi formalističnimi akrobacijami ne bo dosegel nič. Napisati, da ni dovoljeno sedeti na zgornji cevi, je res izmuzljivo, ko pa bi lahko preprosto napisali, da je prepovedano zavzeti pozicijo, pri kateri je zadnjica pod nivojem sedeža.

Razumete?

Kam smo prišli!

Kolikor vem, (še) ni prepovedano niti to:

Kolesarstvo je nevaren šport in zato nam je všeč

Ko se začno pravila enkrat zapletati, ni več zanimivo. Ko se športnike omejuje pri tistem, kar znajo najbolje, tudi ni več zanimivo. Formula 1 ni več zanimiva. Niti rezultatov več ne pogledam. Bicikel je k sreči precej bolj preprosta zadeva. Sedimo lahko na sedežu, na okvirju, navsezadnje tudi na krmilu. Ker lahko. Dokler se krovna organizacija v imenu varnosti ne odloči drugače. Bo še vedno dovoljeno držati krmilo na vrhu, daleč od zavornih ročk? Tako.

H kolesarstvu sodi tudi, da je, bog pomagaj, nevaren šport. Za profesionalce in za nas. Če bi se vsak dan spraševal, kaj se mi lahko zgodi tam zunaj in če določenega tveganja, ki sprošča adrenalin ne bi razumel kot zabavnejši del tega športa, potem bi mogoče raje tekal po gozdnih potkah. Ali zviftal. Kjer, mimogrede, avatarji, zaenkrat, med spuščanjem zavzamejo v bodoče prepovedano pozicijo. Na Zwiftu tudi niso obvezne čelade.