Vštric z Markom Kumpom

Kume za prijatelje, v medijih pa Dolenjska puščica. Pred novim letom je udarila novica, da se bo s kolesa presedel v spremljevalni avto. Ostaja pa v domači Adrii Mobil, kjer je z izjemo šestih profesionalnih sezon preživel vsa leta profesionalne kariere.

Mario Stiehl

Po odhodu Janija Brajkoviča in Radoslava Rogine bi postal Marko Kump starešina na cesti že pri 32 letih. A imel je drugačne načrte, ki pa so se očitno ujemali s plani vodstva ekipe. Pravi, da je v svoji karieri videl, kje so njegove meje. Štiri leta je dirkal v ekipah World Toura, dve sezoni v pro kontinentalnih, vedno pa se je vrnil v Adrio Mobil. Pro Cycling Stats našteje vsega skupaj 42 zmag.

Med najbolj prestižnimi zmagami iz obdobja pod 23 let sta etapa na Tour de l’Avenir leta 2009 in imenitna zmaga na Dirki po Flandriji leta 2010, ki jo je dobil z begom štiri kilometre pred ciljem. Na dirki Po Sloveniji je nastopil devetkrat, prevozil na njej skupaj več kot 5700 kilometrov in dobil dve šprinterski zmagi, obe v Novem mestu. Dirkal je v 34 državah na petih celinah. Trikrat je zaključil klasiko Pariz-Roubaix. Najuspešnejši pa je bil na Dirki okoli jezera Činghaj, kjer je leta 2015 za Adrio Mobil zmagal na petih etapah in naslednje leto za Lampre na dveh.

Obstajajo tudi lažje službe – a ne nujno boljše. Kdaj je dozorela želja po karieri športnega direktorja? Ali je tako naneslo spotoma?

V zadnjem delu kariere sem razmišljal, kako naprej. Letos, ko je bilo, kot je bilo, torej vse skupaj nič, sem imel za razmišljanje v tej smeri več časa. Konec leta, ko sem se odločil za zaključek kariere, pa so mi ponudili delo športnega direktorja. Po pravici lahko povem, da sem tekom kariere velikokrat razmišljal, če bi bil nekoč športni direktor in vedno se mi je to zdela super ideja. Konec koncev sem v kolesarstvo vpet že vse življenje. Verjamem, da bi bila sprememba precej zahtevna, če bi menjal okolje ali šel v čisto drugo smer, a novembra lani smo se dogovorili, da bom prevzel to delo.

Leta 2019 si zmagoval, lani pač nisi mogel, ker se praktično ni dirkalo. Te je motivacija minila zaradi pomanjkanja dirk ali so pri ekipi malo pohiteli in te v to vlogo nekoliko potisnili?

Če povem po pravici, sem imel letos precej problemov z motivacijo. Trenirali smo vso zimo, ko bi bilo treba kaj pokazati, so pa dirke odpadle. Potem zaradi vseh nejasnosti glede dirkanja sploh nisi vedel, za kaj treniraš. Še toliko težje je bilo v drugem paketu korone. Saj pravim, verjetno bi zaključil ne glede na to, ali bi dobil delo športnega direktorja ali ne. Pogovori z Bogdanom Finkom so se začeli šele, ko sem nekako počasi zaključeval.

Lanska ekipa pred Veliko nagrado umaga

Lanska ekipa pred Veliko nagrado umaga Mario Stiehl

Pravzaprav si naredil prostor mladini.

To je bil del načrta, namreč pomladitev ekipe in delo s tem, kar imamo. V Novem mestu imamo veliko bazo mladih kolesarjev, zato je smiselno, da poskusimo iz mladih kolesarjev narediti dobre profesionalce. Ostanejo mladi, ki so bili v ekipi že doslej, razen Gorazda Pera, prihajajo pa trije mladinci.

Napol si mi na to vprašanje odgovoril že prej: si raje dirkal ali treniral?

Rad sem treniral … še raje pa dirkal. Luštno je trenirati, ko si dober. Sam skozi sezono nikoli nisem mogel držati konstantne forme. Kaj pa vem … tak sem. Sigurno je na to vplivala motivacija. Ampak, ja, raje sem dirkal. Če bi lahko izbiral med več dnevi treninga ali več dnevi dirkanja, bi izbral dirke.

Tako je verjetno tudi zato, ker si zmagovalec. Tip zmagovalca.

Hm, tip zmagovalca … veš, to je tako … lažje mi je bilo trpeti na dirkah kot na treningih. Tip zmagovalca? Ne bi rekel tako.

Zmagoval pa si. Mar nisi bil tisti tipičen, zmage lačen šprinter?

To že, ampak bile so plod priprave in veliko je na to vplivala ekipa. Res pa je, da je bilo luštno zmagovati. To je vedno luštno.

Leta 2019 je sezono odprl z zmago na Veliki nagradi slovenske Istre

Leta 2019 je sezono odprl z zmago na Veliki nagradi slovenske Istre Sportida

Kaj je tisto v kolesarstvu, kar bi zlahka pogrešal?

Že v prvem mesecu mi je postalo všeč, da ni treba na trening v slabem vremenu. Če me sprašuješ kaj bom pogrešal, pa tega še ne vem točno.

Gotovo bom pogrešal občutek po kakšni dirki, ko se v hotelu uležeš v posteljo in se sicer najprej vprašaš kaj ti je tega treba, ampak ko malo razmisliš, ugotoviš, da je to res odličen občutek: si izmučen, a si naredil nekaj res dobrega.

Greva k šprintom. Lani je bila ena glavnih tem varnost. Nekatere poteze so videti precej bolj svinjske, kot jih dojemajo udeleženci. Zanima me, ali so šprinti na manjših dirkah, kjer ni kamer, bolj umazani?

(kratek razmislek) Ne. So izjeme in za nekatere šprinte vnaprej veš, da bo nevarno, veš da bodo zraven kolesarji, ki ne bodo zavirali. Šprint je vedno nevaren, a na dirkah nižjih kategorij nič bolj in v večini primerov je vse regularno. Ampak, kot si rekel, ko gledam šprinte, imam čisto drugačen občutek, kot bi ga imel v grupi. Na televiziji je videti dosti bolj grozno. Mislim, da bo čedalje več tega, ker je dobrih kolesarjev in dobrih šprinterjev čedalje več. Vsak šprinter ve, da je konec, ko enkrat zavre in se ne bo več mogel boriti za najvišje pozicije. Če se najdejo tri, štiri ali pet ekip z odličnimi pomočniki, je hitro na kupu trideset kolesarjev.

S kaznimi bodo mogoče malo umirili dogajanje, ampak v šprintu imaš velikokrat samo desetinko časa za razmislek, kaj boš naredil. In včasih se odločiš narobe.

Na Touru je letos Sam Bennett z glavo odrival Emilsa Liepinša, komisarji so ga postavili na zadnje mesto v glavnini, potem pa je nastal cirkus, češ da je odrivanje z glavo običajna praksa. Če bi bil ti na Liepenšovem mestu … bi pihal od jeze ali bi se ti zdela Bennettova poteza običajna?

Ta šprint sem si še enkrat pogledal pred intervjujem. Po Ucijevih pravilih Bennett tega ne bi smel narediti, konec koncev Liepinša ni odrival samo z glavo, ampak se je nanj naslonil s celim telesom. Ampak, po drugi strani je imel Deceuninck-Quick Step postavljen vlak in nepisano pravilo je, da se v takem primeru ne rine v vlak, sploh ne pred šprinterja. Jaz tu vidim napaki na obeh straneh.

Bennett je imel odlično pozicijo in verjetno je že videl, kako se bo šprint razpletel, sploh ker je imel pred seboj tako močne pomočnike. Potem pa pride Liepinš in mu začne skakat v vlak … in v tistem trenutku v afektu tako reagiraš. Vsak se bori za svoje pozicije. Bennett bi lahko tudi zaviral, ampak, zakaj? Če ne bi bilo kamer, ne bi bilo nobene zamere. Verjetno bi si kaj rekla v cilju, ampak tam bi se to končalo.

Na eni redkih lanskih dirk, po Antaliji, je v prvi etapi zaostal samo za Mihkelom Raimom.

Na eni redkih lanskih dirk, po Antaliji, je v prvi etapi zaostal samo za Mihkelom Raimom. Tour of Antalya

Leta 2013, ko je v ekipo prišel Primož Roglič, si dirkal za Saxo-Tinkoff … a vseeno, Adria Mobil je bil tvoj matičen klub in vse vprašam, kaj so si mislili, ko je prišel v ekipo neki smučarski skakalec. Neki rekreativec. Kaj si si mislil?

Če povem po pravici, se mi je zdelo vse skupaj malo hecno. Prišel je iz športa, ki nima nobene zveze s kolesarstvom, ampak kolikor sem govoril s fanti iz ekipe, se je hitro pokazalo, da to ni X kolesar. Moral se je seveda naučiti osnov kolesarstva, a se je videlo, da ima motor in bo nekaj iz njega.

Ko sem se leta 2015 vrnil v ekipo, mi je bilo hitro jasno, da je to malo drugače, kot smo si predstavljali. Takoj se je videlo, da je drugačen. Na treningu približno veš do kje lahko greš, da te ne speče … ampak, Primoža ni nikoli speklo. Mi smo šli na klanec do daske, on je šel pa malo naprej, nas počakal in kakšno rekel, ko mi sploh nismo mogli govoriti, pa šel spet naprej … Verjetno pa ni človeka, ki se mu ne bi zdelo smešno, da ga je vzela Adria Mobil.

Saj veš kako je v profi krogih ... ne daj bože, da pride kakšen rekreativec zraven.

Saj to! Ni bilo tako hudo, da je bil včasih smučarski skakalec, ampak to, da je bil rekreativec!

No, moram reči, da mu je kar uspelo (smeh).

Z dvema etapnima in skupno zmago sta leta 2015 s Primožem Rogličem zavzela dirko Po Sloveniji. Tisto leto si zmagal 21-krat. Ti je ta sezona ostala v najlepšem spominu tudi sicer ali bi izbral kakšno, ko rezultati sicer niso bili tako blesteči.

Sezona 2015 je kar z naskokom najboljša oziroma to je sezona, ki se je bom spomnil do konca. Vse se je poklopilo. Če nič drugega, moraš imeti srečo, da ni padcev ali defektov. In bili smo res odlična klapa … ko se na to spomnim, si rečem, oh, kje so tisti časi. Vzdušje v ekipi je bilo super, skupaj smo bili sami pravi kolesarji in to se je odrazilo tudi na samem dirkanju. Nikoli ni bilo nobenih težav, nikoli se nismo prepirali in vedno potegnili eden za drugega.

Na primer, tretja etapa na dirki Po Sloveniji, ko je Primož zmagal na Treh Kraljih. Po mojem je bilo do cilja kakšnih 50 kilometrov, deževalo je. In Primož je tak, da vedno rad pride zraven in reče kakšno. Spodbudil sem ga: »Ajde, care, dobro dirkaj, razgoni jih gor na klanec.« Odgovoril mi je: »Saj ni treba, itak boš ti jutri zmagal, pa smo rešili dirko.« Odgovoril sem, da bom naslednji dan zmagal, če bo on danes. No, na koncu se je poklopilo tako, da sva zmagala oba. Ja, tisto leto je bilo res krasno, ne samo dirka Po Sloveniji, ampak tudi ostale dirke.

Je bil pogovor o zmagah gola zafrkancija ali tudi odraz samozavesti, ker sta pač oba vedela, da lahko zmagata?

Ne, ne, čista zafrkancija. Deževalo je, mraz je bilo in treba je bilo malo dvigniti moralo. Je pa res, da sem imel po njegovi zmagi kar malo treme oziroma sem bil pred naslednjo etapo malo bolj živčen, kot bi bil sicer, ko bi si rekel, da je Primož zmagal etapo in generalno, rešeni smo in gremo sproščeno v zadnjo etapo. No, ni bilo tako.

Še vedno bi te zafrkaval, če takrat ne bi zmagal, tako te pa ne more. Kakorkoli, o tej sezoni si govoril z žarom, kot da je bila, ne samo najboljša, ampak daleč, daleč najboljša v tvoji karieri. Ni skrivnost, da si se doma počutil precej bolje, kot v velikih ekipah.

Tako bom rekel: vedno sem imel domotožje. Sploh po rojstvu otroka je bilo še huje. V Adrii Mobil pa mi je bilo lažje že zato, ker sem bil med domačimi, z ljudmi, s katerimi sem že od svojega desetega leta. In to je gotovo vplivalo na moje boljše počutje doma.

Poleg tega, če zmaguješ na dirkah druge kategorije, še ne pomeni, da si tip kolesarja, ki lahko zmaga na dirki World Toura. Videl sem, kje je moj domet: ko sem imel dobre dneve, sem bil lahko zraven v šprintih z najboljšimi. Ne rečem, da sem bil slab kolesar, da bi bil zmagovalec, kot so največji, za to se pa nimam.

Dirkal je za Saxo-Tinkoff, ko je ekipo vodil Bjarne Riis.

Dirkal je za Saxo-Tinkoff, ko je ekipo vodil Bjarne Riis.

Ekipe Marka Kumpa

Adria Mobil: 2007-2010, 2012, 2015, 2019-2020
Geox-TMC Transformers: 2011
Saxo-Tinkoff: 2013-2014
Lampre-Merida: 2016
UAE Emirates: 2017
CCC Sprandi Polkowice: 2018

Osebno se mi upira misel, da bi moral človek, tudi če je športnik, izkoristiti vse svoje potenciale, pa naj stane kar hoče. Mogoče bi te moral to vprašati šele čez par let, pa vendar: bi rekel, da si izkoristil ves svoj potencial?

Mislim, da sem potencial izkoristil. Lahko špekuliramo kaj bi bilo, če bi bilo, ampak … to je bil moj domet. V tem scenariju dlje ni šlo. In s tem sem čisto zadovoljen. Videl sem kakšno je vrhunsko kolesarstvo.

Dirkal sem v za moje pojme eni najbolje organiziranih ekip, v Saxo Banku, dokler je bil tam še Bjarne Riis. In ne obžalujem prav ničesar.

Saj nimaš česa obžalovati. Kolesarstvo je zanimivo s tega vidika, da je ekipni šport, a je moštvo malo skupaj v primerjavi z nogometnimi, ki vsak dan trenirajo na istem štadionu. V vrhunskih ekipah so kolesarji raztreseni po celem svetu in se dobijo samo na skupnih pripravah, v Novem mestu pa lahko kolesarji precej več visijo skupaj.

In ekipa je tako majhna, da se na vsaki dirki zamenja en kolesar, mogoče dva. Tako si ves čas v krogu z istimi kolesarji in navsezadnje tudi osebjem. Tudi med osebjem v ekipah World Toura so bili fantje, s katerimi sem se razumel odlično in se z njimi še slišimo, ampak z njimi prideš na dirko mogoče enkrat na dva, tri mesece. Tako so bili na vsaki dirki drugi obrazi. Je pa tudi res, da sem bil v ekipah samo po dve leti. Drugače je za kolesarje, ki, kot na primer Luka (Mezgec, op. p.) leta in leta dirkajo za iste ekipe. Konec koncev pa je kolesarski krog tako majhen, da se vsi poznajo med seboj. Ko si dolgo v tem krogu, ni tako težavna niti menjava ekipe.

Ne vem če boš to odgovoril po pravici, ampak zanima me, če se ti je kaj v World Touru zamerilo.

Ne. Nič. Ko se o tem pogovarja, se morda sliši, kot da sem trpel, ampak je bilo luštno, bili so super trenutki. Ampak, lepše je doma.

Nekateri po zaključku kariere skoraj več ne sedejo na kolo, drugi še naprej vzdržujejo odlično kondicijo. Alberto Contador je lani odpeljal svetovni rekord v everestingu. Kakšen je tvoj načrt?

Za nekaj časa bom postavil kolo v kot in izkoristil čas za tiste športe, s katerimi se prej nisem mogel ukvarjati. Smučanje, tek na smučeh, veliko več bom metal na koš. Če se bom že odločil za kolo, to ne bo takoj po cesti, ampak bosta prej gorsko kolo ali ciklokros. Delal bom, kar mi bo ustrezalo. Gotovo pa se ne bom odpovedal športu.

Si želiš kakšno stvar v ekipi spremeniti?

V osnovi so stvari, ki jih bom delal drugače. V Saxo Banku sem videl, kako lahko kolesarjem olajšaš življenje. Prvo pravilo v ekipi je bilo, da se vse dela tako, da so kolesarji čim manj pod stresom. Vse se je prilagajalo temu, da sta edini skrbi kolesarjev trening in dirkanje. Mnoge stvari se na prvi pogled ne zdijo pomembne, ampak se izkaže, da imajo vse te malenkosti skupaj vpliv na večjo sproščenost.

Opazil sem recimo razliko med delom v Saxo Banku in Lampreju. Obe sta bili ekipi World Toura, a ena osnovna razlika je bila organizacija potovanj. Kolesar preživi ogromno časa na potovanjih, ki so lahko sama po sebi zelo stresna, sploh za nas, ki smo iz teh krajev, in je vedno veliko prestopanja. V Lampreju me je minilo veselje že ko sem videl, kako bom prišel na štart dirke. Bile so boljše opcije, a so pač delali po svojem sistemu. V Saxo Banku sem pa pred dirko vedno dobil več opcij in sam izbral najboljšo.

Lahko omeniš kakšno od malenkosti, s katerimi se ne bo več treba ukvarjati fantom v Adrii Mobil?

Težko rečem kaj … to pride sproti. Še en intervju bova morala narediti sredi sezone. S tem delom sem začel dobra dva meseca nazaj in ne gre mi ravno na roko situacija zaradi koronavirusa, ker stvari ne potekajo, kot so običajno. Tako se je treba bolj ali manj na vsako stvar prilagoditi oziroma jo narediti drugače.

Doslej sem videl kako stoji ekipa kot kolesar. Zdaj sem pa na drugi strani in že vidim stvari drugače. Marsikaj bi spremenil kot kolesar, ko pogledaš z druge strani pa vidiš zadeve, za katere kolesar ne ve.

Boš šel kdaj na trening s fanti iz ekipe?

Bom. Aja … misliš s kolesom?

Seveda.

Mogoče pa res, ampak bolj na vožnje na kavo, ko se malo posedi na sončku.

 

Najljubši vzpon doma in na tujem.
Mene si zdaj našel … jaz ne maram vzponov. Če sem imel doma intervale v klanec, sem jih najraje delal na Vahto. Ta vzpon sem po mojem s kolesom prevozil največkrat v življenju. Cesta je ravno toliko položna, da sem se lahko lepo, z neko hitrostjo, gor peljal tudi jaz.
Če že moram izbrati ebega v tujini in ga lahko odpeljem v počasnem tempu, mi je najbolj všeč Stelvio iz Bormia, že zaradi razgledov na dolino.
Najljubši spust doma in na tujem.
Sicer težko rečem, da sem na spustih prav užival, ampak spet bi izbral Stelvio proti Bormiu, zaradi lepih ovinkov in ker vidiš cesto daleč pred seboj.
Doma pa spust z Vahte na belokranjsko stran. Ne zaradi lepe ceste ali ovinkov, ampak ker je na enem odseku cesta dovolj ravna in strma, da gre lahko z nekaj sreče, na pravi dan, z vetrom v rit, krepko čez 90 kilometrov na uro ali tudi blizu 100 kilometrov na uro.
Bonus vprašanje: najvišja hitrost na spustu?
121 kilometrov na uro. Ne vem na katerem prelazu na Dirki po Švici, kjer je bila cesta kot avtocesta, tri- ali štiripasovnica brez ovinkov. Lovil sem grupo, tako da nisem razmišljal o zaviranju in ravno prišel v konvoj. Tam sem čepel za avtom in ko sem dobil hitrost, sem šel mimo. Takrat seveda nisem gledal na števec, sem pa vedel, da je šlo hitro – ko se je bilo treba ustaviti, je bil kar problem.

Mario Stiehl

Katere ceste še nisi prevozil, a si jo želiš?
Na pripravah na Gran Canarii smo bili vedno s cestnimi kolesi, videl pa sem veliko gorskih kolesarjev in lepih poti. Rekel sem si, da bi šel po koncu kariere tja z gorskim kolesom, da bi videl še druge dele otoka. Tudi sicer me zanima marsikaj, bolj eksotične države, kot je na primer Južna Afrika. Ampak ne asfaltirane ceste.
S katerim kolesarjem bi šel najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
Ne bi izbral enega, ampak bi zbral celotno ekipo iz leta 2015, da bi zvečer kakšno rekli in se nasmejali ob dobrem pivu.
Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Ni bilo pravila, gotovo pa pred furo kratko kavo ali dve. Poleti si nisem predstavljal treninga, ne da bi se ustavil na bencinski črpalki in spil mrzlo kokakolo. Po treningu pa, kar pride pod roko.
Kaj najraje poješ pred, med in po rundi?
Zjutraj so morala biti jajčka ali lepo pečena omleta, sploh sem bil vesel, če je bila s čim polnjena. Sicer pa običajen zajtrk s kruhom in marmelado ter kakšnimi kosmiči. Med furo nisem bil izbirčen, velikokrat sem se ustavil na bencinski črpalki in vzel kakšen snickers ali piškote.
Po treningu sem imel najraje riž ali belo pašto z olivčkom in parmezanom. Prvič zato, ker se mi ni ljubilo kuhati in drugič zato, ker mi je res všeč. Ne boš verjel, tudi sin, ki je zdaj star sedem let, ima špagete najraje samo s parmezanom in olivnim oljem.
Zvečer pa imam najraje kakšno dobro pico in pivo. To je balzam za dušo.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Ker se ga lahko loti vsak. Daje ti svobodo. Premikaš se hitreje, kot če bi šel peš, tako da lahko v istem času vidiš več. Vse pa je odvisno od tebe, od tega, koliko boš dal od sebe.
Kakšno kolo voziš?
Zaenkrat še nobenega. Trenutno imam samo gorsko kolo, ampak verjetno bom vozil kar Bassa.
Kakšno kolo bi vozil, če bi bila meja nebo?
Če povem po pravici, nimam pojma o kolesih in opremi. Nikoli se nisem ubadal z opremo. Mi je pa všeč Pinarello. Če bi šel s kolegi v nedeljo na kakšno rundico za dve uri, na pivo in nazaj, bi bil idealen Pinarello s 65-milimetrskimi obročniki in elektronskimi predstavami.

Komentarji trenutno niso na voljo.