Vštric s Tino Žarki

Damijan Hočevar mi je zabičal, da moram narediti intervju tudi z njegovo trenerko Tino Žarki, vsestransko športnico, ki ima energije za odmet. V osnovni šoli se je ukvarjala z judom, gimnastiko in ritmično gimnastiko, kasneje je štiri ali pet let plesala jazz balet, potem pa je odkrila rolerje. »A z nobenim športom se nisem ukvarjala tako resno, da bi tekmovala. Od dvajsetega do tridesetega leta sem veliko potovala, živela tudi v tujini, a nisem nikoli povsem prenehala s športom. Vpisana sem bila na fitnes in vedno sem imela pri sebi rolerje, tako da sem se ves čas gibala. Profesionalno sem pa v teh časih športala kje drugje, na drugih področjih. Rock'n'roll,« se zasmeje. »Ko sem začela teči, me je pa postopoma čisto odneslo.«

Kako se je začelo s tekom?

Živela sem v Spodnji Šiški in ker se mi ni ljubilo voziti s trolo, sem šla vsak dan v službo na Dnevnik peš ali z rolerji. Sestra, ki je tekla – tako, od pet do deset kilometrov –, mi je predlagala, da kupim neke superge za 45 evrov, da bova poskusili teči skupaj. Brez težav sem pretekla pet kilometrov, verjetno, ker sem imela dovolj kondicije, glede na to, da sem vsak dan hodila.

To je bilo še v tistih časih, ko si tekel z discmanom v roki. Nosila sem ohlapno majico, na kateri je pisalo »lep dan želim«, da mi ni bilo treba nikogar pozdraviti, in sem tako tekla po Rožniku.

Najprej po pet do deset kilometrov, takrat sem se udeleževala tudi DM-ovih tekov za ženske.

Ne vem če obstaja na tem svetu kak spol, ki ima več energije kot ženski. In ti se mi zdiš še posebej nora, seveda na pozitiven način.

Ker imamo rade izzive! Ko sem pretekla pet kilometrov, sem hotela še na organizirano desetko. Potem sem si želela preteči polmaraton. In potem sva se s prijateljico odločili, da greva še na maraton. Takrat se mi je to zdela najdaljša razdalja, ki jo lahko preteče človek. Potem sem padla v tekaško skupino in neki prijatelj je povedal, da je pretekel 75-kilometrski maraton. Takoj ko sva s prijateljico za to izvedeli, sva pogledali, kje v Sloveniji je to. Že naslednje leto sva pretekli ultramaraton Celje–Logarska dolina.

To je torej tvoj najdaljši tek doslej?

Ja, pretekla sem ga dvakrat in mislim, da bo tako tudi ostalo (smeh). Takrat sem bila res čisto v teku, ampak sem začela tudi veliko hoditi v hribe, kjer sem tekla navzdol – obožujem tek navzdol –, potem pa sem začela še kolesariti.

S katerimi športi vse se ukvarjaš?

S kolesarjenjem, tekom, hodim v hribe – na Rašico hodim skoraj vsak dan in dol tečem –, poleti supam, relacijsko rolam in obožujem tudi rolanje na pump tracku. To je moja največja odvisnost.

Kateri pump track je najboljši za rolanje?

Najraje imam tistega na Viru pri Domžalah, sicer pa še na Britofu pri Kranju in v Škofji Loki, sploh ta je dober, ker ima skledo.

Katerega športa ne bi nikoli poskusila?

Ekipnih športov … nisem ekipni človek. Ukvarjam se s športi, pri katerih sem odvisna samo od sebe. Pri drugih se moraš pa prilagajat in ne vem kako bi to šlo. Dobro, kolesarjenje v družbi je po eni strani ekipni šport, ampak sem imela vedno srečo z ekipami. Ko smo šli v Bratislavo, je bil to dream team. Sicer pa res ne vem kaj naj rečem? Lacrosse? Kateri šport je dolgočasen? Na primer golf.

Obstaja cel kup nepisanih, a že tisočkrat napisanih pravil kaj se na specialki ne spodobi – nikjer pa ni omenjeno, da se ne spodobi voziti v allstarkah, torej pravil ne kršiš. Ampak, po mojem je to najmanj udobna obutev v zgodovini čevljarstva. Zakaj ti je tako všeč?

Nosim jih že od srednje šole in zdi se mi, da so del moje cona udobja. Ko sem začela kolesariti, sem šla takoj na maraton Franja. Takrat sem predvsem tekla in ko sem se morala spravit na kolo, sem si ga sposodila skupaj z opremo, ne pa čevljev. Nisem želela kolesariti v tekaških copatih, edine druge superge doma so bile pa allstarke. V časopisu sem prebrala, da je Franja rekreativni maraton, zato so se mi zdele allstarke čisto OK in kasneje nikoli nisem razmišljala, da bi obula kaj drugega.

Pod stopali rada čutim podlago, mogoče tudi zato, ker sem tekačica. Ko si želim začutiti svobodo, lahko noge dvignem s pedalov in se počutim odlično … v vsakem športu želim predvsem uživati in meni to na kolesu nudijo tudi allstarke.

Si kdaj poskusila kolesariti s šprintericami?

Nikoli. In si niti ne predstavljam, da bi imela noge ves čas vpete. Z allstarkami vozim skupaj s fanti povsem enakovredno. Pravzaprav se bojijo, da bi bila s šprintericami raketa (smeh).

Nikakor te ne želim prepričati, da sezuj allstarke in obuj šprinterice, ker se mi zdi to zelo simpatično, ampak povej: se vozi z nizkimi ali visokimi?

Z visokimi. Iščem sponzorja, potrebujem kakšnih šest parov (smeh). Resno, predstavljajo mi cono udobja in sploh si ne predstavljam, da bi obula kaj drugega. Tudi ko mi govorijo, da bi šla s šprintericami laže v klance, si tega sploh ne predstavljam. Ne vem zakaj bi imela kaj drugega.

Ker bi bila hitrejša.

Vem, ampak to me ne motivira. Za to mi daj kaj drugega.

Kaj?

Šport imam zato, da v njem uživam. Naj se štopam zase, zate ali za koga?

Najbolje, da za nikogar. Želel sem te vprašati, ali greš raje hitreje ali dlje, a si mi pravzaprav že odgovorila, da greš raje dlje. Mar ni tudi to nek način dokazovanja?

Vsekakor grem raje dlje. Zdi se mi, da sem narejena za dolge proge. Če povežem šport s seksom, je jasno, da niso dovolj tri minute, ampak mora trajati tri ure.

No, kolesari se še precej dalj časa. Diagonala 335 je nekaj, kar se spodobi prevoziti, ampak bolj zanimiva se mi zdi pot v Bratislavo. 420 kilometrov v 17 urah sploh ni počasi. Povej kaj več.

Štartali smo v Goričkem, kjer smo prespali. Poznala sem samo enega kolesarja, tako da sem začela z Matjažem, potem pa se je počasi naredila ekipa. Sedemnajst ur smo se gibali in v tem času smo prevozili 420 kilometrov. V Bratislavi smo se ustavili in tam pojedli kosilo. Zelo sem si pa želela še na grad – če smo že v Bratislavi, sem si mislila, ga moramo nujno videti. No, po ogledu smo šli še nazaj. Vse skupaj je trajalo 22 ur, ker je bil postanek v Bratislavi res dolg, okoli pet ur.

Nazaj grede sem kolesarila v skupini s šestimi fanti, med vožnjo smo klepetali in kar naenkrat mi je nekaj kliknilo, šla sem v ospredje in vsi so nehali govoriti in 120 kilometrov sem vlekla v svojem tempu. Nekdo je samo rekel: »Ej, stari, a Tina se zbudi šele pri 300 kilometrih?«.

Noro. Brez krize?

Brez krize. Res. Pred tem sploh nisem vedela, kaj pomeni prekolesariti 420 kilometrov, tako kot pred diagonalo nisem vedela, kaj pomeni prevoziti 347 kilometrov. Pred diagonalo je bila namreč moja najdaljša vožnja maraton Franja, torej 156 kilometrov. To so kar veliki preskoki, zato se mi zdi, da si moraš vzeti čas za trening glave.

Na take podvige moraš biti pripravljen predvsem psihološko. Na tako dolgih kolesarjenjih ni več šale. In mislim, da mi je to dal tek. Z glavo uravnavam vse, kar se dogaja z mojim telesom.

Praviš, da si se pri teku ustavila pri 75 kilometrih. Kje se boš ustavila na kolesu?

Ne vem (smeh). Letos grem na 1000.si, brevet čez celo Slovenijo. V glavi ga imam, odkar sem izvedela zanj. Ker je točno za moj rojstni dan, bo to moje darilo sami sebi.

Naslednji mora biti torej Pariz–Brest–Pariz! Kakšni tiči so kolesarji?

Ko so v grupi, so zelo čudni, kot posamezniki pa ful kul. Zdi se mi, da so posamezniki, ko se z njimi pogovarjam, zelo odprti in recimo pravijo, da ni pomembna oprema, ampak je vse v glavi. Ko je ta v družbi kolesarjev, ki imajo odlično opremo, gre pa na drugo stran.

Je pri tekačih drugače?

V zadnjih desetih letih se dogaja pri tekačih podobno, da se torej bolj obremenjujejo z opremo, kot s svojo strastjo do športa Želijo biti videti dobro, imeti dobro opremo, vendar če nimaš volje, strasti ali časa, ne moreš uživati niti v dobri opremi. Mislim, nova kolesa se prodajajo na Združenju kolesarjev, ker jih ljudje očitno sploh ne uporabljajo.

Sam sem nekakšno pomanjkanje strasti oziroma motivacije bolj opažal pri tekačih, ampak priznam, da morda tudi zato, ker se v kolesarskih krogih bolj gibam med kolesarji, ki jim je ta šport postal že zdavnaj del življenjskega sloga. Pri teh je obratno, ni treba pisati člankov o tem, kako spet najti motivacijo, ampak kako naj se prepričamo v počitek.

A ni tako, da tekači ves čas tarnajo zaradi poškodb?

To je še ena reč. Odpri tekaško revijo in v njej bo članek o poškodbah. Ko se dobiš s tremi tekači na kavi, se boste v roku petih minut začeli pogovarjat o poškodbah.

Sama nisem bila nikoli poškodovana, razen zloma gležnja, ampak res so bili vsi poškodovani in so vseeno tekli. To so ekstremisti.

Oktobra predlani si se kapitalno polomila. Kaj je bilo?

Tekla sem kmalu po dežju, na blatu mi je spodrsnilo in gleženj sem si popolnoma zlomila. Trojni zlom z izpahom. Doktor je rekel, da je bilo videti, kot da bi s 130 kilometri na uro priletela v korenino. Kaput. In ta zlom gležnja me je naučil največ od tega, kar sem samo sebe kdaj naučila v življenju. Saj ne vem, te zgodba sploh zanima?

Seveda!

Mislim, da se šele pri takih poškodbah vidi, kdo je zares športnik. Torej, ali znaš biti športnik tudi v slabem. Že v rešilcu se je videlo, da sem motivirana, enako takoj po operaciji, ko sem motivirala vse, ki so z menoj ležale v sobi. S hojcami smo tekmovale, katera bo prej na stranišču. Tudi doma sem imela hudo rehabilitacijo, z berglami sem hodila na Sv. Primoža nad Kamnikom in na dolge sprehode. Od pet do enajst kilometrov. Ta rehabilitacija se je zdela prehitra vsem, ki so me spremljali, razen kirurgu, ki me je operiral. Ko sem prišla k njemu, me je takoj vprašal: »Kaj, a ti še ne tečeš?« Ves čas je vedel, da mi bo uspelo.

V slabem sem ob tej poškodbi spoznala sebe in okolico, kdo so pravi prijatelji. Nekateri težko sprejmejo, da je tako aktiven človek na lepem pasiven.

Moj sinko, na primer, je od nekdaj navajen, da sem vsak dan športala. In potem sva kar naenkrat hodila na nekaj sto metrov dolge sprehode. Tudi njemu se je ritem ustavil, ampak on je to sprejel. Brezpogojna ljubezen nima pogojev. Pogojna jih pač ima.

Sina kar dobro ženeš. Vsako leto tradicionalno odrolaš 100 kilometrov, sin pa te je pri desetih letih pri tem spremljal s kolesom.

Ampak ga ne ženem! Skupaj se veliko gibava in že pri šestih letih je rekel, da hoče biti prvi otrok, ki bo prekolesaril celo Slovenijo. Rolanje.eu organizira številne rolerske dogodke in glavni je 100-kilometrsko rolanje. Teodor je šel z menoj, jaz sem rolala, on pa je vozil moje kolo … v bistvu pa ni kolesaril ob meni, ampak je šel naprej po svoje. Na 50. kilometru se je ustavil in pomalical, šel nazaj, vmes skoraj skrenil in se odpeljal v Avstrijo … ko sem prišla v cilj, je bil on že tam, noro ponosen in sploh ne utrujen. Ljudje niso mogli verjet. Mislila sem, da bo v avtu padel dol, ampak sploh ni zaspal, rekel je celo, da bi šel lahko še dlje.

Vsi mislijo, da ga silim, pa ga ne. Je moja kopija. Razdalje, ki jih delam, se mu zdijo nekaj čisto normalnega. Ko gre k babici in nazaj, prekolesari 42 kilometrov. Najin sprehod je običajno dolg od osem do dvanajst kilometrov. Na pump tracku preživiva poleti tudi po cele dneve. To ima v krvi.

Praviš, da si kraljica svojega sveta. To se mi zdi res simpatično. Kakšen je ta svet?

Tak, da moraš vse v njem obvladovati, sicer se vse sesuje.

Uh, torej želiš imeti nadzor nad vsem.

Ne da si želim, moram ga imeti (smeh)! Poglej, vse moram hendlat sama in tudi finančno ni vedno lepo poslano, ampak vseeno grem s tako pozitivo skozi življenje. Mislim, da sem lahko res srečna, ker imam v sebi toliko pozitive. Brez športa bi bilo morda čisto drugače. Z enakimi zadolžitvami in težavami bi se lahko mirno utopila.