Dirkanje na Zwiftu? Naj se lotijo česa koristnega!

Že pred časom sem ugotavljal, da kolesarskega športa v zadnjih desetih ali dvajsetih letih niso spremenile tehnološke spremembe, ampak informacijska tehnologija. Zaradi Instagrama in Strave kolesarimo drugače. In potem je tu še Zwift, platforma za virtualno kolesarjenje … in zgražanje.

Kdo bo gledal e-športe?

Od finalne prireditve Slovenske VS Bike Zwift lige nisem pričakoval veliko, a skozi dan se je izkazalo, da je zabavno opazovati v živo ljudi, ki so se pripravljeni prignati do skrajnih meja. Ne samo, da se je bilo prijetno ves dan družiti, ampak so bile dirke tudi čisto zares napete. Na Instagramu sem objavil nekaj zgodb s posnetki dirkanja … in usula so se zasebna sporočila.

To ni normalno.

Kaj se pa gredo? Kaj mislijo da so!

Psihopati.

Raje naj se lotijo česa koristnega!

Kdo bo pa to gledal?

Spravite se v formo

Toliko zgražanja, ker ljudje radi zviftajo? In ker se, moj bog, radi družijo in dirkajo z ramo ob rami?

Kolesarjenje na mestu ni moja skodelica kave in če povem po pravici, me virtualno okolje Zwifta ne prepriča v nakup trenažerja. Posledica tega je, da pozimi kolesarim le dvakrat ali trikrat na teden, pomlad pa pričakam nekoliko preobložen in v katastrofalni formi. Zato se mi zdi zamisel zviftanja zabavna, saj se dobro spomnim onegavljenja trenažerja v časih, ko je bilo videti, da to res nima nobenega smisla.

Kolesarjenja na pametnem trenažerju verjetno nikoli ne bom dojemal kot zabavo, prej kot nujno zlo, da ostanemo v formi tudi v neprijaznih časih. Nekateri hodijo na spining. Drugi pa ostanejo doma in so pripravljeni plačati 15 evrov na mesec za Zwift. Jaz ne počnem ne enega ne drugega, ampak uživam v mrazu. Nekateri so me proglasili za psihopata.

Drva se ne bodo sama posekala

Če še enkrat preberete odzive – to ni normalno, kaj se pa gredo, kaj mislijo da so, psihopati, raje naj se lotijo česa koristnega, kdo bo pa to gledal – boste ugotovili zanimivo podobnost z odzivi tistih, ki se zgražajo nad kolesarji vsevprek, ker jih motijo v hribih, na cestah, kolesarskih stezah ali kjerkoli že. Kaj si pa privoščijo! Kar po sredi ceste! In po moji sprehajalni poti. Lotijo naj se česa koristnega!

To, da se ribamo celo kolesarji med seboj, pa je sploh neverjetno. Gorski kolesar med vožnjo z avtom preklinja cestnega, ta zmerja lastnika električnega kolesa z lenuhom in vsi skupaj udeležencem virtualne lige očitajo, da ne počno nič koristnega.

»Naj pridejo raje v mojo drvarnico, kjer leži gora drv, ki jih je treba nacepiti.« Veste kako? Sami si jih nacepite, ne pa da izgubljate čas s cestnim ali gorskim ali električnim kolesarjenjem!

»Že, že, ampak jaz tega vseeno ne razumem,« mi je nekdo napisal. Seveda ne razume. Ne vem, če razumem jaz. Prav gotovo pa ne razumem niti madžarsko, a Madžarov zaradi tega ne pošiljam cepiti drv v mojo drvarnico.

Tisti, ki se danes preganjajo po Watopiji, bodo morda jutri skočili na cestno ali gorsko kolo. Vsi smo na istem in ni nujno, da se razumemo. Pomembno je, da se spoštujemo.

Za drva bo že nekdo poskrbel. Najbolje, da tisti, ki pometa pred svojim pragom.