Prazničnih 500

Ko sem pred petnajstimi leti zaključil tekmovalno kariero, sem si obljubil, da bom kolesaril samo še v dneh, ko temperatura doseže dvomestno številko. Grobo sem podcenjeval predanost rekreativcev. Prav tako mi na kraj pameti ni padlo, da bi se udeleževal z družbenimi omrežji podprtih izzivov, kot je bilo pred leti polivanje z ledeno vodo, menda za dober namen. A konec sezone 2019 sem se pustil izzvati Raphi. Za značko Festive500 je treba od božiča do novega leta, torej v osmih dneh, prevoziti 500 kilometrov. Mačji kašelj! Ali ne?

Sprejmem!

Za klene kolesarje ni to nič posebnega, če živijo na južni polobli, kjer je dan dolg in klima ugodna ter je mogoče 62,5 kilometrov na dan prevoziti tudi med delovniki. V Sredozemlju je klima sicer dobra, a dan je kratek. Imamo pa Slovenci srečo, da je dela prost tudi 26. december, v najboljšem primeru so torej med božičem in novim letom dela prosti štirje dnevi. Če je vreme suho, lahko zaposleni z nekaj trme in z obilico razumevanja domačih z izzivom precej udobno opravijo že v štirih dneh.

Ko sem se za božič usedel na kolo, sem mislil, da bo običajna zimska vožnja, ena tistih, za katere sem se kot prepotentni mladi mož odločil, da jih ne bo več. Mraz je bilo, a nad ničlo. Med premlevanjem tega in onega sem se po dveh, treh urah spomnil na Festive500. Zakaj pa ne, sem si rekel in podaljšal do Kamnika. Nekaj zaloge prav pride, sploh pozimi.

Prvi dan

Če ne drugega, bo morda dobra zgodba, sem si mislil. A samo, če bom vozil doma, z izhodiščem v megleni Ljubljani, torej izven istrske cone ugodja. Z izjemo izleta iz Portoroža v Milje in nazaj, kamor me je ob praznovanju dneva samostojnosti in enotnosti povabila ekipa eBike Store Vič. Na Factor Visti sem celo zamenjal plašče z ožjimi cestnimi, toliko kilometrov je pač lažje prevoziti po asfaltu.

Potem sem se na Stravi prijavil na izziv … in ugotovil, da se pravzaprav začne že 24. decembra – in ne 25. decembra –, konča pa na Silvestrovo – in ne na novega leta dan. Veseljakom je torej prizanešeno, a zamujal sem en dan, torej bom moral, vključujoč božično zalogo, vsak dan prevoziti dobrih 63 kilometrov. Kot svobodnjak si to lahko privoščim in tudi vremenska napoved je bila obetavna. Sicer naj bi se ohladilo, a naj bi zadnja dva dni v letu sledila otoplitev s pomladanskimi temperaturami.

Razdalja: 117,86 kilometrov
Povprečna temperatura: 4° C
Minimalna temperatura: 1° C

Drugi dan

Izlet ob obali je bil imeniten, sproščen, temperature pa ravno pravšnje, da sem si lahko privoščil kolesarjenje brez jakne, samo s tankim brezrokavnikom čez termo majico. Malo sem bil nervozen, ker bi si z lahkoto privoščil še kak kilometer več – po novi vremenski napovedi naj bi se namreč otoplilo šele na Silvestrovo. Dotlej pa … Tisti 21-letnik bi me oklical za bedaka.

Razdalja: 71,63 kilometrov
Povprečna temperatura: 9° C
Minimalna temperatura: 6° C

Tretji dan

Bilo je mrzlo, na Dolenjskem tudi precej vlažno, sonce pa me je počastilo le za tri ali štiri minute. Že zjutraj je bilo precej očitno, da ljudje ne derejo množično v službo, a v dobrih treh urah sem vseeno srečal točno enega človeka na specialki – in še tega na začetku, v Ljubljani. Res ni bilo prijetno. Fant, ki se je za božič hvalil, da je šel za štiri ure na kolo brez majice – samo z jakno! – je potarnal, da ima na stopalih blažje ozebline.

Razdalja: 91,10 kilometrov
Povprečna temperatura: 2° C
Minimalna temperatura: 0° C

Četrti dan

Nič bolj toplo ni bilo, toda sonce je na Gorenjskem ustvarilo krasno alpsko kuliso, ki je očitno grela srce, ali pa sem se enostavno navadil na mraz. Že nekaj časa trdim, da je Gorenjska, vsaj v kotlini, ena boljših zimskih destinacij. Klancev in sence je malo, zrak pa suh. Obetal se je še hujši mraz. A v rokavu sem imel aduta.

Razdalja: 77,18 kilometrov
Povprečna temperatura: 2° C
Minimalna temperatura: –1° C

Peti dan

Iz omare sem potegnil petnajst let stare hlače z membrano Windstopper. Sovražim hlače z membranami. Tako jih sovražim, da so kot nove še po petnajstih letih. Na častitljivo starost spominja samo podloga, ki je videti približno tako kot 15 let stari, a dobro ohranjeni avtomobili. Pa še nekaj je – membrane so v teh časih že precej raztegljive, ta pa … niti malo.

Zjutraj me je zapustila motivacija. Povrnil mi jo je možakar, ki je pri temperaturi minus pet stopinj Celzija, z dekico čez kolena, puhal cigaretni dim na letnem vrtu kavarne. Razumete? Na letnem vrtu! Na ulici ni bilo žive duše, razen njega. Med pregledovanjem tujih dosežkov na Instagramu – Niki Terpstra in Iljo Keisse sta v Københavnu 100-kilometrski madison odpeljala s povprečno hitrostjo 54,14 v času 1:50:50 – sem opazil, da se je fant z ozeblinami na nogah odpravil na … Krvavec. Od doma se je odpeljal, ko so bile tri stopinje pod ničlo.

Sam bi jo odnesel kar dobro, če v Cerkljah ne bi zavil v Vašco in v, kot se je izkazalo, najbolj mrzel in vlažen gozd v tem delu sveta. Kaj takega! Ne samo, da k sebi nisem prišel do doma, še zvečer sem bil trd, poleg tega pa se je sicer preprost izziv sprevrgel v boj s samim seboj. Podvomil sem vase. Mislil sem, da bom opravil že predzadnji dan leta, a zdaj je bilo jasno, da otoplitve ne bo. Samo še huje bo.

Razdalja: 69,69 kilometrov
Povprečna temperatura: 0° C
Minimalna temperatura: –2° C

Šesti dan

Ljubljansko barje verjetno ni najslabša možnost za zimsko nabiranje kilometrov, je pa med najbolj vlažnimi, sploh ko pridemo na obronke krimskega pogorja, kamor pozimi nikoli ne posije sonce. Silil sem se, oh, kako sem se silil, in na koncu sem se končnemu cilju približal na slabih devet kilometrov. Naslednji dan bo dovolj, da ven pomolim nos. Ko sem se pogledal v ogledalo, pa me je prešinilo, da šport v teh razmerah morda na ljudi ne učinkuje najbolj zdravilno. Že tako ali tako nisem lepotec, niti se več ne slepim, da sem mlad moški, ampak po dveh urah na mrazu in vetru sem bil videti kot še dvajset let starejši alkoholik.

Razdalja: 64,20 kilometrov
Povprečna temperatura: –1° C
Minimalna temperatura: –3° C

Sedmi dan

Sedmi dan je Matej dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. Z obiskom me je počastil Tim, s katerim sva nazadnje v Alpah trpela vročino, konec leta pa nama na še eni barjanski rundi ni prizanesel mraz. Po dobri dve uri dolgi kolesarski veselici sem doma z užitkom naročil našitek, ki naj bi ga dobil enkrat februarja.

Razdalja: 58,33 kilometrov
Povprečna temperatura: 1° C
Minimalna temperatura: –2° C

December je za kolesarje

Strava vodi tudi razvrstitev glede na število kilometrov in rekel bi, da nekateri razumejo ta izziv kot tekmo. Malo mi je mar za to, da sem bil šele 9.489. Že tretji dan izziva me je presenetil nekdo, ki je dotlej naredil skoraj 1100 kilometrov, a mislim, da potem ni več vzdržal. Nekdo je v tem času prevozil 2109 kilometrov, torej povprečno dobrih 260 na dan, največ na Silvestrovo, ko je obrnil 321 kilometrov. Sasha Fetsch, ki je med letoma 2016 in 2018 trikrat prevozil več kot 500 kilometrov v enem dnevu, pa tokrat podviga ni ponovil.

Na koncu moram priznati, da za človeka mojega kova v tem delu sveta niti 500 kilometrov ni tako malo. Niti če je december suh. Lahko bi tudi snežilo ali deževalo in v tem primeru bi dobil izziv epske razsežnosti – in ne dvomim, da se ne bi našli heroji, ki bi to izvedli kljub temu.

Kljub temu, da nikakor nisem navdušenec nad Rapho, moram na koncu priznati, da Angleži znajo. Pripravili so me do tega, da sem si vzel čas in kolesaril. To je šport za celo leto. Sezona ljubiteljskega kolesarja se v bistvu nikoli ne konča.