Na severno stran Karavank

Volovljek. Pavličevo sedlo. Šajda. Ljubelj. Bolje bi bilo v smeri urinega kazalca. Ampak, Tim Podlogar …

V desno sem te klance, samo da sem šel čez Črnivec in ne čez Volovljek, že prevozil pred petnajstimi leti. Z desetimi kilogrami manj maščobe, težjim kolesom, klasično gonilko, zadnjim verižnikom 11-25 … in precej hitreje. Spomnim se, da je bilo 220 kilometrov in da od vsega hudega nisem mogel niti do doma, zato sem šel naravnost k punci in si prihranil dva ali tri kilometre. Nič ni rekla, ko je videla moj bledi ksiht, ampak je takoj začela pripravljati sendviče. Spomini na te čase so lepi, a vseeno je trajalo leta, da mi je uspelo ponoviti epski krog. Pravzaprav gre za kombinacijo dveh klasičnih čezmejnih rund, na katerih se kalijo gorenjski klancarski talenti.

Sopihanje na žgečkljivem segmentu

Tim ni imel časa na pretek, zato sem moral na pot zgodaj … a ne dovolj zgodaj, da bi si lahko privoščil udoben štart. Norel sem že v mestu in izenačil neslavni rekord na segmentu od Telekoma do Ruskega carja. Z lovcem na KOM-e na precej uglednejših segmentih sva se srečala v Mengšu. Zadevo je vzel resno: specialka se je kitila z novimi karbonskimi obročniki in on se je stlačil v aero nogavice in aero majico, katere žepe so napenjale plastenke, polnjene z energijskim gelom domače izdelave.

Imel je preprost bojni načrt: počasi do Solčave, na polno na Pavličevo sedlo in do doma po občutku. Ampak, ko se je cesta proti Črnivcu na segmentu »mojo nateguje sodelovc« napela, sem že težko govoril, fant pa kar ni utihnil. Še sreča, da ne blesti na spustih, sicer bi njegova samozavest dosegala Dennisovo. Res pa je, da pretirana samozavest na spustu v Luče ni najboljši pristop za preživetje, to je že treba priznati.

Pavličevo sedlo po daljši poti

Legendarna bencinska črpalka v Solčavi je bila zaprta, tako da sva si postregla samo z vodo. Medtem ko sem se zalival po ramenih in rokavih, to je moja priljubljena taktika v vročini, je Tim snel čelado in jo zalil z notranje strani. To odlično zamisel sem povezoval z znanstvenimi spoznanji v laboratorijih Univerze v Birminghamu, kjer je Tim domač kot Mark Cavendish na londonskem velodromu … toda, ne, bil je spontan, ker mu je bilo vroče.

Nisem vedel kako naj se lotim vzpona na Pavličevo sedlo. Ko sem šel na letošnjem Maratonu Alpe gor z druge strani, me je pribilo kot žebelj v krsto, v kateri sem ležal jaz sam. S slovenske strani pa je klanec še hujši. Razmišljal sem, da bi Timu sledil, dokler bi šlo, a sem takoj ugotovil, da bi bilo to videti smešno, glede na to, da bi odpadel že po stotih metrih. Odpeljal se je, kot da skuša prehiteti čas dvakratnega svetovnega prvaka. In točno to je tudi poskušal.

Če bi ne bilo vroče, bi bržkone res prehitel svetovnega prvaka … ne pa tudi svetovnega podprvaka v dvojnem četvercu, ki je v teh krajih podiral rekorde le nekaj dni prej. Tako je, premagujejo nas smučarski skakalci … in veslači.

V Železni Kapli

Solčavske naravne lepote sva komaj opazila, od Pavličevega sedla naprej pa je bil čas za panoramske užitke. Dan je bil za gorsko etapo idealen.

V Železni Kapli je možno vodo natočiti na glavnem trgu – če vas ne skrbi opozorilo, da ni namenjena pitju. Raje se okrepčam na bencinski črpalki, malo nižje v dolini, prav nasproti pokopališča in cerkve z impozantnim stopniščem, pokritim z lesenim nadstreškom. Na črpalki se posluje tudi brezgotovinsko, kar v strogem mestnem jedru še leta 2019 ni možno, na bankomatu pa so mi nekega dne skušali za transakcijo zaračunati skoraj toliko, kot na uro zasluži študent-natakar. Pri bencinski črpalki je precej živahno tudi družabno življenje, le na torte se ne zanašajte, ker ne dosegajo prav visokih standardov.

Iva Balk/Pixabay

Tretji gorski cilj

V dolino Obirskega potoka se zavije levo tik pred bencinsko črpalko. Tik preden se dolina zoži, se desno odcepi panoramska cesta proti Kapelški koči, ki postreže s 13 kilometrov dolgim vzponom z 900 metri višinske razlike. Asfalt je obupen, a izlet je lep in lahko služi kot podaljšek ture, če slučajno komu slabih 3200 metrov višinske razlike ni dovolj za to, da bi lahko konec dneva rekel: carpe diem.

Klanec pa nas čaka, tudi če sledimo cesti skozi dolino. Soteska se močno zoži, to je eden najlepših delov poti, potem pa se vzpnemo na prelaz Šajda. Od Železne Kaple se do vrha vzpenjamo dobrih 12 kilometrov, zaključni vzpon na 1068 metrov visoki prelaz pa je dolg 2,5 kilometra, s povprečnim 10-odstotnim naklonom. Tam še ni prišlo do dramatičnega preobrata, a moram priznati, da me je dobro pribilo.

Prepoved z razlogom?

Na drugi strani se je začelo počasi zapletati. V Selah-Šajdi so ogromne table zapovedovale obvoz v Borovlje skozi Šmarjeto v Rožu in po Dravski dolini navzgor. Bilo je več različnih prometnih znakov in tudi jasno, z velikimi črkami izpisano obvestilo: Betreten verboten. Oba dobro veva kaj to pomeni, sva pa tudi z južne strani avstrijsko-slovenske meje.

In sva mirno zavila levo, v dolino pod grebenom Košute. Kot je bilo mogoče pričakovati tako rekoč ni bilo prometa. Cesta je bila brezhibna, enkrat se je sicer zožila, a o kaki gradbeni mehanizaciji ni bilo ne duha ne sluha.

Rešena sva, sem si mislil, ko sva se zapeljala skozi Sele-Cerkev. Pretentala sva prepoved, sem si mislil med polaganjem ovinkov v soteski, ki se spušča proti Bajdišam. Še eno ploščico bom pognal v sistem, sem si mislil, segel v žep … in komaj še ustavil pred barikadami.

Izkazalo se je, da manjka most. Odgovor na vprašanje, kako sva zagato rešila, ni primeren za širšo javnost.

Klanec, veter in še promet

Najbolj sem se bal vzpona na Ljubelj. In res mi je dal vetra. Dobesedno. Po pobočju navzdol, večino časa torej v prsi, je pihal s hitrostjo, ki je napovedovala tudi hitro spremembo vremena. Veter je tudi dokazal, da ima lahko zračni upor odločen vpliv tudi pri hitrosti okoli 10 kilometrov na uro. Res je bilo grozno. Poleg tega so čez Ljubelj rinili vsi, ki so jim aplikacije javile, da je v predoru Karavanke gneča. Mimo so vozile kolone avtomobilov z registrskimi tablicami iz daljnih severnih dežel.

Do doma sem imel še okroglih sedemdeset kilometrov. Formalnost? Niti ne, če jih imaš za seboj več kot 130 in če je večino časa pihalo nasproti. Od Golnika naprej sva trpela oba in pred Komendo mi je postalo jasno, da ne do doma ne bon vzdržal brez prve pomoči. Vseeno sem prišel v Ljubljano precej bolj svež kot pred petnajstimi leti. Nisem več hiter, sem pa trpežen … in brez slabe vesti med potjo pogoltnem šoferski sendvič v le nekaj potezah.

Z leti smo trpežnejši.

In nič pametnejši.

 

Trasa: Ljubljana–Mengeš–Kamnik–Volovljek–Luče–Solčava–Pavličevo sedlo–Železna Kapla–Obirsko–Šajda–Sele-Fara–Borovlje–Ljubelj–Bistrica pri Tržiču–Golnik–Britof–Cerklje na Gorenjskem–Komenda–Mengeš–Ljubljana
Razdalja: 205 km
Višinska razlika: 3190 m
STRAVA

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.