Vštric z Markom Škorjakom

Poznam ga tako dolgo, da bi si mislil, da je kolesar že od nekdaj. A do srednje šole ga šport ni zanimal, potem pa se je lotil karateja, planinstva, smučanja in slednjič turne smuke ter alpinizma. Za trening je tekel, kot se rado zgodi pri tem športu, pa se je soočil z bolečinami v kolkih in začel kolesariti z gorskim kolesom. Ko si je sposodil specialko, je že na prvi turi prevozil klasiko Vršič–Mangrt–Vršič … in se okužil s cestnim kolesarstvom. Tako hudo, da je njegov konjiček postal tudi služba. Marko Škorjak, poliglot, ki se lahko v njihovem maternem jeziku pogovarja s Chrisom Froomom, Julianom Alaphilippom, Filippom Ganno, Alejandrom Valverdejem in Andrejem Greiplom.

Za začetek o tvojem delu. Kaj je vloga korektorja na Sodišču Evropske unije?

Korektor je zadnji člen v pregledovanju prevoda. Prevajalec besedilo prevede, revizor ga pregleda vsebinsko, jaz pa kot korektor slovensko besedilo pregledam jezikovno in slogovno. Ne moremo reči, da sem lektor, ker to ni uradni naziv, a dejansko torej pregledujemo prevode z jezikovnega vidika.

Za to ti torej ni treba imeti pravnega znanja?

Ne, pomembno je dobro obvladovanje slovenščine in seveda je priporočljivo govoriti tuje jezike, ker je treba besedilo primerjati z izvirnikom. Glede nejasnosti se lahko sicer vedno obrnem na prevajalce, ki pa so pravniki. Vsaka širina, ki jo prineseš v ta posel, je seveda zaželena.

Lahko rečeva, da je delo na Sodišču EU rahlo dolgočasno in da to kompenziraš s kolesarskim vodenjem?

V Luksemburgu si, kot hrček, naredim zalogo, zato da lahko prezimim na Kanarskih otokih, kjer je plača slaba … je pa sonce, lahko sem z ljudmi in na prostem.

Delo na sodišču je pisarniško, a je vseeno zanimivo. Prevodi sodb se berejo kot zgodbe, besedilo ima glavo in rep, vmes je zaplet in na koncu razplet … to so mini krimiči.

Najbolj naporno je sicer sedeti v pisarni, kjer si omejen s pisarniškimi urami. V Luksemburgu delam na jesen, gor grem ponavadi septembra in ostanem kakšne tri mesece. To so najbolj turobni meseci, dan se krajša in po službi ne ostane prav veliko časa. Zdaj sicer zaradi koronavirusa delamo od doma, zato si lahko sredi dne vzamem malo več časa in se naužijem čez dan vsaj malo svetlobe – če bi rekel, da vidim sonce, bi pa malo pretiraval, ker sonca ni bilo že dva tedna. Ampak septembra in oktobra je bilo čudovito. Jesenske barve so fenomenalne in ceste so prazne.

Tvoje delo v Luksemburgu torej ni dosti drugačno kot za večino, ki tako dela celo leto. Glede besedil o sodbah na Sodišču EU sem te želel vprašati, če torej nimajo nobene zveze z latovščino, ki jo državljani Republike Slovenije beremo v dopisih državnih institucij.

Ne, ne … edina skupna točka je pravni jezik, a šef slovenskega oddelka se je že na začetku odločil, da skušamo narediti ljudem čim bolj prijazna besedila. Jezikovne formulacije v sodbah ter zakonodajnih in drugih pravnih tekstih so v Sloveniji takšne, da jih običajen človek res težko razume in potrebuje pomoč pravnika oziroma nekoga, ki to interpretira. Na slovenskem oddelku v Luksemburgu smo se odločili, da bomo to delali zelo človeško. Sodelujemo z jezikoslovci in prevajalci v Sloveniji, tudi s profesorjem Markom Stabejem s Filozofske fakultete. Mislim, da smo naredili korak na bolje, stran od uveljavljenih slovenskih norm.

To me zelo veseli. Greva na Kanarske otoke! Spomladi si na najbolj kolesarskem otoku zaradi karantenskih ukrepov obtičal, ne samo brez dela, ampak tudi med štirimi stenami. Pri nas smo letos doživeli marsikaj, česa tako hudega pa ne. Kako je bilo?

Nekako smo se pripravljali, da se bo nekaj zgodilo, in ko je prišlo, smo vedeli, zakaj smo zaprti. En mesec smo ukrepe sprejemali čisto v redu. Naredil sem si neko dnevno rutino – iz sobe v kuhinjo pa nazaj v sobo, gledal skozi okno … lahko smo šli v trgovino, a dva tedna sploh nisem hotel ven in sem želel maksimalno upoštevati ukrepe, da bi korono čim prej pospravili.

Že drugi dan, takoj ko sem videl, da bo to resna stvar, sem kupil trenažer. Po mojem je bil to eden od treh ali štirih, ki so se sploh prodajali na otoku. Ker, halo, kdo pa na Gran Canarii potrebuje trenažer!?

Kolega, ki vozi turiste, je pokupil vse, ki so ostali, in nam jih dostavil. Četrti ali peti dan sem tako že sedel na trenažerju in to me je tudi rešilo, ker sem se lahko fizično prevetril. Sicer bi bilo res mučno.

Po enem mesecu te pa začne najedati. Kanarske oblasti so se začele s španskimi dogovarjati za poseben režim in napovedovali so, da se bodo ukrepi počasi začeli sproščati. Pacalo se je teden ali dva, pražili so nas na počasnem ognju, in to je usekalo na živec. In potem seveda španska oblast reče, da ne bo iz tega nič. Ukrepi so se podaljšali še za dva tedna in mislim, da smo bili vsega skupaj zaprti sedem tednov.

In to še ni bil konec! Ko so nam dovolili ven, je bilo to dovoljeno samo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, tako da ni bilo mogoče prav dosti kolesariti. In ko so sprostili časovne omejitve, so gibanje omejili na občine. Poleg tega se nisi smel rekreirati … a si lahko šel v gostilno. To te pa res ubije, ta idiotizem. In ker je tako idiotsko, pač greš. S kolesom v gostilno. Po drugi strani pa imaš v glavi, da se boš moral zaradi tega kregati s policistom. Patrulje so bile namreč pogoste. Imel sem srečo, da me niso ustavili, je pa nekaj kolegov plačalo kazni.

Ukrepe so čisto sprostili šele z junijem, torej je ta psihoza trajala dva meseca in pol. Potem sem, takoj ko je bilo mogoče, s prvim letalom odletel v Ljubljano, mislim da 15. junija.

Zakaj si izbral za drugi dom Gran Canario in ne Tenerifa?

Bil sem tudi na Tenerifu, ampak me ni prepričal, ker je prevelik. Če si nameščen na jugu, kjer je lepo vreme, si precej omejen. Lahko greš na vulkan ali ob obali levo in desno. Gran Canaria je pa ravno prav velika, da lahko celo obdelaš v enem dnevu, če imaš kolikor toliko normalne noge. Poleg tega so bile ceste na Tenerifu precej slabše – zdaj so jih sicer malo popravili – in precej več je tudi prometa.

Na Gran Canarii sem bil prvič leta 2011, odtlej grem vsako leto, in če bi me vprašal, kje sem doma, bi rekel, da tam.

V Slovenijo pridem razmeroma malokrat, obiskat družino, potem grem spet v Luksemburg ali na Gran Canario, poleti pa vodim kolesarske ture za ameriško agencijo.

Tenerife je postal popularen zaradi profesionalnih kolesarjev, ki hodijo tja trenirat na višino.

Ja, na nadmorski višini 2.200 metrov imajo športni hotel in to pritegne tudi turiste. Se pa opaža odmik od Tenerifa na Gran Canario, kjer je več možnosti za kolesarjenje tudi nižje in ni treba riniti v gore. Ljudje, ki pridejo pozimi na Kanarske otoke, niso še v svoji stoodstotni formi, zato pridejo na neke vrste bazni trening ali zaradi sonca. Na 1600 ali 1700 metrih nad morjem se že naberejo oblaki, zato so raje ob obali, kjer je od 23 do 24 stopinj Celzija.

Veliko časa torej preživiš v Luksemburgu, ki je skoraj desetkrat manjši od Slovenije, ampak vseeno se da po tvoji Stravi sodeč prevoziti kar dolge kroge. Kakšni so tereni?

Ceste so kot v laboratoriju. Kot če bi postavil velodrom. Luksemburg je država z daleč najvišjim BDP-jem v Evropi in to se odraža tudi na infrastrukturi. Vse ceste so speglane v nulo, tako da bi lahko ves čas brez težav vozil s 23-milimetrskimi tubularji. Cest je veliko in država je zelo raznolika.

Pravzaprav je Luksemburg velika planota, ki se počasi dviga od 100 metrov nad morjem na jugu do 450 metrov na severu. To planoto so razbrazdale reke in če greš gor in dol, narediš v 100 kilometrih brez težav 2000 metrov višinske razlike. Teren je zelo dinamičen, lahko voziš po dolinah ali jih prečiš, cest je ogromno, in če hočeš jeseni s cest, je na voljo ogromno kolovozov in poti skozi gozdove, od širokih makadamov do enoslednic in konjskih stez. Manjkata samo kakšen res dolg klanec in morje, to je v Belgiji, je pa res, da tisto morje ni tako, da bi si želel tja ... Luksemburžani so sicer znani po tem, da med vikendi izginejo, tako da je to konec tedna država duhov in sploh Luksemburg je mesto duhov.

Kar je spet idealno za kolesarje, ker so ceste prazne.

Tako. Razmeroma blizu, dve uri vožnje z avtom, so Vogezi, kjer so konkretni hribovski tereni. V bližini so tudi Ardeni, na jugu Lorena, zelo valovita in odprta pokrajina. Pa hribovje Eifel v Nemčiji okoli Nürburgringa. Skratka, izbire je še pa še, dolgčas ni.

Hotel sem vprašati, če pogosto zaviješ v Valonijo in na legendarne ardenske klance, ampak glede na tvojo pripoved za to skoraj nimaš razloga, sploh upoštevajoč porazne valonske ceste.

Vseeno grem pogosto v Valonijo, že zaradi spremembe in belgijske kolesarske tradicije. Tudi letos sem že šel po trasi Liege–Bastogne–Liege. V Bruslju imam nekaj kolesarskih kolegov, s katerimi se dobimo na pol poti in odpeljemo kak krog. So pa Belgijci kot šoferji obupni in kdor preživi belgijske ceste na kolesu, preživi zlahka tudi v pelotonu (smeh).

Koliko so Luksemburžani nori na kolesarstvo?

Zelo. Tudi v slabem zimskem vremenu se ne pustijo motiti, samo da se takrat preselijo na gorska ali gravel kolesa. Veliko jih je in dobri so. Andy Schleck organizira svojo sobotno rundo in tam se zbere ogromno ljudi. Skratka, so zelo kolesarska nacija, od nekdaj so bili, in producirajo veliko šampionov, tako da so glede na število Luksemburžanov v profesionalnem pelotonu podobno zastopani kot Slovenci.

In potem Bob Jungels zmaga na Liege–Bastogne–Liege, tako rekoč na luksemburškem dvorišču. Kakšna je popularnost kolesarstva kot vrhunskega športa? Verjetno takoj za nogometom?

Z Luksemburžani se ne družim prav dosti. V Luksemburgu je zdaj že pravzaprav več tujcev kot izvirnih Luksemburžanov, ki se tudi zaradi tega držijo bolj zase, opaziti je nek snobizem. Sicer pa je nogomet seveda številka ena, če ne drugega zato, ker je veliko priseljencev iz Italije in Portugalske, ki so prišli delat v rudnike in so ostali v Luksemburgu. Je pa kolesarstvo vsaj drugi najbolj priljubljeni šport.

Kaj je najbolje pri delu kolesarskega vodnika?

To, da dela zunaj, da je v gibanju, ne za računalnikom. Všeč mi je tudi delo z ljudmi, kar me je v bistvu precej presenetilo. Glede na to, da prihajam iz prevajalstva, kjer sem delal bolj ali manj sam, sem bil na začetku skeptičen, ali bom sposoben obvladovati in zabavati skupino ljudi. A se je hitro izkazalo, da sem dovolj zabaven in najdem z njimi skupni jezik.

Saj veš, da potem sledi vprašanje, kaj je najslabša plat te službe. Večina jo razume kot sanjski poklic, a nisem čisto prepričan, da je res tako.

Ah, kje. Najslabše je, da mi vsak reče: »Oh, saj si na dopustu.« Ne, nisem. Čeprav sem na soncu, je to daleč od dopusta. Kolesarski vodnik nosi veliko odgovornost, skrbeti mora za varnost kar velike in po načinu kolesarjenja zelo nehomogene skupine. V skupini je na primer Nemec, ki je vajen reda in bo kolesaril točno tako, kot je rečeno. Belgijec pa besede red nima v svojem vokabularju.

Ampak ne bi rekel, da so to slabe stvari, temu rečem izzivi. Na primer, kako negotove goste spraviti v dobro voljo – pa ne na ameriški, ampak na bolj subtilen način. Pri vsakemu je treba najti točko, da se ti odpre. In ko to dosežeš, ti bodo jedli z roke. Z Italijani ali Francozi je na primer lahko. Ker so tako negotovi v tujih jezikih, si njihov takoj, samo da z njimi spregovoriš v domačem jeziku. Takrat ne morem narediti narobe ničesar.

Mogoče je izziv tudi to, da moraš biti kljub utrujenosti stoodstotno na voljo in prekipevati od energije. Ne mislim samo moči na kolesu, ampak moraš tudi sicer izžarevati energijo, čeprav se ti nič več ne ljubi.

Moja sezona kolesarskega vodnika je dolga pet mesecev in po tako dolgem obdobju si že izžet, cesta te utrudi, soudeleženci v prometu te izmučijo.

Ponavadi se na klanec skupina raztegne, paziti pa moram na tiste zadaj in spredaj, tako da je moja vožnja precej dinamična. Takoj ko domov pridem, se moram regenerirati in maksimalno počivati. Ne morem do polnoči gledati serij ali popivati, ampak moram narediti vse prav, da bom naslednji dan spet fit. Podobno kot na etapni dirki. Vsaka napaka te bo drago stala.

V bistvu živiš življenje profesionalnega kolesarja, kar po svoje tudi si.

Tako je. Sicer pa nikoli ne rečem, da sem plačan za kolesarjenje, ampak za to, da sem na cesti z gosti, na kolesu. Moje glavno delo ni kolesarjenje – če bi bilo, bi se usedel in se odpeljal. Moje delo je, da se ukvarjam z ljudmi. Skrbim za njih, jih zabavam, ob tem pa seveda brcam.

Kaj je najhujša stvar, ki se ti je zgodila med vodenjem?

Ni se zgodila meni, ampak ko sem prišel s ture domov, sem izvedel, da je imel kolega hudo nesrečo s svojo skupino. Za ovinkom je bila skala, ki se ji ni mogel izogniti, padel je, priletel v količek ograje in si hudo poškodoval hrbtenico in vrat. Komaj so ga rešili. To je bil precejšen šok, ki te prisili, da pošteno razmisliš o svojem delu. Dokler se ti nekaj takega ne zgodi, greš pač na zaupanje, da bo vse v redu, potem pa začneš razmišljati malo drugače.

Najhujše, kar se je zgodilo v moji skupini, pa je bila nezadovoljna gostja, ki ji ni bilo nič prav, ne glede na to, kaj sem naredil. Takrat sem se res počutil, kot da sem nekaj zamočil oziroma da nisem dovolj dober.

Če je bila v vsej tvoji karieri taka samo ena gostja, je to po mojem še dobro.

To je po mojem učinek Gran Canarie. Ko gost stopi z letala na sonce, ne more biti siten. Za to imamo vodniki frazo: nizozemska evforija. Kajti sploh Nizozemci čisto podivjajo in so kot otroci. Nemogoče jih je umiriti, naspidirani so, samo zato, ker so končno prišli na sonce.

Kam bi v Sloveniji peljal turista, razen seveda na Mangrt in Vršič?

Definitivno na Kras, na Obalo in ob Kolpo, na Kočevsko. Tudi na Notranjsko. Če bi imeli en teden časa, bi jih peljal na Gorenjsko, Kras in Notranjsko. To smo sicer že naredili z Američani in so bili zadovoljni.

Danes si naredil s cestnim kolesom na 32-milimetrskih plaščih zanimivo vsecestno turo, tudi po precej razritih kolovozih, da ne rečem vlakah. Je to prihodnost kolesarstva? Mislim, cestno kolesarjenje brez večjih omejitev terena, pa ne toliko v smislu gravla, ki je zdaj popularen?

To, kar sem prevozil danes s cestnim kolesom, je bil bolj izjemen primer, za to turo bi bila bolj primerna gorsko kolo ali gravel.

Kaj pa vem, sploh v Sloveniji je problematična ta izbira med treking, gorskim in gravel kolesom. Klasično vprašanje stranke kolesarskemu trgovcu je verjetno, kakšno kolo izbrati. Kje boste pa vozili? »Ne vem, večinoma po cesti, kdaj bom pa zavil tudi na makadam ali na enoslednico.« Mislim … kakšno kolo naj ti torej prodam?

Ljudje, ki se bodo odločili za resno kolesarjenje, se bodo v osnovi gotovo tudi v prihodnosti profilirali kot cestni ali gorski kolesarji. To bo ostalo strogo ločeno. Tisti, ki ne vedo kaj bi, bodo pa vozili treking kolesa in delali krajše kroge.

Pozicija na cestnem kolesu je vseeno agresivna in vedeti moraš, zakaj imaš krmilo s krivinami, da ga boš sploh kdaj prijel spodaj.

Zadnji hit so gravel kolesa z ravnimi krmili. To je že malo bizarno.

Če je že tako, daj na kolo spredaj še tisti feder … trend so tudi širše gume in v čem se potem tako kolo razlikuje od spredaj vzmetenega gorskega? Mislim tudi, da Slovenija za gravel ni najbolj idealna. Ravnine je pri nas malo in gravel bo bolj priljubljen v bolj ravninskih deželah, kjer so obdobja slabega vremena daljša in se želijo ljudje izogniti mokrim cestam.

S tem, da Slovenija ni najbolj primerna za gravel, se sicer s teboj ne bi najbolj strinjal – kaj pa krimski in snežniški gozdovi, Ljubljansko barje, Trnovska planota, Kras ...

Vem, vse to sem že prevozil s hardtailom in sem totalno užival, ker je bilo udobno, kolega Klemen je šel pa z gravlom in je bil po devetdesetih kilometrih čisto pretresen. Tukaj je še element udobja na kolesu – zakaj bi trpel v bolj agresivni poziciji, če pa imam udobno gorsko kolo, ki je razmeroma lahko, gume so široke … če bi hotel sestaviti kolo posebej za take terene, bi mogoče na gravel okvir namestil ravno krmilo, Laufove vilice z minimalnim hodom in 40-milimetrske plašče s profilom. Ampak spet je vprašanje: kdaj in kam bi šel s tem vozit?

Zakaj se je sploh v Evropi prijel gravel? Ker so ljudje že stokrat prevozili vse ceste in enoslednice, gravel pa jim je dal možnost za kolesarjenje po tistih dolgočasnih makadamskih cestah, ki jih sicer niso mogli prevoziti s cestnim kolesom, za gorsko so bile pa premalo zanimive. Z gravel kolesi so začeli odkrivati te terene in tako zapolnili cone med cesto in gozdom.

Zanimivo se mi zdi, ko praviš, da je kolesarstvo kul, ker ti je vseeno, kaj si drugi mislijo … ampak znotraj te scene to vendarle ni čisto vseeno. Marsikdo si misli marsikaj o marsikom.

Seveda imaš med kolesarji pozerje in tudi sicer resni kolesarji sledijo nekim normam. Jasno, obriješ si noge, paziš, da nosiš kolikor toliko usklajen dres … to pride, ko se začneš družiti s kolesarji. Ko sem sam začel kolesariti, me ni skrbelo, kako bom urejen. Če bi se zdaj videl, kakšen sem bil, ne vem, če bi si sploh rekel živijo. Sčasoma pa odrasteš v to in postane kul tudi videz – ni pa to osnova. Škoda se mi zdi za tiste, ki jim je to bistvo.