Debata o električnih kolesih

Diskusije o pojavnosti teh strojev na kolesarskih poteh me precej dolgočasijo, zato bom svoj prostor na internetu izkoristil prav za to. Ko me naslednjič vprašate po mnenju o teh zverinah, bom samo poslal povezavo.

Gaudenz Danuser/Scott Bike

V vsaki skupini kolesarjev se kmalu, zagotovo pa prej kot v eni uri, razvije debata o treh pomembnih vprašanjih. Obročne zavore ali diski? Električne ali mehanske prestave? In kaj mislite o e-kolesih – bog jih nima rad! Čustva se ob tem vprašanju včasih razplamtijo tako silovito, kot da bi šlo za debato o novi vladi. Padajo težki stavki in moralistični očitki. Uničili bodo kolesarstvo. Razrili bodo naše poti. In, ta je moja najljubša: užitek na kolesu si je treba prigarati. Razumete? Garati je treba! Brez muje se še čevelj ne obuje.

Največ vedo tisti, ki jih še niso vozili

So kolesarji, ki električnih koles še niso preizkusili in so tisti, ki so jih že. Večina tistih, ki jih še niso vozili, ima do njih odklonilno mnenje. Tisti, ki so že uživali v električni asistenci, pa so skoraj brez izjeme navdušeni. Tudi Dejan Poženel, vodja trgovine eBike Store A2U, kjer prodajajo električna kolesa kot sveže žemlje, je na elektrifikacijo nekoč gledal zviška … a premislil si je že na prvi testni vožnji. Z električnim kolesom se vozi Luka Mezgec. Z električnimi specialkami so na dan počitka na Touru uživali kolesarji Bore-Hansgrohe.

Dobro, Specialized jim je verjetno rekel, da jih morajo voziti, ker je to dobra reklama, ampak močno dvomim, da je imel kdo kaj proti. V preteklih desetih dneh so prevozili dobrih 1800 kilometrov in če je počitek, profesionalci radi dobro počivajo.

Rekli boste: »Seveda, počitek so si trdo prigarali, saj so v zadnjih desetih dneh prevozili več kot 1800 kilometrov!«

Človeški obraz kolesarstva

Dokazano je že bilo, da je mogoče trpeti kot v peklu tudi z električnim kolesom med nogami. En dan lani, ko sem bil zelo iz forme, sem si privoščil izlet na Sv. Jakob z električnim kolesom. Strava je pokazala, da sem na zadnjem klancu izboljšal KOM, ki je bil seveda neveljaven … ampak noge so me na vrhu pekle na popolnoma enak način, kot če bi šel na izključno lasten pogon.

Ampak to sploh ni pomembno. Pomembno se je vprašati, čemu kolesarjenje povezovati z garanjem. Dobro, pač radi garamo in v tem celo uživamo, sicer bi se lotili kakega drugega športa. A načeloma ni treba garati. Prav rad se odpravim na cesto za sedem ur, in to z boljšim kolesarjem od sebe, ampak včasih bi se rad samo peljal ne da bi ob tem videl vse zvezde. K sreči se sčasoma spravim v formo, ki mi to omogoča, užitek si torej … prigaram.

Ampak takšne kot sva ti in jaz, ima devet od desetih ljudi za popolne norce. Ekstremiste. Ne razumejo nas. Laiki so prepričani, da je med prvimi stotimi na Franji večina dopinigrana. Garanje jih odbija. Spačeni ksihti jih odbijajo. Ozki dresi jih odbijajo. Obrite in do zadnje kite definirane noge ter atrofirani bicepsi jih odbijajo. In kolesarjenje jih odbija.

Seveda pa nočemo, da bi devet od desetih ljudi kolesarjenje odbijalo. Zato je simpatično predstaviti človeški obraz tega športa. Obraz, ki ni zgaran od intervalov in prebičan od dežja, ki nas ne zaustavi, ne nas, ki vemo, da ni slabega vremena, ampak samo slaba oprema.

In potem so prišla električna kolesa.

Na izlet s starim

Niso prišla za kolesarje z zgaranimi obrazi, ampak za tiste, ki prej niso kolesarili ali so iz določenega razloga nehali kolesariti ali so prepočasni, da bi lahko kolesarili s prijatelji, partnerji, sinovi. Primer? Oče je bil tisti, ki me je navdušil za kolesarjenje. V točki, ko mi je, še kot mulcu, na kolo naložil toliko uteži, da sva bila po teži enaka, a sem ga vseeno prehitel na Golovec, je postalo jasno, da nisva več povsem kompatibilna.

V zadnjih dvajsetih letih sva šla po mojem spominu skupaj na kolo samo dvakrat. Enkrat predlani. In enkrat lani, ko si je kupil e-kolo. Upam, da bova šla letos večkrat. Kajti zdaj je ovira samo še čas. In kaj je lepšega kot kolesariti s starim? Vsekakor je bolje kot v bifeju srebati pivo in zobati arašide. Za to je čas po turi.

»Je težko?«

To, da je na terenu več kolesarjev, ni slabo. Nasprotno. To je zelo dobro. In to ne glede na to, da se nekateri res ne znajo obnašati. Res si težko predstavljam kaj se plete po glavi človeka, ki z električnim kolesom kot blisk ujame kolesarja na specialki in mu potem brez besede sledi za zadnjim kolesom. »Zzzzzzzz …« Je to neke vrsta igra? In to se menda dogaja po vsem svetu.

In, bodimo pošteni, tudi marsikateri cestni kolesar ne zna v skladu z bontonom vljudno vprašati, če sme izkoristiti zavetrje. Ampak takega se človek vsaj z lahkoto znebi. Motoriziranega kolesarja se ne more vse do trenutka, ko mu crkne baterija.

Še hujši pa so tisti, ki padejo mimo ali pa jih mukoma prehitiš in, medtem ko poganjajo s petami na pedalih, iskrivo pogledajo izpod čelade, ki jim je zlezla daleč nazaj na zatilje, in šegavo izjavijo: »A je težko?« In pri tem ni mogoče zgrešiti podtona, ki namiguje, da je noro v 21. stoletju poganjati kolo brez pomoči.

Nekaj pa je jasno: na električnih kolesih uživajo. Morda si nikoli niso predstavljali, da je to mogoče. Kolesariti, ne da bi garali kot dirkalni psi.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.