Popoldan na Sv. Jakobu

Zgornja fotografija ni nastala včeraj. Ko sem dopoldne udarjal po tipkovnici, je vse kazalo na sončno, čeprav vetrovno pozno popoldne. Še na poti domov sem se kremžil zaradi sonca, a medtem ko sem se oblačil prijetnim pomladanskim temperaturam primerno, se je situacija drastično spremenila. Le petnajst minut je bilo dovolj, da se je vrnila zima.

Hribčki moje mladosti

Tja gor se vozim odkar kolesarim, torej še od časov, ko sem kilometre nabiral z otrokom osemdesetih in devetdesetih dobro znanim Rogovim gorskim kolesom. Bilo je to manj gorsko kolo, kot je danes gorska katerakoli gravel specialka, ampak tudi s tistimi kozolci smo se imeli dobro. Takrat je bilo v vzhodnih Polhograjcih precej bolj divje, makadamski je bil tudi vzpon na Toško čelo in cesta je bila obupna, da ne rečem celo nevarna, tako sem jo vsaj dojemal v tistih časih.

Pojma nimam kdaj so cesto na Toško Čelo asfaltirali, ampak rekel bi, da sem se tja gor vozil tudi še z rumenim U sistemom tragično preminulega Bojana Udoviča. Kasneje sem tja gor treniral in vedno je bil del treninga tudi vzpon na Sv. Jakob. Ko me je zasvojilo cestno kolesarstvo, sem si želel, da bi asfaltirali tudi odsek od Toškega Čela do Topola, sicer vedoč, da bo to privabilo vseh vrst norce, med katerimi so kolesarji še najmanj nevarni.

No, zdaj, ko poganjamo specialke s širšimi gumami, pa zlahka pogrešim vsak kilometer asfalta. Na tem krogu ga je pravzaprav še preveč. Prašne ceste je komaj za deset kilometrov. In to je obenem tudi odgovor na vprašanje, zakaj kupiti gravel kolo, ko pa že imate doma gorsko. Zato, ker bi morali tudi z gorskim kolesom na tej turi premagati prav toliko asfaltirane ceste. Kar je precej bolj zabavno na kolesu z ukrivljeno balanco.

V oranžno polje

Toško Čelo je priljubljen vzpon: klanec je en sam, dolg je manj kot kilometer in pol, segmentov na Stravi pa je pet. Seveda smo se tja gor štopali že v časih žičnih števcev, zvežčičev in excelovih tabel – ki sem jih žal izgubil – in po nekaj dneh odmora zaradi prehlada in nezdravih celonočnih aktivnosti sem si želel preveriti stanje nog.

S skoraj 12 kilogramov težko zverino sem se pognal v oranžne obrate in simpatično mlel strmino … in glej jo, glej, Katjo srečam po dolgem času točno takrat, ko je najbolj pomembno tja gor doseči 180. najboljši čas. Je pa res, da sem na vrhu obrnil in prišel pozdravit, kot se spodobi, pa tudi zato, da me ne bi potem obrekovala kot enega tistih, ki se zaradi kakih intervalov odrečejo družabnosti …

Tak je razgled kadar je sončno.

In tak je bil 27. februarja popoldne.

Ko zahladi

Topolu danes skoraj nihče ne reče Topol. To ime je dobil leta 1955, ko je bilo moderno preimenovati kraje, poimenovane po zavetnikih in zavetnicah. Vsi pa vemo, kje je Katarina, kot se je vas nad Medvodami imenovala včasih. Cesta do spodnjega dela vasi je še vedno makadamska in kar izzivalna. Kdor je pri volji, se bo na razgibanem terenu, ki se večidel vzpenja, kar prijetno preznojil.

O kakem znoju sicer tokrat ni bilo govora. Vmes sem celo razmišljal, da bi si oblekel rokavice, ker se je temperatura že spustila pod 5 stopinj Celzija … Ampak, čakal me je še brutalen vzpon proti cerkvi Sv. Katarine in šele potem lahko človek uživa malo bolj sproščeno.

V rdeče polje

Tako je pod zaključnim vzponom v lepem vremenu, ko pa so slaba stran množice izletnikov. Takrat se poznavalci čudijo, da si po tako slabi cesti prišel s specialko. Ah, ja …

Kogar ni zakislilo na poti do tja, ga bo pa med vzponom na Sv. Jakoba. Začne se nedolžno, potem pa se napne do naklona, ki je s sistemom 1x komaj še znosen. Tokrat sem v slabih dveh minutah prišel globoko v rdeče polje, česar nisem bržkone naredil že od lanskega avgusta. Škoda, da so tlakovali zadnji del, kjer je bilo težko vedno, tudi ko smo bili še v formi. Zdaj ne drsi več in mislim, da je tudi malo bolj položno, kar precej olajša vzpon, ki se ga je bilo treba včasih lotiti po pameti, ne glede na to da je kratek.

Sumim, da so ta del uredili, ker je mežnar – ali morda župnik – kupil nov avto. Včasih se je gor vozil s štirikolesno gnanim Subaru Justyjem in nemalo me je presenetilo, s kakšno lahkoto je premagal to strmino. Z modernejšimi vozili to ne gre več. Že pred leti sem tam reševal dekleti, katerih manjši avtomobilček ni zmogel, ampak je obtičal sredi poti, tako da ni šlo naprej, nazaj pa tudi le s težavo.

Vse manj je dobrih gostiln … a ne v vzhodnih Polhograjcih

Včasih sem šel domov po isti poti, ki pa je skrajno dolgočasna. Zato zdaj takoj po spustu s Sv. Jakoba raje zavijem ostro levo, prav pri tem razpelu.

Kakšnih 500 metrov je z gladkimi gumami malo bolj napeto, teren je skalnat in ko je mokro tudi spolzek, a ni hujšega.

Lepo je videti, da kozolec, ta že skoraj pozabljeni in prepogosto za oglasne panoje zlorabljeni simbol slovenstva, sem ter tja kdo še uporablja za osnovni namen.

Kmalu pridemo na asfaltirano cesto, ki se spušča proti Tehovcu. Kdor gre po mojih sledeh, mora biti pozoren. Držati se je treba desno, po cesti, ki se spusti do domačije. Malo naprej se zdi, da je vsega konec, tabla opozori prišleka, da gre za zasebno zemljišče, ki ga prečka na lastno odgovornost. Toda nevarnosti ni na spregled, niti psov ni.

Zavije se ostro desno, tako rekoč čez dvorišče med dvema objektoma, in že smo na imenitni cesti, eni tistih, ki so najbolj oprijemljive, ko so malo vlažne.

Spust je krasen in cesta precej gladka. Ko pridemo do asfalta v kraju Žlebe, je bržkone mogoče zaviti desno in pot malo skrajšati, a jaz grem naravnost in spet po makadamu, ki se spusti v Presko pri Medvodah. In to je to … samo še domov je treba. Osebno grem prav rad čez mesto.

Za konec je treba omeniti, da skoraj nikjer v okolici Ljubljane ni toliko gostiln na kupu kot v teh koncih. Prva je na Toškem Čelu, tik ob cesti više pa je lovska koča, ki je zaprta samo ob ponedeljkih. Na Katarini pa so celo štirje gostinski obrati, kar ni majhna reč za kraj, ki ima uradno samo 189 prebivalcev.