Medgeneracijska e-fura

Medgeneracijska e-fura

Imate kaj proti e-kolesom? Jaz prav nič. Z očetom ne hodiva na ribolov. Sva pa spet začela skupaj kolesariti. Solidarno.

Vem, da se je zame vse skupaj začelo z modrim Rogovim otroškim biciklom, ki sta mu sledila rdeč Rogov BMX in rdeč Rogov mountain bike s 24-palčnimi obročniki. Potem sem bil dovolj star, da bi lahko začel težiti za skuter, pa nisem, nikoli si ga nisem želel. Pojma nimam, zakaj me je zagrabilo kolesarjenje, vem pa, da smo veliko kolesarili z družino, s sestro in očetom smo šli celo na nekaj večdnevnih tur. Najprej smo bili videti grozno, okoli smo se prevažali v tistih šumečih trenirkah, a tako je pač bilo v devetdesetih, modno najbolj groznem obdobju vseh časov. Potem smo se nekaj naučili in se začeli oblačiti kot kolesarji.

Pride dan, ko te sin prehiti

Verjetno sem bil še v osnovni šoli, ko sem postal očitno hitrejši od glave družine. Stari je nekaj časa teoretiziral, da je ključna razlika v tem, da sem bil občutno lažji, in to je, kot se spodobi za inženirja, podprl tudi z izračuni. Ne vem kdo je dal na koncu pobudo za praktičen preizkus. Tistega 24-colarja sva opremila s kolesarskimi torbami in vanje zložila knjige ali plastenke z vodo, tako da sva izenačila najini skupni masi. Potem sva šla na Golovec.

Tempo sem držal brez večjih težav in potem s suverenim pospeškom v zadnjem delu zrušil njegovo teorijo, je pa res, da mi je bil zadnjič tako blizu. Sčasoma sva nehala kolesariti skupaj, verjetno nekje pri mojih petnajstih ali šestnajstih letih, ker pač nisva bila več kompatibilna. Mislim, kompatibilna na kolesu, sicer je kar šlo.

Spet izenačena

On je potem kolesaril precej manj, jaz pa večino časa precej več. Razlika je bila v zadnjih letih enostavno prevelika, da bi se lahko vozila skupaj, ne da bi znorela. Njemu se ni več treba gnat, jaz sem pa očitno že v tistih butastih letih, ko se skušam prepričevati, da sem pravzaprav še mlad.

Dve leti nazaj sva šla skupaj, jaz z gravel specialko, on pa s predpotopnim Rocky Mountainom, ampak ni bilo pravega užitka, jaz že dolgo nisem šel tako počasi, on pa že dolgo ne tako hitro.

Potem si je kupil električno kolo.

Jaz pa sem kupil gravel kolo.

In je spet vse po starem.

Razen tega, da sem ga komaj, komaj opral na klanec.

Kot v dobrih starih časih

Malo dolgo je trajalo, da sva se ujela, prepoved druženja je hudič, prejšnji teden pa je le zneslo. Prva prednost e-kolesa: niti malo se mi ni bilo treba prilagajati. Šla sva točno tja, kamor bi šel tudi sam. Čez barje sva se kotalila v mojem udobnem tempu, torej ravno okoli zakonske omejitve za e-kolesa, ob tem pa sva lahko sproščeno čvekala. Na krajših vzpetinah mu je bilo celo precej udobneje.

Odpeljal sem ga na makadamski vzpon od Želimelj do Rogatca nad Želimljami. Ta je lahko morilska preizkušnja, ki mi letos služi za oceno sposobnosti. Če pohodim na polno, mi vzame okoli petnajst minut življenja. To je relativno dober rezultat. In bil je dan za test. Naj foter vidi, da se znam peljat.

Kar hitro sem se mu odpeljal za vsaj sto metrov … ampak potem je to razdaljo držal … me nekje na polovici ujel … in držal. Ne le to, kar naprej je dajal pripombe. Šele malo pod vrhom je spustil, a imam občutek, da bolj zaradi lepšega, kot pa zato, ker res ne bi mogel.

Ribolov ali kolesarjenje?

Domov sva čez barje letela približno 25 kilometrov na uro, sam ne bi šel hitreje. Družila sva se skoraj tri ure. To bi bilo brez prilagajanja možno samo, če bi bila strastna ribiča ali če bi šla balinat. Gotovo ne bi šla na Rogatec nad Želimljami. Bova šla pa gotovo še kam dlje.

Kolesa so zato, da se družimo. Vseeno je, kakšna so.

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

Foter30. 5. 2020 ob 22:56

E motor doda največ 250W moči, ostalo sem moral petnajst minut dodajati sam. Ker na Rogatcu ni pri roki defibrilatorja, sem za vsak slučaj popustil.
Za moj letnik je e-kolo eden najboljših izumov!

Več (+1)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.