Herojem se postavlja spomenike. Cestnim herojem pa nagrobnike.

Herojem se postavlja spomenike. Cestnim herojem pa nagrobnike.

Na cesti sem bil že marsikaj. Peder. Lenuh. Opica. Zadnjič pa je nekdo iztegnjeni sredinec, ki ga je molil skozi okno visoko v zrak, podprl z besedami, da sem cestni heroj. Mogoče je to napredek. Mogoče.

Martin Paldan/Grip Grab

S kolesarjem, ki je pripeljal nasproti, nisva bila kriva ničesar drugega kot tega, da se je med nama znašel voznik belega enoprostorca, ki je k sreči ugotovil, da se na silo ne bo izšlo brez žrtev, tako da me je le malo stisnil ob rob ceste, potem pa počakal. Kolesar, ki je prišel nasproti, je divje gestikuliral z rokami. Meni pa je voznik lahko z ustnic prebral dve neprijazni besedi. Skozi odprto okno mi je on, ali pa je bil morda sovoznik, očital herojstvo na cesti. »Jebajte se, cestni heroji,« je vpil, voznik pa je skozi levo okno med pospeševanjem v zrak molil sredinec.

Cesta je naše igrišče

Ob nekaterih priložnosti tudi sam zmotno mislim, da sem neke vrste heroj. Na primer takrat, ko koga uspešno potresem. Če junaško prenašam mraz in dež. Če prevozim 300 kilometrov. Ko zgrizem strm klanec. Če vzdržim na kolesu 69 dni zapored. Kadar sem si kot pripadnik narcisistične kulture preprosto všeč.

Zmotno prepričanje o herojstvu pogosto utrjujejo prijatelji, znanci in tudi neznanci, s katerimi si delimo prostor v kolesarskem mehurčku, kjer drug drugega hvalimo, všečkamo in spodbujamo k še večjim herojskim neumnostim. Tistih iz zunanjega sveta, ki si mislijo svoje, seveda ne slišimo in obenem skušamo preslišati tiste, ki nas zmerjajo s pedri, lenuhi, opicami in podobnim, kar nismo. No, morda smo, a ne zaradi tega, ker kolesarimo.

Seveda pa nismo niti heroji. Smo odrasli otroci, ki se radi vozimo s kolesi. Tudi po cestah. In s tem seveda ni nič narobe, prej nasprotno.

To, da kolesarji dojemamo cesto kot igrišče – kjer se moramo seveda držati pravil, podobno kot na smučiščih ali drsališčih –, je precej bolj simpatično, kot razumeti prometno infrastrukturo instrumentalno, izključno kot sredstvo za čim hitrejšo pot od točke A do točke B.

Zakaj ne zmerjajo traktoristov?

Trdim, da nasilnega cestnega bedaka, ki se mu z avtom strašno mudi iz točke A v točko B, ne žre toliko izguba časa zaradi zamudnega prehitevanja kolesarjev, kot ga podzavestno grize zavist, ker se ima nekdo na cesti dobro.

Zato ga kolesar, ki se pelje 30 kilometrov na uro, moti bolj, kot precej večji traktor z nakladalko, ki se pelje 20 kilometrov na uro. Kmet dela. Kolesar se pa igra. In to vzbudi togoto, ki je toliko večja, če se kolesar vozi po cesti s kolesom v vrednosti manjšega avtomobila.

Temu delavnemu človeku, ki se mu iz službe, ki mu gre na živce, mudi po otroka, ki mu gre na živce, in se že n-tič vozi po cesti, ki mu gre na živce, poskušajte dopovedati, da je odrasli otrok v oprijetih pisanih cunjah, ki kolesari na nesramno dragi igrači … heroj.

Težka bo.

Navsezadnje so na treningih žrtve ceste in zmerljivk tudi heroji profesionalci s televizije, ki se na dirkah igrajo na za promet zaprtih cestah. Ampak, trenirajo pa na odprtih cestah. Včasih se dogajajo nesreče. Sem ter tja kakega heroja s televizije med treningom ubijejo.

Pogovarjajmo se

Cestni bedak razume tisto, kar vidi na televiziji, povsem drugače kot tisto, kar doživlja na svoji domači cesti. Heroj s televizije je na njegovi cesti nebodigatreba in skozi okno mu vpije, naj se spravi raje delat. To nekoliko spominja na tisto: Vseeno mi je, kaj počnete za štirimi stenami (ali na televiziji), samo da vas ne vidim (na svoji cesti).

Na družabnih omrežjih in za šanki seveda sledijo še slaboumne debate o tem, ali so bili prej na cesti bicikli ali avtomobili, kdo plačuje cestnino in kdo ne, pa seveda priznanja, da smo na cesti sicer enakovredni udeleženci, ampak da so počasnejši tisti, ki motijo hitrejše, in nikakor ne obratno.

Kako preprečiti tako stanje duha v družbi? Seveda, s komunikacijo. Ustrezno komunikacijo.

In po ogledu oddaje Galileo Slovenija moram priznati, da boljšega prispevka na mainstream slovenskem mediju verjetno še ni bilo. Prepričati objestneža, ki sta zbila kolesarje iz gole objestnosti, da se izpovesta na televiziji? Genialno.

Ampak … cestni heroji? Ne, ne … v bistvu nismo nič posebnega.

Samo ljudje smo

S čelado na glavi, ogromnimi špegli na nosu in životom, stlačenim v lajkro, sem drug človek. Resno. Bolje se počutim. Je pa res, da ta maska skrije praktično vse. Skrije me kot človeka. Vidi se samo še obrazne kocine in obrite noge, ki se zdijo splošni populaciji tako ali tako nekaj strašno bizarnega. Tako po svoje ni nenavadno, da voznik avtomobila objektivizira kolesarja na raven motečega elementa. Ampak! In to bi moralo biti bistveno sporočilo.

Pod vso to navlako smo še vedno precej običajni ljudje z družinami, službami, krediti in navsezadnje tudi vozniki avtomobilov.

Heroji? Morda tudi, ampak to junaštvo v resnici ne zanima nikogar izven kolesarskega mehurčka. Vsak se bori po svoje. Vsak je po svoje junak. Na različnih področjih. In kratka je pot od junaka do bedaka. To velja tudi za kolesarje. Dva kolesarja vštric sta na primer nekaj, kar bi moralo postati normalno in dovoljeno. Ko v prometu kolesarijo vštric trije in dejansko čez celo cesto, pa ostane samo še slaba reklama.

Heroji ali ne … predvsem smo kolesarji čisto običajni ljudje.

Zoprno je v teh prenapetih časih to, da lahko prepričanim ljudem na dolgo in široko razlagajo stvari ljudje, ki o materiji nekaj vedo, to podpreš s praktičnimi primeri, grafikami in video produkcijo ... na koncu pa bo neki cestni bedak, ki je to videl, še vedno zganjal na cesti teror.

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

Erika Jesenko28. 7. 2020 ob 10:26

Mene je presenetila strpnost voznikov na Kanarskih otokih. Turizem je tam osnovna dejavnost in ljudje se zavedajo, da kolesarji predstavljajo velik del turistov. V enem mesecu mi ni noben avtomobil prekrižal poti, noben izsilil, noben potrobil, noben prehitel tik ob levem komolcu.... Enkrat sem po nesreči jaz izsilila avtomobil... in ta se mi je začel opravičevati...

Več (+3)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.