Vštric s Saro Li

Ob krizi zaradi koronavirusa je med Slovenci spet vzklila želja po samooskrbi. Najprej je v trgovinah zmanjkalo kvasa, potem so se ljudje množično lotili urejanja vrtičkov in visokih gred. Sara pa se je z vrtnarjenjem ukvarjala že v svojih vagabunskih časih, ko je spoznavala svet tudi z enoprestavnikom. Vrtnarila je v težkih velemestnih pogojih v Londonu in skrbela za vrtove v Angliji. Zdaj skupaj z Lucijo obdelujeta vrtiček v ljubljanskih Savljah, kamor se najraje zapelje s svojim Standertom. Pogovarjala sva se o kolesarstvu, še več pa o kulturi vrtičkarstva.

Povej mi najprej nekaj o življenju v Londonu. Zakaj si šla tja?

Pravzaprav se je začelo s tem, da se nisem želela vrniti v Slovenijo. S tedanjo punco sva dobili poceni letalski vozovnici za Južno Ameriko. Imeli sva štiri mesece časa in minimalni budžet za pot s severa proti jugu. Prišli nisva skoraj nikamor in po treh mesecih v Braziliji nisva mogli podaljšati viz, zato so naju zabrisali iz države. Pred tem so naju v znani hipijevski vasi Arembepe med spanjem na plaži oropali, ker nisva hoteli plačati za prenočišče. Sva pa potem vsaj prepotovali celo Amazonko, s tremi različnimi ladjami.

Hipiji?

Ja. Pizde od hipijev, res ... Iz nahrbtnikov so vzeli po en kos vsake stvari, recimo ene sandale, eno jakno, Kindle, toaletno torbico ... enega človeka bi lahko popolnoma oblekli. V Peruju si nisva mogli ogledati znamenitosti, ker nisva imeli ničesar za obleči, zeblo naju je, zato sva se pred letom nazaj dva dni greli v hostlu. Razumeš, po Braziliji hodiš tri mesece v kopalkah in srajčki, topla oblačila nosiš v nahrbtniku, da jih boš oblekel v Peruju, ko prideš tja, si pa brez. No, v London sva se vrnili kot klošarki ... ona je tam živela že prej in se je počutila domače, jaz pa nisem hotela nazaj v Slovenijo. Slučajno sva dobili sobo in ostali.

In za koliko časa se je zavleklo?

Kaj vem, tri, štiri leta. Ampak od tega sva eno leto potovali s kolesom po Angliji ter čuvali vrtove in kmetije v zameno za prenočišče, prenočevali sva tudi preko Warmshowers. Poglej, ničesar nisva imeli. Vem, da sva 13. aprila ostali brezdomni, ob petih popoldne sva bili na kolesih v Londonskem parku ... mislim, kdo štarta ob petih popoldne?

Po čaju.

Ja. In kam zdaj? Na jug. Najin cilj je bil Cornwall, ker imajo tam fenomenalne biosfere znotraj geodetskih kupol. Do tja nisva prišli, ker sem vozila enoprestavnika. Naj bi potiskali kolesi po tistih gričkih? Na koncu je bilo že mučno.

Kolesarstvo te je torej zagrabilo že pred to izkušnjo.

Prvega fiksija sem si zgradila iz starega Rogovega okvirja. Kolo pa me je navduševalo od nekdaj. Že v otroštvu so me dali na kolo in so imeli mir, ko sem divje delala kroge po parku in si pela pesmico Ne joči Ančica.

Kako to, da nisi začela dirkati?

Želela sem si dirkati, ampak na fiksiju.

Na fiksiju sem divja, v sebi imam neko neustrašnost ... mogoče tudi nepremišljenost, ki me žene v čudne avanture. A po dveh nesrečah se je vame naselil nek strah, ki je ustvaril krč.

Imela si dve hujši nesreči ...

No, ljudje imajo še hujše nesreče, ampak sploh po prvi je bilo kar težko. Sicer ti niti nisem odgovorila na vprašanje. Želela sem si dirkati, se včlaniti v klub. V KD Branik so očitno v meni videli nek potencial, ampak iz tega potem ni bilo nič. Ne bi se mi ljubilo dirkati vsak vikend, disciplinirano trenirati in se prehranjevati ter živeti strukturirano življenje, ki pa ga sama nimam. Skratka, če že, bi dirkala s fiksiji.

V Angliji si bila, ko se je tam začel kolesarski bum. Kakšna je bila scena?

Verjetno te bom razočarala, ampak v Angliji nisem imela pravega stika s sceno, živela sem tako rekoč v karanteni, na nek način sem bila tudi sramežljiva. Takrat sem imela dvoje hlač, dvoje čevljev, eni od teh so bili sandali … okoli sem hodila, kot en houdre.

Lahko pa povem, zakaj je bilo tam bolje kolesariti. V Ljubljani kolesarja nihče ne upošteva, na živce gre vsem, pešcem, voznikom avtomobilov, tudi kolesarjem … pač, odveč je. Tam pa sem našla svoje mesto na cesti. Tam vsi razumejo, da se boš pred semaforjem postavil v prvo vrsto, namenjeno kolesarjem, in prvi speljal. Nikomur se tudi ne zdi narobe, če vijugaš med avtomobili in avtobusi.

Rada imam mestno dinamiko, rada vozim tiho kolo, tako da me nihče ne sliši in se čim hitreje izmuznem nekje vmes.

Vožnja s fiksijem je zame kot igrica, pri kateri morajo biti prebujeni vsi čuti. Telo se izuri. Biti moraš korak naprej, ker če nisi, jih boš fasal.

Če prav razumem, ti je bila všeč strpnost do kolesarjev.

Ja. Pa še nekaj. Kolesarji so tam kot disko lučke, mogoče vse to jemljejo celo preresno, ampak so pa opazni in varni. Zdi se mi, da se v Sloveniji kolesarji premalo zavedamo, kako slabo smo vidni na cesti. Tudi sicer je kultura kolesarjenja v Angliji dosti bolj razvita. V Londonu ni veliko kolesarskih stez, ampak kolesar vseeno ima svoje mesto, ni si ga treba izboriti na nek primitiven način, kot tukaj. In znotraj takega sistema lahko voziš bolje in bolj varno. Pri nas so na kolesarskih stezah mamice z vozičkom pa električni skirojčki … Tam pa je kolesar na cesti, ima svoj pas in to je to.

Vem, da sta kolesarili tudi v Španiji in na Portugalskem.

Rekli sva si, da bova obrisali svet, zato sva šli ob obali po Španiji in na Portugalskem, potem pa sva decembra ob reki Pad obupali. Ta prekleta reka … edina beseda, ki sem se jo naučila v Italiji, je nebbia, ki pomeni megla.

Potovali sta tudi po Otoku.

Iz Londona proti jugu v Brighton in potem na Isle of Wight pa proti Cornwallu, a sva prišli le do Plymoutha.

Z enoprestavnikom.

Ja. Na pot sem hotela s fiksijem, a me je Klemen Čepirlo prepričal, naj ne bom trmasta in naj ga vsaj enkrat poslušam ter spremenim fiksija v enoprestavnika in privijem zavore. Kolo ima samo po sebi dvanajst kilogramov in z dodatnimi dvajsetimi kilogrami prtljage ... na Škotskem sem si uničila kolena in en mesec skoraj nisem mogla hoditi.

Običajno je, da se kolesarji ukvarjajo s kavo … od kod in od kdaj pa ljubezen do vrtnarjenja?

Od nekdaj sem bila sanjač, ki je rad gledal listke in travice. Morda me je tudi zaznamovalo, da je ati vedno kradel rože, najraje tašči. Vedno je pravil, da moraš rožo ukrasti. In vedno sem imela zelen prst, kot se reče, če imaš žilico za vrtnarjenje. Potem sem se začela precej ukvarjati z boso hojo, ki me je priklicala nazaj na vrt.

Zanimata me samooskrba in permakultura, sonaravno vrtnarjenje brez prekopavanja, v skladu z naravnimi cikli zemlje.

Te ta način privlači zato, ker je bolj naraven ali zaradi izziva? Ker je, kaj vem, bolj zahtevno?

Ne, načeloma zato, ker zahteva manj dela. Permakulturniki težijo k coni udobja, pred tem pa veliko načrtujejo – tudi sama sem obiskovala tečaj permakulturnega načrtovanja, ki ga organizira Permakulturno društvo. Zelišča morajo biti pri roki, tega ne greš iskat nekam daleč. Prekopavanje zemlje? Veš kako se s tem namučiš! Poglej kmete, vsi so skrivenčeni že pri štiridesetih, ker kot krti rijejo po zemlji. Nam, sodobnim vrtnarjem, se tega ne ljubi početi. Delaš na čim boljšem kompostu in čim bolj kakovostni oziroma zdravi zemlji. Veš kaj me zanima? Po pravici povedano, zanima me drek.

Drek.

Temne strani človeka ... in tudi take konkretne zadeve ... kako predelati iztrebke v zemljo. Iz lastnih človeških iztrebkov je namreč mogoče s kompostiranjem narediti dobro zemljo.

Ne pa da obremenjuješ čistilno napravo ...

Ja, butasto je, da iztrebljamo v pitno vodo.

Pa delaš na predelavi iztrebkov?

No, ne iztrebljam ravno po svojem vrtu (smeh). Že Hundertwasser se je ukvarjal z drekom in na Dunaju postavljal stavbe, ki naj bi bile samooskrbne. Zgradil je recimo stavbo okoli drevesa, iztrebki in voda naj bi se odlagali na vrt. Skratka, všeč mi je, kroženje … Malo sem alergična na smeti. Veš, imaš vegane in imaš ljudi, ki so proti odpadkom. Jaz sem proti odpadkom.

Nisi pa veganka.

Ne, rada pojem kakšen zrezek. Ne maram pa, da je zrezek zapakiran v plastiko. No, spet sem zašla ...

O permakulturi.

V Londonu sem imela v predalniku črve.

V predalniku? V stanovanju?

V rumplci, ne vem kako se reče? Kamrici za obleke, čevlje? Cimri najprej sploh niso vedeli, da imam farmo za črve. Imaš tri predale in črvi, ki predelajo hrano v enem, potujejo v drug predal, da pridelajo novo hrano. Tako nastane najrodovitnejša in najlepša zemlja. Tudi na najinem vrtu jih imava.

Če za zemljo skrbiš, je ni treba prekopavati. Skratka, mene niti ne zanima toliko kaj zraste in kaj bomo jedli, ampak predvsem kako bi pripomogla k nastanku zdrave zemlje.

Največ se ukvarjam s kompostnim kupom, solata pa je bolj Lucijina stvar. Jaz sem po mami malo razbojnik. Pridem, nekaj posejem in se čudim, kaj vse je zraslo.

Kaj gojita? Če prav razumem, sta si delo na nek način razdelili.

V bistvu je tako … Lucija je s kmetov in dve leti je samo gledala to slabo, zanikrno ljubljansko zemljo. Tu ni vode, zato moraš zbirati kapnico, komarjev je toliko, da se domov vrneš zatečen. In zemlja ... kamen pri kamnu. Na začetku sva se kregali, ker jaz nisem hotela prekopavati, saj bi s tem ranila zemljo in potegnila iz nje vse stare plevele, pa še delo bi si ustvarjali. Ampak Lucija je imela prej že več vrtov, ki so ji bajno obrodili, zato je vztrajala pri tradicionalnem načinu, tako da tu zdaj še ni permakulture. Zemljo sva prekopali in pognojili z dobrim konjskim gnojem.

Kljub temu, da je vrtiček videti, kot da je sistem popolnoma razpadel, imam znotraj tega rada neko estetiko, urejen nered.

Lucija je mogoče bolj učinkovita po starem kmečkem sistemu, jaz pa naredim tako, da so stvari videti malo lepše in si izmišljujem nove izzive, na primer gojenje gob in čudaški rastlinjak v obliki geodetske kupole iz doma tridimenzionalno sprintanih delov.

Kaj gojiva? Zaenkrat imava čebulo, česen, solato, blitvo, razne zeliščnice, pred kakim mesecem sva posadili krompir, grah, staroslovensko sorto boba, neke buče samorastnice, ki so se zasadile na kompostnem kupu, jagode, maline ... poskusili sva tudi s šparglji. Moj nov eksperiment pa je gredica z gobami. Pobirali naj bi jih avgusta. Pridelka bo veliko, več kot za samooskrbo.

Saj to, zelenjavo bi lahko prodajali.

Moja mama komaj čaka. Glej, moji starši so dali vse za to, da bi bila uspešna na akademskem področju, zdaj pa tukaj okopavam. Brez čevljev in brez gat.

Od nekdaj me je fascinirala kultura vrtičkarjev. Saj veš, kolibe, domiselni sistemi za zbiranje deževnice, plastični sodi … Recimo, kdo je postavil to vajino kolibo?

Joj, človek … to sem bila prisiljena odkupiti. Prejšnji najemnik mi jo je prodal za sto evrov, ampak več bi stalo, če bi to podrli in odpeljali. Veš, to so veliki posli … Ni težko dobiti parcele, ampak potem se začne trgovati z rastlinjaki, hiškami … vrtičkarji so največji dilerji.

Skratka, najameš vrtiček in obtičiš z barako, ki jo odkupiš od prejšnjega najemnika. No, v neki fazi se je znebiš in postaviš novo.

Najina baraka je med najslabšimi tu okoli. Eni imajo barake podkletene, so kot neke vrste vikendi.

Saj to so dejansko vikendi, ljudje pečejo čevapčiče, otroci divjajo...

Ja, to smo imeli prejšnji teden. Stari, tu ni bilo korone. Karantena ni obstajala.

Misliš, da bi morali to bolj urediti? Občina se trudi z nekimi tipskimi vrtički.

Joj ... moram reči, da mi je po svoje všeč ta razpadli sistem. Mislim, kaj je to? Poglej naokoli, so to sploh vrtovi? Po svoje bi bilo lepo imeti urejen tipski vrtiček na ključ, s kompostnim kupom in hiško ter dostopom do vode. Ampak, po drugi strani mi je všeč ta neurejenost. Stanovanje je pospravljeno v nulo, tu pa se v baraki valjajo stvari, smrdi po miših, lahko sem bosa …

Všeč mi je ta raznolikost, to je edina razbremenitev, ki te malo zmehča zategnjenosti, ki vlada ob vsej tej siceršnji urejenosti.

Je pa dobro, da obstajajo tudi tipski vrtički za tiste, ki imajo radi bolj urejeno okolico. In, da ne bo pomote, ti vrtički so daleč od oči, pred svojim blokom bi tudi moja slovenska čistunskost želela gledati kaj bolj tipskega!

Povej mi nekaj o neformalni hierarhiji znotraj skupnosti vrtičkarjev. Predstavljam si ene vrste mafijski sistem delovanja.

Tu je malo sartrovsko, ker si za zaprtimi vrati z vsemi temi vrtičkarji. Seveda vlada hierarhija. Obstaja nepisano pravilo, kdo je šef. Pri nas je to upokojeni gospod čez tisto cesto, ki vse ure svojega življenja preživi na vrtu in obvlada se. Če česa ne veš, greš do njega, vsem tudi pomaga.

Imaš stare vrtičkarje, ki so tu po osem ali deset let, spet drugi pa hitro obupajo. In mislim, da se hierarhija vzpostavlja glede na to, koliko let vztrajaš in kako dobro imaš urejen vrt, rastlinjak, hiško. Vsi vedo kaj si letos uredil in česa ne. Na splošno pa so vrtičkarji naravnani k tradicionalnemu načinu obdelovanja, brez eksperimentiranja in z manj vrstami pridelka. Mi, ki vrtnarimo bolj sonaravno in delamo na primer zastirko iz slame, smo najnižje na lestvici, ker je to videti neurejeno.

Sicer pa so glavne povrtnine paradižnik, kumarice in čebula. Pa krompir. Kdor pridela paradižnik, ki tehta 800 gramov, se rad pohvali, ker zadošča za celo hčerino družino. Tako se hierarhija vzpostavlja tudi glede na velikost paradižnika.

Skratka, najbolje se je temu sistemu prilagoditi in se v okviru zmožnosti skozi leta vzpenjati po hierarhični lestvici.

Ja, tako tudi hitro dobiš traktor, če ga potrebuješ, zrihtajo tudi vodo … naju rešuje, da delujeva kot mladi in neizkušeni punci. Zaradi tega sva pod budnim očesom sosedov, ki mu ne moreva ubežati, a nama zato tudi več pomagajo. Sicer pa je vedno na sporedu žganje in po možnosti tudi kava.

Vlada v tem okolju matriarhat ali patriarhat?

Joj, to je zahtevno vprašanje. Ko ni žensk, vlada patriarhat, ampak mislim, da vseeno prevlada moška scena, tudi sicer je več moških. Morda pa se na tej sceni obdržijo tisti, ki znajo ohranjati patriarhat. Žena zalije vrt in skuha kavo, moški pa ima vse pod nadzorom.

Kakšna je razlika med vrtnarjenjem v Ljubljani in v Londonu? V sveti preproščini si predstavljamo, da Angleži jedo samo plastično zelenjavo in da vrtičkarstvo praktično ne obstaja.

V Londonu so ekstremi še toliko izrazitejši. V trgovini lahko dobiš pripravljeno vso mogočo hrano, nekdo je skuhal vse, od A do Ž. Po drugi strani se je po drugi svetovni vojni ohranila kultura samooskrbe. Angleška hišica ima že v osnovi svoj vrtiček.

Povejva, da so med drugo svetovno vojno oblasti prebivalce spodbujale, naj trate preuredijo v vrtičke, da ne bi trpeli pomanjkanja.

To se je nekako obdržalo. In če greva k permakulturi ... na tem področju so Angleži deset, petnajst let pred nami. Razvili so zelo dober sistem vrtnarjenja in ne glede na vse predsodke, ki jih imamo o njih, so zelo strastni vrtičkarji. S ceste vidiš hiško, ne pa tudi vrta za njo. Poznajo tudi community gardens, skupnostne vrtove.

Slovenci se držimo bolj zase, v Angliji pa se radi združujejo, imajo tudi hišne razprodaje, delijo si stvari in se dobivajo na vrtovih. V vsakem malem okraju je vsak konec tedna tržnica.

Hočem povedati, da so skupnosti dosti močnejše in bolj povezane kot pri nas.

Menda si bila v Londonu zvezda vrtičkarstva.

Joj ... takrat sem na Facebooku objavila butast, zares butast video, ki ga je posnela Urška Krivograd in ga je videlo 45 tisoč ljudi. Še zdaj ga včasih pogledam, da se nasmejem. Kakorkoli, Darja Fišer, profesorica na Filozofski fakulteti in ustanoviteljica Zelemenjave mi je povedala za Marka z Vertical Veg, ki se ukvarja z vrtnarjenjem v zahtevnih pogojih. Mark ima vrt, ampak vso zelenjavo prideluje v lončkih. V Newcastlu sem na primer en mesec skrbela za njegovo hišo in vrt. No, Mark je posnel video, kako pridelujem v Londonu zelenjavo v zahtevnih pogojih – pri nas je to pomenilo malo prostora, kar je tam splošen problem. Vso zelenjavo sem gojila v lončkih, in to v četrtem nadstropju, kjer je močno pihalo. Tudi tisti video je videlo nekaj ljudi in takrat sem dejansko razmišljala, da bi zalaufala svoj vrtnarski vlog.

V šali si mi pred intervjujem namignila, da imaš veleposestniške težnje. Razmišljaš o širitvi?

Dejansko bi rada nahranila svojo samotarsko dušo, šla nekam bogu za nogo, kjer me nihče ne vidi, kjer lahko hodim bosa in gola ter gojim svojo zelenjavo po svojem sistemu. Ja, dejansko si želim, da bi imela nekoč večje posestvo, zavoljo ljubega miru.