Po občinskih obronkih

Obenem je bil cilj igrice obkrožiti občino po skrajnem zunanjem obodu, kolikor je možno, ne da bi se po kaki cesti zapeljal dvakrat – izjema so bili seveda klanci, kjer s cestnim kolesom ne gre drugače kot da se obrneš. Tako se je nabralo – izvzemši Passo Hradecki – okroglih deset gorskih ciljev, vključno z najvišjo točko v Ljubljani. Spodobilo se je, da sem vzpon na Ljubljanski grad prihranil za konec.

Spoznajmo se z mestno občino ljubljansko

Domača občina, kjer imam stalno bivališče prijavljeno vse dni od rojstva, je po številu prebivalcev daleč največja in daleč najgosteje poseljena (1004 prebivalci na kilometer), a z 275 kvadratnimi kilometri šele enajsta največja. Več kot dvakrat večja je Občina Kočevje in le malo manjša je Ilirska Bistrica, obe pa z gosto mrežo cest veljata za gravlerski raj.

Kolesarjenje v MOL bi bilo precej bolj dolgočasno, če se občina ne bi raztezala daleč na jugovzhod, ki je pribežališče cestnih kolesarjev s sostrskega in zaloškega konca. Zanimivo, da Orle niso v Ljubljani, kar nekoliko omeji možnosti, in kar je dalo menda prejšnji vikend lokalnim šerifom nekaj veselja, ko so tik za nevidno mejno črto sredi gozdov po partizansko prežali na sprehajalce.

Mesto Ljubljana je danes razdeljeno na 17 četrti oziroma četrtnih skupnosti, kot jim pravijo birokrati, mnoge od njih, če ne vse, so bile včasih samostojne vasi. Prevozil sem deset četrti in – vključujoč Ljubljano – tudi 25 naselij od 38. Ob tem se sam od sebe ponuja nov cilj: nekoč povezati vse četrti in občine v isti krog.

Po cesarski cesti

Na jugozahod se da priti po ljubljanski občini skoraj do Podpeči, a je treba tam obrniti nazaj, zato sem za skrajni jug izbral Cesto dveh cesarjev, ki danes s slikovitimi prizori vsekakor ne daje cesarske podobe. Ime si je prislužila zaradi dogodka pred 199 leti, ko je bil v Ljubljani kongres Svete alianse, na tej cesti pa naj bi se srečala avstrijski in ruski cesar, vsak s svojo kočijo.

Čez Kozarje in Bokalce sem sledil meji z Občino Dobrova-Polhov Gradec in po nekaj letih, kar se v teh koncih vozim po predmestjih v Šentvid in na Gorenjsko, ugotovil, da se je možno zoprni cesti ob zahodni obvoznici elegantno izogniti po Koreninovi ulici in čez Grič.

Vzpon na Toško čelo ni med najprijetnejšimi, je pa priročen in če si želite spraviti noge v kislo stanje v le nekaj sekundah, je idealen. Potegnil sem še malo više, do lovske koče, že med potjo na vrh pa sem ugotovil, da se telo odziva kar dobro in da se splača izkoristiti dan za kakovostno in dolgo torturo, ki bo odplaknila skrbi iz možganov.

Na levi breg Save

Krog bi bil idealen, če bi iz Šentvida podaljšal do Mednega in se ob Savi vračal v Vižmarje po levem bregu, a je tam nekaj kilometrov makadama, ki sem se mu tokrat raje izognil. Sem pa zato naredil trapasto zanko v Tacnu, po Kajakaški skoraj do Vikrč, kjer je meja z Medvodami, in potem desno na Rocensko ter tik pod Šmarno goro.

Osebni rekord sem zrušil tudi na Rašico, kjer pa sem zamočil in šel desno do gasilskega doma in ne kot pravi moški levo, kjer se cesta do makadama vzpne še petdeset metrov više in se ponudi precej boljši razgled na mesto.

Med vasjo in mestom

Po spustu v Črnuče sem se podal v severovzhodni konec občine, ki sem ga po zaslugi omejitev spoznal šele v zadnjih dneh. Izognil sem se Brnčičevi in raje zavil v Stare Črnuče, simpatično, med mesto in tovarne ujeta vas s cerkvijo in britofom. Krasen preplet urbanega, vaškega in industrijskega! Ozka cestica zavije na Ježo pod Štajersko cesto in potem med vožnjo skozi predmestje opazujemo tovarno asfalta in betonarno ter ostale industrijske objekte ob Brnčičevi.

Ne vem kako je na Zasavski cesti v času normalnih razmer, a v teh dneh je skoraj prazna. Vseeno sem naredil nekaj ovinkov, najprej čez Nadgorico in potem še čez Sotesko in jedro Šentjakoba. Ko sem še tretjič prečkal Savo, sem užival tudi na Cesti v Prod pa skozi Zadobrovo in mimo živilskopredelovalnih obratov na Agrokombinatski – ah, kako čudovito ime za mestno cesto.

To morda res niso tereni, kjer bi se z veseljem vozili vsak dan, a jih vsaj v teh časih toplo priporočam, saj semaforjev ni veliko, prometa tudi ne in navsezadnje – kdaj se boste tam vozili, če ne zdaj?

Zalog mi je bil precej bolj všeč preden so postavili ogromno trgovino, ki je ubila družabno življenje v beznicah pri nekdanjem Zadružnem domu. Menda so bili Založani najbolj veseli novega … parkirišča, kajpak. Seveda pa je ostal moj najljubši borčevski spomenik, ob katerem mi vedno skozi uho šine Brothers in Arms.

Ne vozi v zavetrju

Spet sem bil na znanih terenih. Da bi kar najbolj sledil meji občine, bi moral zaviti ob Ljubljanici navzdol do Podgrada, a je imel prednost vzpon na Pečar, ki je prav v tistih dneh na ljubljanski strani dobival novo plast asfalta.

Dolina Besnice z okoliškimi klanci je zdaj še bolj živahna kot sicer. Na Pečarja smo se vozili tako rekoč v koloni. In spet, pomanjkanje discipline! Majhna socialna distanca me običajno ne moti, če seveda wheel-suckerji vljudno pozdravijo, v teh časih pa mi bližina ni najbolj prijetna. Ne vem kaj je manj vljudno: odganjati jih z besedo ali razkazovati moč s skoki. A kaj, ko nekateri naredijo vse za to, da spet ujamejo, ob tem pa krehajo in pljuvajo od vsega hudega, tako da je treba skok izvesti še drugič in morda tudi tretjič.

Klanec, ki zbije samozavest

Na vrhu sem bil na slabi polovici poti – po kilometrih. A pred menoj je bila mnogo napornejša druga polovica. Za začetek sem v Besnici, takoj po spustu s Pečarja, napolnil bidona, ki dokazujeta, da sta dala skozi že marsikaj.

In potem na klanec vseh ljubljanskih klancev … na Vnajnarje. Običajno grem tja samo enkrat letno, a tokrat se bo očitno ta vzpon zgodil večkrat. Grozljivo. Cel klanec je dolg tri kilometre, vzpon pa je 10-odstoten. A najhujši je začetni poldrugi kilometer s povprečnim naklonom 15 odstotkov. Ker je asfalt zanič, res ni pravega užitka.

Cesta se potem sicer malo spusti in krajši čas se peljemo po makadamu, ki se mu izognemo samo če se na Janče vzpnemo iz Zgornje Besnice in Vnajnarjev sploh ne vidimo. A cesta v Gabrje pri Jančah je v resnici prijetna in človek si vsaj malo spočije.

Zadnji ruker do Janč ni tako hud, kot napoveduje prometni znak za 20-odstotni naklon. Števec ne pokaže več kot 16 odstotkov in še to je strmo samo en ovinek, pri kapeli pa naklon popusti.

Pogled seže tam daleč čez občinske meje.

Janški vrh (794 m), kjer je planinski dom, je sicer najvišja točka v občini. Zanimivo se mi je zdelo, da ni mrgolelo pohodnikov, kot sem se bil bal v strahu, da bi utegnili te ceste zaradi navala zapreti.

Bum-bum-bum

Nadaljevanje je precej dinamično. Ampak, pozor, pesek na cesti! Veliko peska. Strm spust z Janč. Tuji Grm, ostro desno. Spet strmo navzdol in mimo transformatorja. Vzemi zalet za strm hupser. Spust v Volavlje. In še skok v Prežganje. Spust tik ob mejo s Šmartnim pri Litiji. In končno nekaj ravnine. Spust v dolino Besnice. Čokolado v usta, par požirkov … in potem … bum-bum! Javor. Tristometrska rampa s povprečnim naklonom 15 odstotkov, potem pa bolj normalno.

Če koga do te točke pribije, lahko skrajša pot po čudoviti cesti od Javorja do Pečarja … druga možnost se po spustu v dolino nadaljuje v Podlipoglav. Kdor se čuti čilega, pa lahko nadaljuje v dolini levo, do Panc in potem desno na Mali Lipoglav. Na tej točki, ko noge niso več navdušene nad strminami, je to čudovit vzpon, ki se začne zlagoma, se zategne pod Pancami, kjer se malo poravna in z nekaj sreče po zavoju desno zapiha v hrbet … potem pa sledi samo še en ruker do vrha.

Kršitev

Sledi zagoneten spust, ki si je sloves pridobil z enim samim ovinkom oziroma nevidnim križiščem dveh cest. V desetih poskusih se še vedno devetkrat odpeljem naravnost. Če bi bila desna cesta prednostna, bi verjetno tam vsak teden poročali o smrtnih žrtvah. Nobene table ni, nič, samo pesek na cesti.

Kakorkoli, to je tudi točka, kjer je meja z Občino Grosuplje začrtana tako nerodno, da za 360 metrov zapustimo Ljubljano. Ker dajem zdravi pameti vendarle prednost, si upam ta odsek promovirati tudi v teh časih.

Takoj za najnevarnejšim ovinkom/križiščem se zavije še enkrat desno, da se vrnemo v ljubljansko občino in priletimo v Repče, ki jih dobro pozna vsak ljubljanski kolesar.

Vasica je idilična, a tudi tja se običajno zapeljem le enkrat letno in razlog za to sta dva ovinka. Grozljiva strmina. A tokrat sem šel v obratno smer, kar je še huje, pravzaprav smrtno nevarno. Peska je na cesti toliko, da bi jo lahko proglasil za makadamsko. In poskusite potem zavirati na 20-odstotnem klancu!

Ljubljanski klanci

Tam smo ven iz najhujšega, a najpogumnejši se lahko še nekajkrat srečajo z visoko količino laktata. Najprej je vzpon na Sv. Urh. Vsega 700 metrov. Če sem se na Mali Lipoglav peljal zgledno, sem zdaj počasi začutil noge in se gor privlekel v turističnem tempu, a spačenega obraza.

Naslednji je Passo Hradecki. Obskuren klanec, a če ga vzamete zares, bo zapeklo. Resno ga jemljem od leta 2006 ali 2007, ko smo se tja čez odpravili s kolegi … in je eden od njih dejansko odpadel.

Na Rudnik sem zavil zato, da bi dosegel občinsko mejo s Škofljico, tam pa sem ob pogledu na cerkev sv. Simona in Jude Tadeja ugotovil, ne le, da je vzpon vreden uvrstitve med ljubljanske klance, pač pa da sploh še nisem bil tam! Le dobrih 600 metrov, a so napeti kot sam vrag.

In ostal je samo še zadnji … Ljubljanski grad. Osvojiti sem ga skušal v olimpijskem slogu, ampak če bi bil zgoraj cilj, bi pogorel na celi črti. Tako to je. Sonce je počasi tonilo za ljubljansko veduto in glede na to, da ob tem času nisem srebal belgijskega ala v Oudenaardu, kot je bilo dogovorjeno, bi bil lahko precej siten. Nisem prevozil Molenberga, Koppenberga, Taaienberga, Oude Kwaremonta, Paterberga in vseh klancev vmes, ampak sem ostal v svoji 275 kvadratnih metrov veliki občini. No, tudi to ni bilo slabo. Veselimo se majhnih stvari!