Jelenov krog

V odročnih notranjskih krajih srečamo avtomobilov malo, a začuda še manj kolesarjev. Ceste med Velikimi Laščami, Loško dolino, Blokami in Cerknico so idealne, če si želiš umirjenega cestnega kolesarjenje. In seveda si želiš točno to.

Fantastični dolgčas

Na klasičnem ljubljanskem triurnem krogu za tri ure se iz Želimelj zavije na Turjak, a presenetljivo malo cestnih kolesarjev pozna cesto, ki se po dolini nadaljuje proti Velikim Laščam čez hribčke. Malokje je tako malo prometa, tisto soboto dopoldne kakšnih deset kilometrov celo nisem videl avtomobila.

Lenariti se navadim prej kot kolesariti

Kot veleva običaj, sem se za mesec ali dva čez zimo zanemaril tudi pred letošnjo sezono. Tako kot se hitro navadim kolesariti preveč, se tudi zelo hitro navadim sploh ne telovaditi. Dajte mi teden dni časa, da prebrodim čustvene težave zaradi odtegnitvenega stanja in že sem ozdravljen te odvisnosti. Potem se začne mukotrpna vrnitev.

Na vrhuncu forme sem tehtal oktobra vsega 64 kilogramov in potem naslednjič stopil na tehtnico v začetku februarja. Decembra in januarja sem šel nekajkrat na kolo, a razmere so bile obupne in kar naprej me je zeblo. Pozimi se doma težko uživa. To so meseci, ki jih mora rekreativni kolesar brez tekmovalnih ambicij in zato tudi brez resnih ciljev prebroditi s čim manj škode. Tako malo se mi je ljubilo, da nikoli nisem kupil niti baterije za senzor pulzmetra – ki ga pa tako ali tako potrebujem točno toliko, kot merilnik moči, in ga nosim samo iz navade.

Izhodišče je bilo boljše kot na začetku lanske sezone, a vseeno sem imel občutek, da se komaj premikam. Da je bila mera polna, sem šel dvakrat na kolo z resnim kolesarjem in precej čutil noge, tudi ko je vrtel v svojem pogovornem tempu. Od konca oktobra je bila to šele prva vožnja, daljša od pet ur, zato sem jo vzel kar resno in prvič po dolgem času napolnil dva bidona. Žepe so napenjale banana in čokoladice - razne.

Iz kotline v dolino, iz doline v hribe

Na obrobju Ljubljane se je spontano oblikovala kar čedna grup’ca, a potem so se počasi vsi odcepili na bolj ustaljene poti, jaz pa sem skozi Želimlje nadaljeval po dolini še do Ščurkov, kot se imenuje vasica s komaj desetimi prebivalci.

Malo naprej se cesta vzpne in prvi del štiri kilometre dolgega klanca je kar hudo napet, v vasi Javorje pa malo popusti. Že ko sem napredoval skozi krasen iglasti gozd, sem zakuhal, kot se spodobi za človeka, ki je oblečen popolnoma enako, kot takrat, ko so bile temperature skoraj deset stopinj nižje. Ampak, oblekel sem se z razlogom – že v osnovni šoli so nas učili, da je na Blokah hladno.

Splača se ozreti proti Turjaku, takega razgleda na grad ni po mojem z nobene druge točke.

V Škamevcu sem imel še polna bidona, zato si pri tamkajšnjem koritu nisem privoščil mehke pitne vode z visoko vsebnostjo železa.

Šlo bi tudi nekoliko bliže čez Mali Osolnik, jaz pa sem se vzpel čez njegovo veliko različico in se potem spustil skoraj do Rašice, rojstnega kraja Primoža Trubarja. A domačije z mlinom nisem videl niti od blizu, ker sem zavil desno v Knej, tam pa levo, na ožjo cesto. Lažna ravnina se vleče do Karlovice kakšnih sedem kilometrov, potem pa se končno začne resen vzpon k Sv. Gregorju.

Na planoto

Vzpon iz Sodražice v Loški Potok (4,5 km/6,7 %) je resnici na ljubo nekoliko mučen za glavo. Najdaljši klanec na poti ni niti strm niti položen, cesta je široka, se pa splača stisniti zobe, kajti na vrhu se odpre nov svet. Sicer je krasna vsa pot že od Želimelj, a vrhunec dneva je, ko se na spustu z najvišje točke – skoraj 900 metrov – nad vasjo Hrib - Loški Potok odpre razgled na Retijsko uvalo.

In potem se vozimo prav tam, nad tem šolskim primerom uvale. Če bi na Hribu - Loškem Potoku zavili levo, pa bi se spustili v Čabar in nadaljevali ob Čabranki ter Kolpi proti Strmi rebri. V drugo smer pa se gre na Bloke.

Res ni bilo toplo, kot v kotlini, vendarle se tod vozi na nadmorski višini od 700 do dobrih 800 metrov. Poleti so Bloke, pa tudi Loški potok in Babno polje, idealni kraji za umirjen kolesarski dopust, ki ga ni mogoče doživeti med Kranjsko Goro in Bovcem ali kje v Dolomitih. Slabo pa ni niti na pragu pomladi, ko človek uživa na ostrem zraku.

Največja kuhalnica na svetu

Na Blokah so me presenetili turistični pojavi, ki so se kar vrstili. Bloškemu jezeru v Volčjah, kjer sem bil nazadnje že davno preden so se začeli iti glamping, sem se spet ognil. Zato pa sem si lahko v Novi vasi ogledal največjo kuhalnico, kar jih je kdaj videl svet. Denči je očitno kar priljubljen patron, da so se za njegovo tridesetletnico tako potrudili. Stvar je res ogromna, tako da bi tisti traktor lahko zapeljali podnjo.

Ob enem tistih smerokazov, ki kažejo smer in razdaljo do raznih prestolnic ali manj pomembnih krajev, pa stoji v Velikih Blokah miniaturni gradič, nekakšen bloški Minimundus, resda povsem domišljijski objekt. Simpatično.

Na poti proti Ulaki in Hribarjevemu, kjer se elegantno izognemo bolj prometni cesti čez Bloško Polico, se pa človek počuti kot na safariju. Teh živali bo sicer gravler videl kolikor jih hoče, a običajno niso pri miru.

Trans

Nadaljevanje poti je bolj znano in je do Cerknice precej razgibano. Skoraj 150 kilometrov dolgo turo si precej skrajšajo tisti, ki se na Ljubljansko barje vrnejo čez Rakitno, do koder iz te smeri ni več kot tristo metrov vzpona. Tisti si tudi prihrani nekaj kilometrov hudo prometnih cest, ki so bile še pred menoj, ko sem se pripeljal v Cerknico.

Do Rakeka je vedno zanimivo za vse, ki se izognejo makadamski cesti, ki vodi malo više. Tokrat me je navdušil možakar s prikolico, ki je brez oklevanja prehitel na nož kolesarja, ko je imel promet nasproti, potem pa zelo, zelo potrpežljivo vozil za traktorjem, ki v klanec ni dosegal hitrosti kolesarja.

No, od Rakeka do Logatca je bolje. Tako lepih cest je malo, ampak po štirih urah človek ne uživa več toliko v krasotah, ampak bolj v transu, v katerega zapademo, ko se zapeljemo na dolge proge. Osamljenost je od Laz naprej običajno skoraj popolna.

Potem je prave romantike konec. Samo še domov je treba. V daljših dneh bi iz Logatca verjetno potegnil čez Jerinov Grič in Zaplano, a zdaj je bolje štediti z močmi, zato sem se pognal skozi Napoleonov drevored in po vrhniškem klancu … tam pa vseeno zavil ob robu barja skozi Bistro in Borovnico, toliko dne mi je še ostalo.

Ne glede na to, da kolesarim za užitek – kdo pa ne trdi tega, četudi dela intervale –, pa se v petih, šestih urah le redko zgodi, da bi užival od prve do zadnje minute. V tem času se vedno zgodi kaj neprijetnega, tokrat se ni. Dobro sem se imel od trenutka, ko sem zapel čevlje v pedale pa do domačih stopnic.

Rokavice, ki sem jih ožel in stlačil v žep že pred poldrugo uro, so ostale v žepu vseh pet ur do doma, tudi ko se je tam gori temperatura spustila na sedem do osem stopinj.

Daljši Medvedov krog

Nikoli nisem točno vedel kje gre Medvedov krog. Kamniški krog resnice ima na primer točno eno varianto, Medvedovega pa lahko nakvačkamo po želji. Moj ni ravno nezahteven, je pa tudi res, da pravzaprav ni daljših klancev: omembe vredni so le na Javorje iz Ščurkov, Sv. Gregor in iz Sodražice v Loški Potok. Je pa teren ves čas razgiban in še kako primeren tudi za resen trening.

Za bolj ljudsko različico, ne da bi izpustili najlepši del med Loškim Potokom in Blokami, vodi čez Golo Kneja, nazaj pa čez Rakitno. Klanca je tako sicer malo več, a bo števec pokazal slabih 120 kilometrov. Ničesar pa ne bo zamudil niti tisti, ki bo začel in končal na Igu ter si tako skrajšal pot še za 20 kilometrov. No, sam bi v tem primeru predlagal začetek nekje pri Podpeškem jezeru, tako da se do Iga noge pretegnejo še pred vzponom na Golo.

Oh, še to: čisto zares je, verjeli ali ne, vsak od 150 kilometrov asfaltiran.



Trasa: Ljubljana–Matena–Ig–Želimlje–Javorje–Škamovec–Veliki Osolnik–Podlog–Knej–Karlovica–Mala Slevica–Sv. Gregor–Sodražica–Hrib - Loški Potok–Nova vas–Velike Bloke–Ulaka–Hribarjevo–Topol pri Begunjah–Selšček–Begunje pri Cerknici–Cerknica–Rakek–Laze–Logatec–Vrhnika–Borovnica–Podpeč–Vnanje Gorice–Ljubljana
Razdalja: 150 km
Višinska razlika: 1700 m
STRAVA

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.