Pogrej in pojej po domače

Od začetka študija do nedavnega sem živela v Ljubljani. Vajena sem bila, da so bili zabojniki za odpadke polni ostankov hrane, vmes pa se je pojavila tudi kaka embalaža dostavljene hrane. Ko sem v blokovsko smetišče stopila marca, pa sem za trenutek kar obstala. Mislila sem si: »Hja, ta je imel pa veliko zabavo.« Čez dva dni je imel nekdo spet pica party … in enako čez nekaj dni in tako naprej. Nato mi je le kapnilo, da ni šlo za praznične požrtije.

Nedelja, čas za dostavo

Ljudje smo ostali doma in za hrano smo morali poskrbeti sami. Dostava hrane je v teh časih rešila ljudi, ki jim kuhanje predstavlja težave, in gostince, za katere je to edini način, da nekaj malega zaslužijo.

Za tiste, ki sicer dnevno malicajo v gostinskih obratih, ob koncih tedna pa kosijo pri starših ali na izletu, je bila dostava hrane priročna. Po tednih življenja ob testeninah, toastih in instantnih izdelkih, pogleda enolična hrana skozi usta. Sploh, če smo bili vajeni kulinaričnega razkošja.

V nedeljo, okrog dveh popoldne z balkona pogledam na dvorišče: tam so stali štirje dostavljavci hrane … v nedeljo? Da, v nedeljo, ko bi morala biti na mizi tradicionalna goveja juha in pražen krompir s pečenko, so sosedje raje naročili dostavo. Priznam, da nisem kuhala goveje juhe, a sem kosilo vseeno pripravila sama. Konec tedna naj bi imeli nekoliko več časa in pripravili kaj več kot le testenine. Včasih smo z družino ob nedeljah končno sedli skupaj in v miru pojedli.

Dostavljavci – nova mestna atrakcija

Neko megleno popoldne sem dobila obisk iz domačega kraja. Peš sva se sprehodili po opravkih skozi ljubljansko mestno jedro. Naenkrat je iz njenih ust priletelo: »Glej tega!« Pogledala sem okrog, a nisem opazila ničesar nenavadnega. Pokazala je na kolesarja z veliko škatlo na hrbtu – dostavljavca hrane na kolesu. V naslednjih desetih minutah so najin pogovor prekinjali vzkliki: »Glej še enega; o, ta je pa oblečen v rdeče; poglej, tam stojita kar dva …«

Ne novoletne lučke, ne srednjeveška arhitektura, glavna atrakcija so bili dostavljavci hrane.

Kako razložiti, da je to v Ljubljani povsem običajno? Da je čedalje več ljudi, ki na kolesih služijo denar s prevažanjem hrane. Da za to obstaja celo mobilna aplikacija, preko katere hrano naročiš in jo tudi plačaš. Da lahko prek aplikacije celo slediš dostavljavcu in predvidiš, kdaj bo pozvonil pred vrati. Da živimo v času, ko je dostava hrane nekaj povsem samoumevnega. A le v mestih.

Prihajam iz Žirov, kraja, za katerega se govori, da je bogu za hrbtom. Z razlogom. Tja se prebijemo le čez hribe ali po dolini daleč naokoli in skozi brezštevilne ovinke. Razumem, da je za Gregorja, ki ima avtocesto že od nekdaj pred nosom, mučno, ko »mora« z menoj v Žiri – zato greva, če je le mogoče s kolesi. Kakor koli, verjetno ni potrebno razlagati, da so dostavljavci hrane v naših krajih nekaj povsem tujega. V zadnjih letih sicer nekaj gostincev nudijo tudi dostavo hrane. Seveda na motorni pogon.

Vsakodnevno naročanje hrane?

Če stane obrok 10 evrov, to nanese 300 evrov na mesec oziroma 600 za dve osebi. Za le en obrok dnevno. Pomislite, koliko hrane lahko kupite v enem mesecu za 600 evrov in ste z njo preskrbljeni cel dan. Prav na to pomislim, ko v trgovini razmišljam, ali bi kupila dodaten kos lososa, čeprav ni v akciji, in na katerega ne morem unovčiti niti kupončka za 20-odstotni popust. Ljudje naročajo dostavo hrane, meni pa se zdi neumno plačati dva evra več za kilogram lososa.

Priznam da, sem nekajkrat celo jaz razmišljala, da bi kosilo naročila prek aplikacije. Enkrat sem to celo storila in od takrat lažje razumem tiste, ki naročajo hrano dnevno. Enostavno je pobrskati na aplikaciji in čez pol ure že pozvoni kolesar z našim sanjskim obrokom v nahrbtniku. Kuhinja ostane čista in pomiti ni treba niti krožnikov. Še pet let nazaj so bili to samo filmski prizori.

Kuhanje: garanje ali sprostitev?

Ljudje smo si različni. Za nekatere je kuhanje samo še dodatno delo, zame pa sprostitev. Ko pridem domov po razburljivem dnevu, so trenutki v kuhinji čas, ko se malo umirim. Še najbolj mi gre na živce pranje solate, saj sem sposobna ob tem namočiti celo kuhinjo. Če pridem z dolge kolesarske vožnje lačna kot volk, si najprej privoščim hiter manjši obrok, recimo grški jogurt, sadje, čokoladno mleko ali drug priročen hranljiv prigrizek. Toliko, da dobim energijo in voljo za kuho.

Jelko Kacin pravi, da se Slovenija deli na urbano in podeželsko Slovenijo, ko se dotakne upoštevanja ukrepov za obvladovanje virusa. Lahko bi rekli, da je tako tudi pri dostavi hrane. V večjih mestih si ljudje lahko privoščijo ta luksuz, medtem ko bodo morali na podeželju na to še malce počakati. A ne morem si predstavljati, da bi si pri hiši z bogatim vrtom želeli aplikacijo za dostavo hrane.

V obdobju miru razmišljajte o vojnih časih

Ko se nam ne ljubi kuhati, nas lahko rešijo doma pripravljene jedi »pogrej in pojej«. Poleti, ko nam ostane kak kos zelenjave, ga spravimo v ozimnico. V shrambi imejmo vedno na zalogi žita, vire beljakovin (kot so jajca in tunina v lastnem soku), in v zamrzovalniku kak kos mesa. Priprava hranilno kakovostnega obroka ne bo vzela veliko energije in časa.

Ko kuhamo »v času miru«, mislimo vnaprej in kuhajmo v večjih količinah, ostanke pa namenimo za hude čase.

Dostava hrane je lahko praktična rešitev, s katero lahko vseeno zaužijemo topel obrok, ko nam za kuhanje zmanjka časa. A denar, raje kot dostavi, namenimo za kakovosten kos živila, ki nas mnogo bolj okrepi s hranili. Na dolgi rok bomo imeli od tega veliko več.