Najboljše dirke sezone 2021 (1)

Vsi se strinjamo, da je bila to še ena nora sezona. Julian Alaphilippe, Wout van Aert, Mathieu van der Poel, Tadej Pogačar in Primož Roglič so vso sezono potrjevali, da so največji zvezdniki, a pridružil se jim je še Sonny Colbrelli. Šesterica je skupaj zmagala 59-krat, pobrali so polovico olimpijskih medalj, naslov svetovnega prvaka, tri spomenike in dve tritedenskii dirki. Gremo naprej: na Touru so rumeno majico nosili le trije kolesarji: Alaphilippe, van der Poel in Pogačar. Skupaj z Van Aertom so na Touru zmagali v osmih etapah. Izmislite si katerokoli dirko ali etapo in vsaj eden od njih bo resen kandidat za zmago.

Dodajte še Filippa Ganno in Stefana Künga, pa imate še dva, ki zmagata v vožni na čas, če ne uspe Pogačarju, Rogliču ali van Aertu. Bolj zapleteno je v šprinterski konkurenci, kjer sem letos vendarle pogrešal na dirkah precej širši krog favoritov. Štiri zmage Marka Cavendisha na Touru in tri Fabia Jakobsena na Vuelti so izjemni dosežki, sploh oziraje na njuno zgodbo vrnitve. Ampak dejstvo je, da sta dirkala v precej šibki konkurenci. Precej objektivno lestvico najboljših šprinterjev je sicer skušal precej uspešno sestaviti Cyclingnews.

Na veliki večini (11 od 15) najboljših dirk po mojem izboru so zmagali prej omenjeni šampioni, v mnogih primerih po odličnih medsebojnih obračunih. A niso bile najboljše zaradi zmagovalcev. Teh dirk nisem izbral zato, ker so zmagovali prav oni. Tako se je razpletlo, ker so pač najboljši. Zato, da je dirka res velika, mora biti na štartu resna konkurenca. Pomaga, če se dogaja na kultnem prizorišču. In všeč mi je, če je dogajanje intrigantno ali če je dirka nabita z butastimi potezami, za katere se morda celo izkaže, da so genialne.

Najboljše enodnevne dirke

1.) Svetovno prvenstvo v Flandriji

1.) Julian Alaphilippe (Francija)
2.) Dylan van Baarle (Nizozemska)
3.) Michael Valgren (Danska)

Svetovno prvenstvo je imelo letos vse elemente vrhunskega spektakla. Peklensko traso. Peklensko vzdušje. Domačega favorita. Temeljno vprašanje pa je bilo, ali bo domača reprezentanca delovala kot ekipa ali bo mali soliral? Ta dirka je bila golo nasilje, sem napisal v komentarju. Kot če bi v ring poslali več bokserjev in bi vsi želeli knockoutirati vse. In pretep se se je začel dobesedno v prvi rundi, torej v prvem krogu. Francozi so nastavili vabo, Belgijci so vanjo ugriznili kot zveri in niso nehali gristi do svojega bridkega konca.

Simpatično je bilo tudi, da kralj še ni mrtev: Alaphilippe je zmagal drugič zaporedoma in po delnem razkritju trase svetovnega prvenstva v Wollongongu se že sprašujemo, če mu lahko uspe še tretjič. Za polno mero se belgijska zgodba ni zaključila na cesti. Eddy Merckx je rekel “saj sem vam rekel, da Remco ne bi smel biti v ekipi”. Remco je rekel, da je bil najmočnejši. Wout je bil užaljen in mu ob prvi priložnosti v medijih vrnil milo za drago. Potem je spregovoril še Jasper Stuyven. V Belgiji je ta šport resna stvar.

2.) Pariz–Roubaix

1.) Sonny Colbrelli (Bahrain Victorious)
2.) Florian Vermeersch (Lotto-Soudal)
3.) Mathieu van der Poel (Alpecin-Fenix)

Sončne pomladi so v zadnjih 19 letih Kraljici klasik odvzele nekaj šarma. Šarma? Pariz–Roubaix nam je všeč, ker ni bil nikoli šarmanten. Prav vsi, ki so stali letos na deževnem štartu, so tam prvič dirkali v dežju. Za dodatno napetost je poskrbela kar trikratna prestavitev dirke, ki je niso mogli izpeljati niti leta 2020 niti v pomladanskem terminu leta 2021. Jesen pred začetkom tretjega vala covida-19 pa je končno postregla z resno blatno kuliso. Povrhu vsega je od svetovnega prvenstva minil le teden dni. Van der Poel je po nesrečnih olimpijskih igrah dvignil pripravljenost ravno pravi čas. Van Aert se je moral oddolžiti za poraz na svetovnem prvenstvu. In na koncu sezone je marsikdo imel zadnjo šanso za dober rezultat.

Pekel je napovedovala že sobotna ženska dirka in tudi v nedeljo smo praktično od štarta gledali borbo za preživetje, v kateri so kolesarji odpadali drug za drugim. Tudi gledalci smo vajeni marsičesa, ampak ... česa takega nismo videli od leta 2001. Nekateri pa še nikoli!

Z grozo so ljudje spremljali tudi porednega dečka Giannija Moscona, ki je vozil dirko svojega življenja. Če bi zmagal, bi verjetno postal najbolj osovraženi zmagovalec spomenika. Karma je prasica, so si slednjič oddahnili. Dirka pa je dobila novega velikega poraženca Mathieuja van der Poela, novega velikega zmagovalca Sonnyja Colbrellija in novega velikega upa Floriana Vermeerscha.

3.) Dirka po Flandriji

1.) Kasper Asgreen (Deceuninck-Quick Step)
2.) Mathieu van der Poel (Alpecin-Fenix)
3.) Greg van Avermaet (AG2R-Citroen)

Tretje mesto, težak izbor. Strade Bianche ali Dirka po Lombardiji? Ne, De Ronde je sama po sebi kultna dirka z dolgim končnim obračunom, ki je rezultat umiranja na obroke v prvih štirih petinah dirke. Navsezadnje pa je dobila tudi presenetljivega zmagovalca. Seveda smo vajeni, da so na flamskih klasikah spredaj kolesarji Deceuninck-Quick Stepa, ampak mislim, da si mnogi želijo zmage Juliana Alaphilippa. Pokat je začelo 55 kilometrov pred ciljem. Deceuninck-Quick Step je vse delal prav in ko je slednjič odpadel van Aert, je lahko držal van der Poela samo Kasper Asgreen. In če je lani MVDP v zadnjih metrih strl sanje van Aertu, je tokrat, presenetljivo, odrezalo v šprintu njega.

Najboljši grand touri

1.) Dirka po Franciji

1.) Tadej Pogačar (UAE Emirates)
2.) Jonas Vingegaard (Jumbo-Visma)
3.) Richard Carapaz (Ineos Grenadiers)

Kdor ima rad nepredvidljivo dirkanje, prisega na Vuelto in Giro, ampak z vzponom Slovencev je dobil zalet tudi Tour. Letos je obetal tisto, kar je italijanskemu krogu in španski pentlji manjkalo: veliki in nepredvidljivi spopad dveh daleč najboljših kolesarjev za etapne dirke na svetu. Kako bo po dolgem premoru dirkal Roglič, smo se spraševali. Kako se bo Slovencema postavil po robu Ineos Grenadiers Žal ni ostalo od dvoboja nič. Videti je bilo, da je prišel Pogačar do zmage zlahka. Z vidika spopada za rumeno majico ni bil tako Tour nič posebnega. A dogajalo se je iz dvea v dan. Skoraj vsaka etapa je postregla z izjemno zgodbo.

Uvodni etapi sta bili skoraj osladni, toda prvi teden je bil pravzaprav grozljivka, ki je spodnesla in slednjič odnesla Rogliča. Vrnil se je Mark Cavendish in nas do konca zaposlil z ugibanjhem, ali mu bo uspelo ujeti in prehiteti Eddyja Merckxa po številu zmag. Obetal se je celo dober boj za pikčasto majico, dokler ni Pogačar ugriznil še v to. Wout van Aert je z zmagami na gorski, šprinterski etapi in vožnji na čas spet potrdil, da zmore skoraj vse. Pa Jonas Vingegaard, ki bi zmagal, če ne bi bilo Pogačarja. Pa blef Richarda Carapaza, ki je ljudjem resno načel živce. Bi si lahko želeli več? Težko, ampak še Matej Mohorič je končno dobil etapo na Touru. Dvakrat. In kaj bi bil Tour brez policijske racije? Tokrat so premetali imetje ekipe Bahrain Victorious.

2.) Dirka po Italiji

1.) Egan Bernal (Ineos Grenadiers)
2.) Damiano Caruso (Bahrain Victorious)
3.) Simon Yates (Bike Exchange)

Pravzaprav sem razmišljal, da bi na prvo mesto med tritedenskimi dirkami postavil Giro. V Italiji sta sicer oba najboljša manjkala, ampak za dirko samo je to po svoje celo bolje, kot če bi prišel eden od njiju in opravil s konkuenco, kot sta Pogačar na Touru in Roglič na Vuelti. Seznam favoritov je bil dolg, a pri vseh je bil vprašaj. Egan Bernal je v preteklosti tarnal zaradi bolečin v hrbtu, Mikel Landa in Simon Yates sta nezanesljiva. Po hudem padcu na Dirki po Lombardiji leta 2020 je šele prvič dirkal Remco Evenepoel, ki je imel v Deceuninck-Quick Stepu družbo Joaoa Almeide. In, ne nazadanje, na štart je prišel Peter Sagan, potem ko mu prejšnje leto ni uspelo obleči ciklamne majice.

Res smo imeli kaj videti! Egan Bernal si je sicer zmago zagotovil navidez lahkotno, a ne brez krize v 17. etapi, ko se je Daniel Martinez proslavil kot eden najboljših pomočnikov. Smola je samo, da smo bili ob živo sliko, ko se je Bernal v deževni 16. etapi zasidral v vodstvu. Letošnji Giro je tudi pokazal, da Remco Evenepoel težko prenaša pritisk, kaj šele konkurenco znotraj ekipe. To je bilo očitno še posebej v toskanski enajsti etapi, začinjeni z makadamom.

Po dolgem času je sicer tritedenska dirka minila brez slovenske zmage, ampak Jan Tratnik je bil blizu z drugim mestom na Monte Zoncolanu. Matej Mohorič je preživel padec na glavo. In, seveda, 15. etapa je vodila čez Slovenijo ... in navdušila.

3.) Dirka po Španiji

1.) Primož Roglič (Jumbo-Visma)
2.) Enric Mas (Movistar)
3.) Jack Haig (Bahrain Victorious)

Ni bilo Pogačarja, sta bila pa Roglič na krilih zlate olimpijske medalje in Egan Bernal s spomladanskim Girom v žepu. Pravzaprav je bilo edino vprašanje, ali bo Roglič prišel do konca. Ni šlo brez norosti, ki pa je rodila legendarno izjavo »no risk, no glory« in novo majico v Rogličevi spletni trgovini. Tega seveda ni izjavil prvi Roglič, a za nikogar ne velja bolj, kot zanj. Do konca Vuelte si je nabral tri etapne zmage in zajetno prednost. Pravzaprav je bil nedotakljiv.

A Dirka po Španiji je bila več kot samo Roglič. Fabio Jakobsen nas je po nesreči na Dirki po Poljski ganil s serijo zmag in majico najboljšega po točkah. Magnus Cort je bil še tretja svetla točka dirke. Bahrain Victorious pa bi lahko doživel še en beden poraz, a so po izjemnem Giru še enkrat rešili dirko s tretjim mestom Jacka Haiga v generalnem seštevku.

Kaj pa ti misliš? Se strinjaš z izborom ali sem popolnoma udaril mimo? Kaj po tvojem mnenju naredi dobro dirko?