Vuelta 2021: Roglič genialno noro

Na prvo oko so bile prve etape v drugem tednu letošnje Vuelte videti kot partija golfa. Kratek, a z do 20-odstotnimi rampami grozljiv zaključek jutrišnje, 11. etape je sicer obetal, da se bodo za sekunde udarili tudi najboljši v generalnem seštevku, verjetno pa skoraj nihče ni predvideval, da bo nekdo od najboljših napadel na današnjem vzponu.

Improvizacija za petico

Nekdo – a se žal za vraga ne spomnim kdo – pa je bil dovolj pameten, da je predvidel nepredvideno tudi v deseti etapi. Dan po počitku. Zaspana etapa. Kar dolg vzpon z bonifikacijskimi sekundami na vrhu in potem samo še zahteven spust, kjer je mogoče pridobiti kakšno sekundo. Idealno za to, da dovolj pogumen ali nor kolesar ujame ostale na levi nogi.

A niti ta jasnovidec si verjetno ne bi upal napovedati, da bo napadla kar rdeča majica, ki sicer rdeče nima tako čvrsto na plečih, da je ne bi občasno prepustila ekipi Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux, vendar je pred neposrednimi konkurenti občutno močnejša. Toliko, da Egan Bernal javno ne verjame več v zmago na Vuelti.

Kaj si je mislil Roglič, ko je napadel, bomo morda kdaj izvedeli v njegovi avtobiografiji. Sedel je na Cervelovem aero kolesu. Če je imel v mislih napad že dopoldne, bi najbrž sedel na R5, ali pa je že s kolesom zavajal nasprotnika. A po izjavi Sama Ooomena napad ni bil dogovorjen na sestanku pred etapo, ampak so se tako odločili na cesti.

Še pred kratkim smo ga hvalili, ker je neopazen na cesti. Naslednji dan? Bum!

Kuj železo, dokler je vroče

Po svoje se mi je zdel napad genialen. Genialno nor. Zakaj pa ne? Saj nismo v dolgočasnem prvem in drugem desetletju tega tisočletja, ampak leta 2021, ko naj bi se na dirkah dogajalo nepričakovano. Zaradi tega spet uživamo v kolesarstvu. Roglič je med tistimi, ki so naredili ta šport spet zabaven.

Ko je režiser s kamere za Storerjem preklopil na kamero pred pelotonom, sem v delčku sekunde opazil, da Roglič obrača smešno težak prenos in da se pači, kot da bo vsak čas odpadel. V naslednjem trenutku so vsi ostali odpadli od njega. Richard Carapaz je zatrobil po nekaj sekundah. Bernal je okoli sebe iskal zaveznike, kot da mu ne gre za zmago. Adam Yates pa je bil spet v zadnji vrsti.

Jack Haig (Bahrain Victorious) ter Enric Mas in Miguel Angel Lopez (oba Movistar) so se spet izkazali za najboljše od ostalih, a zraven so ostali še Felix Grossschartner (Bora-Hansgrohe), Aleksandr Vlasov (Astana Premier-Tech) in Sepp Kuss (Jumbo-Visma,) ki je skočil na zadnji vagon in se prepustil vožnji v zavetrju.

Ne samo, da je Jumbo-Visma uspešno predala rdečo majico vsaj do sobote. Roglič je imel priložnost, da zapečati dirko. Zakaj bi čakal na Bernalov teren? Če je res, da ima Roglič težave v tretjem tednu dirkanja, mora pač dotlej nabrati dovolj prednosti. Navsezadnje ob takem napadu ne porabi nič več energije kot konkurenca.

Pazi, da se ne opečeš

Pridobil je veliko sekund, a je bilo še pomembneje, da je konkurenci pokazal, kdo je šef dirke. To je tisti, ki zlahka napade, ko se zdi to popolnoma noro. No, potem bi šlo lahko vse narobe.

Spust je bil že na kameri videti kot eden tistih, kjer raje uživaš v razgledih, kot noriš. Že v prvem levem ovinku, ki smo ga videli, je šlo Rogliču tesno in mislil sem si, da ga bo to streznilo. Toda Roglič je drugačen. To je morda ostalo od njegove prejšnje športne kariere. Robi Kranjec mi je nekoč povedal, da na kolesu še ni občutil adrenalina. Odsotnost strahu je simpatična vrlina, ampak vse vendarle ni v glavi, ampak nekaj tudi v gumah.

Tokrat ni imel smole, ampak srečo. Vemo, kako se je zdrs končal za Valverdeja.

K sreči je priključil Sepp Kuss in pomagal navijati ter s tem povečevati prednost do Bernala in Yatesa, ki se ju vsi najbolj bojijo.

Če bo Roglič le lahko kolikor toliko dobro spal, je Jumbo-Visma vseeno pridobila ogromno. Obenem so uspešno izgubili rdečo majico in še povečali prednost pred nekaterimi tekmeci. A še največ so na koncu pridobili Mas, Lopez in Haig. Počasi se bodo začeli pri Ineosu Grenadiers spraševati kako rešiti vsaj stopničke, če že slabo kaže z etapno zmago. Z Bernalom in Yatesom se je peljal tudi Fabio Aru (Qhubeka-NextHash), ki smo ga, pošteno ali ne, napol odpisali.

Do danes, ko je oblekel rdečo majico, najbrž še niste slišali za Odda Christiana Eikinga (Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux). Upajmo, da bodo tokrat bolje branili rdečo kot prejšnji teden, ko jo je nosil Rein Taramäe. A četudi jo izgubijo, je tu še Guillaume Martin (Cofidis) ki mu je bil pripravljen Roglič pustiti več kot minuto prednosti v generalni razvrstitvi.

Tvegaj z rezervo

Vsaj v predstavi za javnost je vzel Roglič padec tako zlahka, kot ga je sposoben samo on. Za zmago je res treba tvegati, ampak v igri je enostavno preveč, da bi si lahko privoščil odmerjati tveganje tako nenatančno.

Pametni smo lahko kot sto mater in najhuje je, da imamo tokrat prav. Ampak to je njegov način dirkanja. Ker dirka, kot dirka, tudi zmaguje. Zaradi tega tudi ne zmaguje več, kot bi lahko.

Zmaguje pa vseeno.