Vuelta 2021: po prvem tednu

Že vso sezono je jasno, da sta Tadej Pogačar (UAE Emirates) in Primož Roglič (Jumbo-Visma) vsaj pol koraka pred konkurenco, zato je škoda, da sta se doslej v resnici zares udarila samo dvakrat: na Dirki po Baskiji, kjer je po nenavadnih taktičnih odločitvah zmagal Roglič, in na Liege–Bastogne–Liege, kjer je zmagal Pogačar, medtem ko Roglič ni imel več nog. Potem ko je Roglič na Touru prezgodaj izpadel iz boja in nazadnje še z dirke, je bila videti Pogačarjeva zmaga preprosta. Se lahko zgodi z Rogličem v glavni vlogi enako na Vuelti?

Tri dni brez rdeče majice

Za zdaj kaže na manj statično dramaturgijo. Pogačar si je del zajetne, več kot petminutne prednosti pred glavnimi konkurenti v prvem tednu privozil zahvaljujoč dolgemu kronometru v peti etapi in solo vožnji v osmi etapi, ko je v svoj prid obrnil dež in mraz. Po devetih etapah ima Roglič precej manjšo prednost, vajeti pa vseeno čvrsto v rokah, čeprav Jumbo-Visma občasno pokaže trenutke šibkosti.

Doslej ni bilo videti, da bi se moral Roglič pretegnit. Pravzaprav dirka precej neopazno, kar je seveda dobro v fazi dirke, ko je treba predvsem paziti na svojo kožo. Po kronometru v prvi etapi je imel pred najbližjim resnim konkurentom Aleksandrom Vlasovom (Astana Premier-Tech) 14 sekund prednosti, v nedeljo pa po deveti etapi pred Enricom Masom (Movistar) kot po novem najresnejšim tekmecem 28 sekund.

Tri dni je Rogliču uspelo voziti v ekipnih barvah in vsak dan se je pokazalo kako hitro lahko vodilni izgubi majico. Rein Taramäe (Intermarche-Wanty-Gobert) je bil na tleh v tretji etapi, ko ga ekipa ni držala tam, kjer bi rdečo majico morala, a se je k sreči zgodilo znotraj treh kilometrov pred ciljem. V četrti etapi je bil po padcu v ospredju skupine spet na tleh, a tokrat so moštveni kolegi bezljali, kot da rdeča majica v njihovi lasti ni eden redkih uspehov ekipe. General Horner bi jih vse po vrsti vrgel na cesto, a četudi bi Estoncu kdo posodil kolo in bi ga vlekla za šprinterji celotna ekipa, bi težko ostal v rdečem.

Kenny Elisonde (Trek-Segafredo) je zaradi te nesreče po peti etapi oblekel rdečo majico z grenkim priokusom, nosil pa jo je samo en dan: prvič, ko je na dirki resno potegnil veter in so to skušali izkoristiti pri Movistarju in Ineosu Grenadiers, je ostal v ozadju in seveda mu nihče ni pomagal, saj je kapetan moštva Giulio Ciccone.

Kako taktično streti Rogliča? Težko.

Realno dirkajo na Vuelti štiri odlične ekipe. Tri od teh imajo v prvi deseterici po dva kolesarja: Jumbo-Visma (1. Roglič, 8. Sepp Kuss), Movistar (2. Enric Mas, 3. Miguel Angel Lopez) in Ineos Grenadiers (5. Egan Bernal, 6. Adam Yates). Na četrtem mestu ima Bahrain Victorious napačnega: ne Mikela Lande, ampak Jacka Haiga.

V Rogličevem vlaku občasno kaj zaškripa. Večkrat smo videli, da je pozicijo popravljal sam, a v najbolj kritičnih situacijah so bili kolegi vsaj ob njem ali za njim, če že ne pred njim. Imajo pa srečo, da tempo precej časa držita Ineos Grenadiers in Movistar. Enako je v tretji etapi za Lando izvajal Bahrain Victorious. Tak pritisk na ekipo je po svoje razumljiv, če želijo Rogliča osamiti, a to morda počno preveč zavzeto in s tem prihranijo delo Jumbo-Vismi. Še več: na koncu profitira Roglič.

A proti tako premočnemu Rogliču je težko dirkati pametno. Olimpijski prvak deluje samozavestneje kot kadarkoli in o zategnjenosti v izjavah ni več ne duha ne sluha. Po drugi strani so tekmeci ob takem Rogliču težko sproščeni in samozavestni. Kako torej zmagati? Če ekipe spredaj vlečejo na živo in mrtvo, jih stroka kritizira. Če ne vlečejo, bo stroka razložila, da ne poskusijo ničesar.

Na koncu v kolesarstvu zmaga posameznik in ne ekipa. Včasih se mi zdi, da je cel svet pozabil na to.

Vuelta brez Valverdeja

Movistar imamo zaradi nerazumljivih potez v zobeh, ampak brez španskega temperamenta bi bilo dirkanje preklemansko dolgočasno. K vragu s protestantsko etiko in golo preračunljivostjo, ki dajeta v povprečju zadnjih letih boljše uspehe! Kolesarstvo gledamo zaradi norih potez: ker včasih uspejo. Pogačarju uspevajo, ker je genialec. Movistar v svojih vrstah nima genialca, Alejandro Valverde pa je že v letih.

Alejandro Valverde! Movistar je imel skupaj z njim po šesti etapi kolesarje na drugem, tretjem in četrtem mestu! V sedmi etapi so lahko zato z Valverdejem napadli daleč pred ciljem in če bi se to izšlo … bi šel Roglič zraven in verjetno zmagal v etapi. Ali pa tudi ne, če bi imel slab dan, če bi imel defekt, če … Žal se ni izšlo. Žal je bila na cesti tista luknja. Žal jo je Valverde povozil. Lahko bi bilo huje. Mislim, da smo imeli vsi cmok v grlu. Vuelta brez Valverdeja? Štartal je 15-krat in od tega 13-krat uspešno prišel v cilj. Dvanajstkrat je bil v prvi deseterici, leta 2009 je zmagal. Zdaj sta na Vuelti samo še dva zmagovalca Vuelte: Roglič in Fabio Aru (Qhubeka NextHash)

Morda pa je zdaj vzdušje med kapetani v Movistarjevem avtobusu nekoliko manj napeto. Ne zato, ker v njem sedi eden manj. Miguel Angel Lopez končno dirka, kot se od njega pričakuje, a Enric Mas je še boljši! Že na Touru je bil sposoben v 18. etapi držat trojico Pogačar–Vingegaard–Carapaz in celo napasti v zaključku. Tokrat je lahko v deveti etapi edini vztrajal z Rogličem in rekel bi, da je ob tem, bolj kot o zmagi v generalnem seštevku, razmišljal o tem, da se oddalji od Lopeza in uveljavi status kapetana.

Žal ima Movistar v igri samo še šest kolesarjev, saj je v deveti etapi zaradi odstopil še Johan Jacobs. Jumbo-Visma, Ineos Grenadiers in Bahrain Victorious so še popolni.

Ineos Grenadiers brez dobrih rešitev

Z noži med zobmi dirkajo tudi grenadirji, a med posamezniki izstopata le Richard Carapaz, ki je daleč od možnosti za zmago, in Adam Yates, ki daje še najboljši vtis. Brez smole oziroma če bi se držal v ospredju pelotona, bi bil blizu najboljšim trem, tako pa je položaj britanskega moštva precej slab. Pavel Sivakov je sicer za dva dni oblekel pikčasto majico in se v osmi etapi boril za etapno zmago, toda Ineos Grenadiers se je preveč navadil vloge najboljšega moštva, da bi bil zadovoljen samo z zmago na Giru – kolikor perverzno ali celo pretenciozno se to že sliši.

Nekako imam občutek, da bi Richard Carapaz po Touru in olimpijskih igrah raje odšel domov in bodisi zaključil sezono bodisi se pripravil na jesenske italijanske klasike. Tom Pidcock gotovo opravi delo še pred televizijskim prenosom, a imam občutek, da je predvsem udeleženec tritedenskega tečaj iz dirkanja na grand touru, ki mu bo prišel prav v naslednjih letih. Upam, da mu Vuelta, kamor je prišel po dopustu, služi za pripravo na svetovno prvenstvo in Pariz–Roubaix, kjer je dve leti nazaj že zmagal med mlajšimi člani.

Egan Bernal je na petem mestu nekaj sekund pred Adamom Yatesom, a daje vtis precej betežnega kolesarja. Ne namigujem na domnevne težave s križem, za katere ne vemo koliko so še resnične in koliko plod žurnalističnega senzacionalizma po eni in taktike zavajanja nasprotnika po drugi strani.

Nikakor ga ne gre odpisati, kajti nekaj je res: petim preprostejšim dnem v Španiji sledi zahteven konec tedna in brutalen tretji teden, kakršnega na Vuelti menda še ni bilo. Na te etape računa Bernal, toda slabi dve minuti zaostanka in dve minuti, ki ju lahko izgubi na kronometru v zadnji etapi, pomenita, da bi moral izpeljati izjemen podvig ali kar serijo njih. Ali upati na zadnji teden šibkega Rogliča – a tudi to, da je v zadnjem tednu Roglič slab, je predvsem domneva.

Štangljev plan B

Bahrain Victorious je vse stavil na Mikela Lando, ki je do odstopa odlično dirkal že na Giru. Tokrat je dirkal manj odlično in kapituliral v deveti etapi. V resnici ne vemo, ali se ne bi morda prej ali slej nekaj podobnega zgodilo tudi na Giru. Landa je kot kapetan nezanesljiv, a letos so tudi moštveni kolegi prvič začutili, da mu lahko uspe. Ni šlo, toda po hudem padcu na Giru bi bilo nepošteno, če bi ga ocenjevali preveč strogo. Čast bahrajnskega šejka je reševal Damiano Caruso, ki je pri 33 letih zmagal na dirki svetovne serije šele drugič v karieri – obakrat letos!

Pred Mikelom Lando sta zdaj poleg Carusa v generalnem seštevku še Gino Mäder in Jack Haig. Švicar bi bil verjetno precej više, če ne bi nekaj časa vztrajal ob kapetanu. Avstralec se je prebil na četrto mesto kar nekoliko naskrivaj. Zdaj seveda ne bo več skrivalnic: Haig je letos boljši kot kadarkoli in ima možnosti, da bo v Santiagu de Compostela stal na odru za zmagovalce. Mimogrede: ali kdo iz Bahrain Victoriousa (vključno z Lando, navsezadnje) letos ni boljši kot kadarkoli?

Polanc dirka za prihodnost

Kakšno priložnost več bo morda po polomu Mikela Lande dobil tudi Jan Tratnik (Bahrain Victorious), ki ima ta teden dve ali tri priložnosti za odličen rezultat. Ob tem ne moremo mimo Jana Polanca (UAE Emirates), ki ima letos proste roke glede na to, da se lahko David de la Cruz bori največ za deseterico.

Jan Polanc mora dirkati dobro, saj pogodbe za prihodnjo sezono še nima, slovensko poreklo pa na tej ravni ni zagotovilo, da ostane v ekipi skupaj s Pogačarjem. Čeprav je v sedmi etapi, ko je imel odlične možnosti za prevzem rdeče majice, na koncu popustil, njegovo dirkanje gotovo ni ostalo neopaženo. Če ne v UAE Emirates, kjer trgujejo letos sila podjetno, bi ga bili veseli marsikje drugje. A prav danes se je razjasnilo: leta 2022 ostaja v UAE Emirates.

Dva šprinterja in dolgo nič

Po Touru se zna zgoditi, da bo tudi boj za zeleno majico bolj napet kot spopad za najprestižnejšo. Za zdaj sta v igri samo edina dvakratna zmagovalca etap: Jasper Philipsen (Alpecin-Fenix) ima le 16 točk prednosti pred Fabiom Jakobsenom (Deceuninck-Quick Step). Ob pogledu na rezultate je Jakobsen precej uspešnejši od Philipsena, ki pa bolj pridno zbira prgišča točk na letečih ciljih. Nizozemec je v štirih šprintih dvakrat zmagal in bil dvakrat drugi, Belgijec pa je zmagama dodal tretje in deveto mesto v četrti etapi, kjer je ostal zaprt.

Resnici na ljubo sta daleč pred vsemi. Nikakor ne more zmagat Arnaud Demare (Groupama-FDJ). V četrti etapi je bil z drugim mestom blizu, sicer pa šprinta povprečno, kljub temu, da vsa ekipa dela zanj – in ne slabo. Morda se res trudijo še preveč. Resen kandidat za zeleno majico bi moral biti Michael Matthews (Bike Exchange), a je v klasičnih šprintih prepočasen, na kratkih vzpetinah … pa tudi. Letos sploh še ni zmagal, lani pa samo v Plouayju, ko je odšprintal Luko Mezgeca.

Kdo bo torej oblekel zeleno majico? Do konca dirke sta samo še dva šprinta in na večini preostalih etap bo težko priti tudi do točk na letečih ciljih – bodisi zaradi velikih ubežnih skupin, bodisi ker so leteči cilji predaleč, da bi jih prevozila kje drugje kot v disko grupi.

A za začetek morata seveda oba priti do cilja, kar v zadnjem tednu ne bo lahko. Philipsen ne bi smel imeti težav, vprašanje pa je, kako bo po vrnitvi na veliko sceno zadnji teden vzdržal Jakobsen. Vuelto, svojo edino tritedensko dirko, je dve leti nazaj uspešno zaključil, ampak letos je bil po svoje čudež, da se je sploh vrnil na dirke.

Lahko vseeno uspe Primožu Rogliču? Letos so organizatorji potiho spremenili sistem točkovanja, ki po novem favorizira šprinterje. Zmagovalec šprinta pobere 50 točk, zmagovalec ostalih etap pa od 20 do 30 točk. Primož Roglič trenutno zaostaja 109 točk, torej več kot pet zmag na gorskih etapah oziroma kronometrih. Zeleno majico bo na koncu torej skoraj gotovo oblekel šprinter.