Giro 2021 pod črto

Ko znova in znova ugotavljamo, da navijači, mediji in celo strokovna javnost športne junake čez noč odpiše že po enem ali dveh porazih, vsakokrat pozabljamo, da je vrhunski šport povezan s čustveno komponento, temperamentom. Ni prav, je pa normalno, da javnost odpiše zmagovalca Toura, če že v naslednji sezoni epsko pogori na dirki, na kateri bi moral zmagati. Bolečine v križu se zdijo kot slab izgovor. Drugo mesto na etapni dirki kategorije pro, tretje na Stradah Bianche in četrto na Dirki od Tirenskega do Jadranskega morja niso dovolj, da bi javnost verjela, da bo vzdržal tritedenski napor na Giru. Toda druga zmaga na grand touru je bila dovolj, da ga spet omenjajo kot enega od velikih treh favoritov za tritedenske dirke. Omenja se ga celo kot kapetana na letošnjem Touru, neglede na to, da se ta začne manj kot štiri tedne po koncu Gira.

Rutinirano napadalno

Egan Bernal (Ineos Grenadiers) je imel rožnato majico na dosegu že po prvem kronometru, dasiravno je zaostajal za nekaterimi favoriti že 20 sekund. Potem se je v generalni razvrstitvi samo še vzpenjal. Po prvi hriboviti etapi je bil že 11. dva dni pozneje že tretji in ko so se pred prvim dnem počitka prvič vzpeli nad 1600 metrov, je z zmago v deveti etapi že oblekel rožnato majico.

To je bilo relativno zgodaj in brez resnega namena, da bi jo komurkoli prepustil. Kljub izgubi Pavla Sivakova je Ineos Grenadiers deloval do konca kot v najboljših časih, a je Bernal dirkal precej bolj atraktivno, kot smo bili vajeni od njihovih kapetanov v preteklosti. Ker se ne more zanašati na odlično vožnjo na čas, mora napadati, zato mu ena etapna zmaga ni bila dovolj. Okope je utrdil z zmago v skrajšani, a vseeno zapleteni kraljevski etapi. Napadel je kljub temu, da ga je čakal dolg in nevaren spust, ki ga žal nismo videli v prenosu. S tem se je izpostavil in nekaj tvegal, a je bil nagrajen z relativno udobnim dirkanjem v zadnjem tednu, ko mu je forma očitno nekoliko padla.

Ob krizi v 17. etapi je komentariat spet privzdigoval obrvi in se spraševal, če ni nemara z njim konec. Ampak, če je bil to njegov slab dan, jo je odnesel dobro. Niti minuto ni zaostal za najtesnejšim tekmecem Simonom Yatesom (BikeExchange). V naslednjih dveh gorskih etapah morda res ni bil več sposoben zmagati … ali pa je samo dirkal pametno. Dovolj dobro, da ni izgubljal preveč časa, a brez panike, ki bi ga lahko drago stala. Ni mu bilo več treba zmagovati: to mu je uspelo že dvakrat in tako je do konca dokazoval, da je nesporno najmočnejši na dirki. S kronometrom v zadnji etapi je lahko opravil brez tveganja in z dovolj časa, da se je lahko veselil zmage s pristnim veseljem, kot v Cortini d’Ampezzo, kjer si je vzel čas za slačenje dežne jakne, samo zato, da je lahko pokazal rožnato majico.

Ekipa skoraj brez napake

Ta sproščenost dela Bernala simpatičnega. Razigrano dirka v ekipi, ki vse načrtuje do zadnjega grama, kalorije in vata. Podpira ga vrhunsko utečen sistem, ki skoraj ne dela napak. Sezona 2020 jih je dobila na levi nogi. To je bila sezona improvizacije. Ne le zaradi pandemije koronavirusa. Marca je nesrečno umrl športni direktor Nicolas Portal, ob šefu Davu Brailsfordu in Rodu Ellingworthu, ta je lani delal za Bahrain-McLaren, ključen za uspehe v preteklih letih.

Brailsford je po lanskem Giru, ko je Ineos Grenadiers prevladoval in s tem le rešil sezono, obljubljal drugačno, bolj atraktivno ekipo, toda letos je bila konkurenca ostrejša kot lani, zato so dirkali bolj konvencionalno. A vendarle ne samo z enim možem – oziroma dvema, ke rje bil na začetku sokapetan tudi Pavel Sivakov. Dve od štirih zmag je prispeval Filippo Ganna in videti je bilo, da je imel Gianni Moscon v 17. etapi proste roke, dokler se ni znašel v škripcih Bernal.

Napake se prikradejo, a jih obvladajo. Moscon je po neumnem padel v 12. etapi, a je dirkal dobro, kot še nikoli, očitno pa so umirili tudi njegov temperament, ki je v preteklosti večkrat kulminiral v nesprejemljivi primitivizem. Še največji napaki je storil kar Daniel Martinez, ki je bil ob Ganni sicer najkoristnejši pomočnik od vseh na dirki. A je na tem Giru dvakrat odpadel na spustih in pustil Bernala samega. Nič tragičnega: prvič ga je v ospredje vrnil Filippo Ganna, drugič pa je v 20. etapi pred zaključnim vzponom Jonathan Castroviejo dirkal pametno in dopustil, da se je Martinez vrnil – in se potem oddolžil z odličnim vzponom na zadnji klanec, kar je Bernala obdržalo na varni poziciji.

Zmagovalec št. 2

Damiano Caruso (Bahrain Victorious) je bil v preteklih letih v deseterici že na vseh tritedenskih dirkah. Lani je bil 10. na Touru, potem ko je pomagal do četrtega mesta Mikelu Landi. 33-letni Sicilijanec je do prejšnje sobote zmagal le na dirki Coppi e Bartali leta 2013 in lani na Slovencem neznani španski dirki Circuito de Getxo-Memorial Hermanos Otxoa. Tako kot Bernal je letos iz etape v etapo napredoval v skupnem seštevku, a kdo si je mislil, da bo po odstopu kapetana Mikela Lande dosegel rezultat, kakršnega ni Bask še nikoli.

Na skupno tretje mesto v 11. etapi se je prikradel nekako potiho, potem ko je na makadamskih cestah v Toskani gravlal brez napak. Še bolj potiho, ker zaradi slabega vremena pač ni bilo prenosa, je prišel na drugo mesto v 16. etapi, ko sta odlično dirkala z Romainom Bardetom (DSM). Drugo mesto je imel ves čas v žepu in lahko bi se varno pripeljal v cilj.

A je pritisnil pečat svojemu odličnemu nastopu v 20. etapi. Je bil ekipni napad na spustu s Pellom Bilbaom obramba drugega mesta pred Simonom Yatesom? Ali je dejansko računal na etapno zmago? Dejstvo je, da jo je dosegel in s tem je Bahrain Victorious celo druga najuspešnejša ekipa na dirki z dvema etapnima zmagama (prvo je dosegel Gino Mader z velikansko Mohoričevo pomočjo), Tratnikovim drugim mestom na Zoncolanu in še skupnim drugim mestom.

Poraženci?

Javnost je preveč pričakovala od Remca Evenepoela (Deceuninck-Quick Step). Zanimivo je, da je bil tokrat šele prvič zares poražen, in to potem, ko mu je po prvem tednu kazalo odlično. Pokazalo se je, da ima težave s tehniko vožnje in to tekmeci zdaj dobro vedo ter bodo skušali izkoristiti vedno, ko se bo pojavil na štartu. Ni bilo dobro, da je v 17. etapi padel na ograjo, a je bilo morda dobro, da je predčasno zapustil Giro, potem ko je iz etape v etapo doživljal poraze in so samo največji optimisti upali, da bo do konca rešil dirko in ekipo s kako etapno zmago. Težko pa je napisati, da je poraženec. Zmaga je že to, da se je po dolgotrajni odsotnosti zaradi poškodbe vrnil kot favorit in teden dni to vlogo tudi upravičeval.

Joao Almeida (Deceuninck-Quick Step) je bil žrtev taktike belgijske ekipe, a bi bilo morda drugače, če ne bi že v četrti etapi izgubil štirih minut. Računice po kolesarskih bitkah seveda niso preproste, a če bi v četrti etapi držal najboljše, bi se na koncu boril za tretje mesto, če bi že v Toskani ekipa žrtvovala Evenepoela in računala na Portugalca, pa bi znal biti še više. Tako je po svoje tudi on vsaj moralni zmagovalec, čeprav je dajal v zadnjem tednu mešane občutke z nihanjem iz dneva v dan. Vendarle je v 19. etapi skoraj zmagal in pri iskanju dobre pogodbe za prihodnje sezone ima gotovo sladke težave.

Aleksandr Vlasov (Astana-Premier Tech) enostavno ni bil dovolj konstanten, kar pa je bilo dovolj za četrto mesto. Star je šele 25 let in ima še čas. Ampak Bernal je mlajši. Pogačar tudi. S Pogačarjem se bo Vlasov udaril na dirki Po Sloveniji. Bi si kdo upal staviti na Rusa?

Simon Yates (BikeExchange) je bil ob Bernalu največji favorit že zato, ker zna zmagati na tritedenski dirki. Pravzaprav je bil na kar dobri poti do kraljevske etape, kjer je pogorel in možnosti za vrnitev praktično ni bilo več, razen če bi se mu zgodil čudež ali pa bi imel Bernal smolo oziroma zares slab dan. Nekako imam občutek, da Yates dirka odlično, če se mu vse poklopi, kot se mu je v 19. etapi, ko je dirko rešil z etapno zmago.

Brez žara za ciklamno majico

Veliko razočaranje je bila tekma za zmagovalca po točkah. Običajno je, da šprinterji Giro zapuščajo predčasno, saj jim ponavadi ni naklonjen naporen zadnji teden dirke, ko imajo običajno samo eno priložnost za šprint in precej več možnosti za to, da se prekurijo pred najpomembnejšo etapno dirko na svetu. Tour se letos začne teden prej in morda je bil zgoden osip šprinterjev tudi zaradi tega očitnejši.

Toda v oči bode, da je nosilec ciklamne majice Peter Sagan (Botra-Hansgrohe) po zmagi v 10. etapi osvojil nekaj točk samo še v 13. in eno na letečem cilju v 20. etapi, pa še tam sta ga prehitela Davide Cimolai (Israel Start-Up Nation) in Fernando Gaviria (UAE Emirates). Lanski zmagovalec po točkah Arnaud Demare je na primer zbral 233 točk, dve leti nazaj Pascal Ackermann 226, Elia Viviani leta 2018 kar 341. Letos je bilo Saganovih 136 točk več kot dovolj.

A v oči ne bode prgišče pik, pač pa dejstvo, da Sagan majice ni napadal z zmagami, ampak jo je branil. Po zmago ni šel niti v slovenski, torej 15. etapi, ko bi imel čedne možnosti za dobro uvrstitev, niti v 18. etapi. Ne predstavljam si, da bi v 18. premagal Alberta Bettiola (EF Education-Nippo), a v izjavi za javnost se je hvalil z dobrim delom ekipe, ki je preprečila, da bi šel v beg kak tekmec, torej Cimolai ali Gaviria, pičle možnosti je imel tudi še Elia Viviani (Cofidis). Zaradi domnevnega ustrahovanja so po tej etapi Boro-Hansgrohe kaznovali. Ne predstavljam si, da so kogarkoli vlekli v pelotonu vlekli za ušesa, a morda je kazen zaslužena že zato, ker so očitno ubijali tekmovalnost.

Lahko Sagan s takim dirkanjem obleče osmič zeleno majico na Elizejskih poljanah?

Brez posebnega žara za modro majico

Morda smo pričakovali, da bosta poskušala George Bennett in predvsem Bauke Mollema, a Geoffrey Bouchard (AG2R-Citroen) ni imel prav močne konkurence, tako da ni bilo posebnih komentarjev na to temo. A majico si je dejansko priboril, predvsem z zagrizenostjo v 17. etapi, ko je že odpadel na predzadnjem klancu, a potem ujel trojico Dan Martin (Israel Start-Up Nation), Gianni Moscon (Ineos Grenadiers) in Antonio Pedrero (Movistar) ter osvojil svoje predzadnje točke na gorskem cilju prve kategorije. To ni njegov prvi naslov kralja gora – najboljši je bil že na Vuelti leta 2019.

S skupno zmago in seveda še belo majico, Danielom Martinezom na petem mestu, štirimi etapnimi zmagami in še ekipnim prvim mestom je tudi letos Ineos Grenadiers odločno prevladoval, medtem ko so tako rekoč brez vsega ostale ekipe DSM, Astana, Trek-Segafredo, Movistar in Deceuninck-Quick Step. Brez mesta med najboljšimi tremi, brez etapne zmage.

Groupamo-FDJ je rešil Attila Valter, ki je tri dni nosil roza majico. Ekipi DSM je dobro kazalo z Romainom Bardetom, ki bo gotovo kar zadovoljen tudi s sedmim mestom, a verjetno so si želeli tudi etapno zmago, ki je bila navsezadnje na dosegu, a Bardet izjemnega napada v 20. etapi, ki ga je z ekipnima kolegoma pripravil sam, ni izkoristil tako uspešno kot Damiano Caruso.

Potem ko so Slovenci od leta 2014 do lani prav vsakič dosegli vsaj eno etapno zmago, to Mateju Mohoriču in Janu Tratniku (Bahrain Vicotrious) letos žal ni uspelo. To seveda ni tragedija, sploh glede na to, da je Tratnik bpisal etapna 5., 2. in 8. mesto na zaključnem kronometru. Bolj neverjetno se zdi, da so Slovenci zmagovali sedem let zaporedoma – Luka Mezgec, Jan Polanc, Primož Roglič, Matej Mohorič in Jan Tratnik so dosegli skupaj osem zmag. Tako se niti ne gre čuditi, da je bila glede na prizore ob cesti slovenska etapa celo najbolj spektakularna na letošnji dirki. Kljub temu, da nista dirkala tista dva, zaradi katerih je ta narod znorel.

Zategnite si pasove

Pomembno vprašanje je seveda, kdo je najboljši kolesar za etapne dirke. Poleg Tadeja Pogačarja (UAE Emirates) in Primoža Rogliča (Jumbo-Visma) sta letos najboljši vtis pustila Adam Yates (Ineos Grenadiers) z zmago na Dirki po Kataloniji in drugim mestom na Dirki po ZAE ter Geraint Thomas (Ineos Grenadiers) z zmago na Dirki po Romandiji. Ali je vreden mesta kapetana na Touru, bo pokazala Dirka po Dofineji, ki se je začela včeraj.

In zdaj je tu še Egan Bernal. Ki je bil tam nekje že dve leti, a ga končno spet jemljemo resno.

Skratka, najboljši so dva Slovenca in mala četa Ineosa Grenadiers, kamor lahko mirno prištejemo še Daniela Martineza. Sem pozabil Richarda Carapaza? Ne! S super pomočniki, ki bi v katerikoli ekipi veljali za kandidate za deseterico na katerikoli dirki ter Rohanom Dennisom in Filippom Ganno so po mojem močnejši kot kadarkoli. Zastrašujoče močni. A v resen boj za prevlado se bodo spustili šele na Touru in na Vuelti, kjer bo konkurenca popolnejša.

Da bi Bernal, ki je menda zaslišal svoj križ že na Giru, tvegal obnovitev poškodbe na Touru, se mi zdi neverjetno. Skupaj z Adamom Yatesom je uradno kandidat za kapetana na Vuelti, kjer se bosta praviloma srečala s Pogačarjem. Ta bo prišel v Burgos bodisi kot dvakratni zmagovalec Toura bodisi kot poraženec Toura, ki bo motiviran kot ranjeni volk.

Giro je bil šele uvod. Zdaj bomo vstopili na vrtiljak.