Vuelta 2021: Favoriti za rdečo majico

Dirka po Španiji je vedno nepredvidljiva tudi zato, ker je forma najboljših običajno uganka. Vseeno pa običajno ni presenečenj. V zadnjih petnajstih ali dvajsetih letih je osupnil le Chris Horner, ki je bil leta 2013 najboljši pri 41 letih in je tako najstarejši zmagovalec tritedenske dirke vseh časov. Tudi letos lahko računamo na nepredvidljivo dirko, a možnosti, da bi zmagal kdorkoli, ki ima na tem seznamu tri zvezdice, so vseeno pičle.

Primož Roglič (Jumbo-Visma) *****

Po razočaranjih na Giru 2019 in Touru 2020 je Roglič na Vuelti obakrat poravnal račune, a za glavnega favorita ne velja zaradi statistike, ampak zato, ker je najbolj vsestranski kolesar na štartnem seznamu, ob sebi pa bo imel solidno ekipo, v kateri je jasno, kdo je kapetan. Robert Gesink se vrača po nesreči na Touru, kjer si je ob padcu čez Gerainta Thomasa počil ključnico. Sepp Kuss je po precej medlem začetku zablestel na Touru z etapno zmago in ga lahko pričakujemo v odlični izvedbi. Vedno se zastavlja vprašanje kakšne načrte ima Steven Kruijswijk, ki je odstopil na zadnjih treh velikih dirkah.

Na olimpijskih igrah si je Roglič povrnil samozavest in gotovo nagnal strah v kosti tekmecem, ki so v vožnji na čas bistveno slabši. Zato bodo morali vse tri tedne dirkati ofenzivno. A njihova težava je v tem, da je Roglič sposoben zmagovati na vseh terenih: če se že ne odpelje daleč pred ciljem, jih pa premaguje v šprintih in povečuje prednost z bonifikacijskimi sekundami.

Zato bistveno izstopa kot glavni favorit. A preden nas ponese pretirano navdušenje, so tu vsaj trije vprašaji.

Potem ko je trpel vso olimpijsko cestno dirko, ostane vprašanje ali si je dokončno opomogel po groznem padcu, a od njega je zdaj minil že mesec in pol. Vseeno si lahko predstavljam, da bodo nanj silovito pritisnili že tretji dan. Drugo vprašanje je njegova sposobnost dirkanja na visoki ravni skozi vse tri tedne. O tem se je veliko govorilo vso lansko sezono, potem ko je trenutke šibkosti pokazal prav na zadnjih preizkušnjah. A letos prihaja na Vuelto precej bolj svež. In tretjič … ves svet upa, da mu bo uspelo ostati na kolesu. Kadar je izgubil na etapni dirki, se je to – z izjemo Toura 2020 – vedno zgodilo zaradi padca.

Ineos Grenadiers ****

Štiri zvezdice od petih lahko po mojem podelimo kar trem kolesarjem britanske ekipe, ki bo skušala streti Rogliča s številčno močjo in, bojim se, klasično taktiko dolgočasnega izčrpavanja in umiranja na obroke. Taktika s tremi ali celo štirimi kapetani se je na Touru izjalovila, res pa so imeli smola s padci. Na Vuelti bodo očitno poskušali s podobno taktiko, res pa se zdaj precej manj napihuje domnevno trenje med tremi velikimi.

Egan Bernal se je po zmagi na letošnjem Giru spet vrnil med tiste, ki jih mediji postavljajo ob bok največjim imenom v kolesarski zgodovini. Kmalu po zmagi je oddal pozitiven vzorec na koronavirus, a je očitno zadevo prebolel brez večjih posledic in se dva meseca mirno pripravljal na drugi del sezone. Po Klasiki San Sebastian se je na Dirki po Burgosu izkazal s četrtim mestom v zadnji etapi.

Richard Carapaz ima za seboj naporno poletje. Zmagal je na Dirki po Švici in na Dirki po Franciji dirkal bolje kot bi lahko sklepali, če bi brali samo kritike na račun ekipe. Na olimpijskih igrah je šele prvič v karieri zmagal na enodnevni dirki. Na Vuelto tako prihaja brez pravega počitka, a podobno je bilo lani, ko je teden dni po Touru dirkal na svetovnem prvenstvu in čez tri tedne štartal na Vuelti, Rogliču pa najbolj zapretil prav na koncu.

Adam Yates naj bi bil po prvotnih planih kapetan na Vuelti, a se zdaj o njem govori presenetljivo malo. Spomladi je dirkal odlično in se vrnil v peloton na olimpijskih igrah (9. mesto) ter precej medlo nastopil na Klasiki San Sebastian in Dirki po Burgosu. V britanski ekipi potrebujejo zmago, zato Britanca ne bodo favorizirali na silo, toda paziti bo treba tudi nanj, čeprav so žarometi v tem športu seveda vedno obrnjeni predvsem na zmagovalce tritedenskih dirk.

V marsikateri drugi ekipi bi bil Pavel Sivakov kapetan, a bi ga vseeno težko uvrščali med favorite, zanimivo pa bo videti, kako se bo na svoji prvi tritedenski dirki znašel prvak v olimpijskem krosu Tom Pidcock. Odličen je v ciklokrosu, odličen je na gorskem kolesu, odličen je na enodnevnih dirkah, na Brabantski puščici je odšprintal Wouta van Aerta. Čeprav je letos po naporni sezoni ciklokrosa odpeljal neopazno le Tour des Alpes Maritimes et du Var, pa vemo, da se vsaj v mlajših kategorijah odlično znajde tudi na etapnih dirkah: lani je zmagal na Giru za mlajše člane.

Mikel Landa (Bahrain Victorious) ****

Za Baskom je že šest uvrstitev v najboljšo deseterico na tritedenskih dirkah, a v najboljših letih je dirkal za Sky, potem pa nastopal hladno-vroče z odličnimi in slabimi dnevi. Na letošnjem Giru je res pokazal zobe in – še bolj pomembno – očitno je bilo, da vanj zaupa tudi ekipa. Žal je vse končal padec v peti etapi, ko je bilo videti, da jo bo odnesel precej huje kot z zlomljeno ključnico. V peloton se je vrnil v San Sebastianu, potem pa v Burgosu, sicer brez etapnega uspeha, zmagal na etapni dirki prvič po letu 2017.

Na Vuelti ima za seboj izjemno moštvo, ki vzbuja še več simpatij kot Ineos Grenadiers: drugi na Giru Damiano Caruso, na Touru v prvih dveh etapah odlični Jack Haig, zmagovalec etape na Giru in Dirki po Švici Gino Mäder, zmagovalec dveh etap na Dirki po Dofineji in tretji na Dirki po Burgosu Mark Padun, izkušeni Wout Poels … in še grande Jan Tratnik, ki je vzel v svoje roke olimpijsko dirko v Tokiu.

Hugh Carthy (EF Education-Nippo) ***

Lansko tretje mesto na Vuelti je bilo senzacija, od podobnega uspeha pa ni bil tako zelo daleč na letošnjem Giru, ki ga je končal na osmem mestu. Sledil je dva meseca dolg počitek in nastop na Dirki po Burgosu, kjer se je izkazal z zmago v zadnji etapi. Na dolgih, strmih klancih zna zablesteti, spomnimo se samo lanske zmage na Angliruju, zato mu je Vuelta pisana na kožo. Te kože ne proda poceni niti na kronometrih, zato je vsekakor verjetno, da tudi letos stopi na oder za zmagovalce. S štartne liste so umaknili Rigoberta Urana, a bo imel Anglež ob sebi vseeno solidno in dobro uravnoteženo ekipo. Njegova prednost je morda prav to, da ne velja za glavnega favorita.

Aleksandr Vlasov (Astana) ***

Mlademu Rusu je na Dirki po Italiji kazalo odlično in je bil dolgo na drugem mestu, šele v 14. etapi pa je po vzponu na Monte Zoncolan zdrsnil na četrto, a ga je zadržal do konca. Po državnem prvenstvu – na kronometru bo štartal v dresu državnega prvaka – se je na svetovno sceno vrnil na olimpijskih igrah, kjer je bil povprečen in v kronometru zaostal za Rogličem skoraj štiri minute. Slabo je dirkal tudi na Dirki po Burgosu, a ga vsekakor ne gre odpisati na eni od zadnjih dirk za kazahstansko ekipo. Čeprav se prihodnje leto seli v Boro-Hansgrohe, je na štartni listi zapisan kot prvi, ob njem pa bo odlično moštvo: brata Izagirre, Alex Aranburu, Omar Fraile, Oscar Rodriguez in Luis Leon Sanchez.

Enric Mas in Miguel Angel Lopez (Movistar) ***

Pred Tourom sem jima pripisal skromni dve zvezdici, a Vuelta je vendarle domača dirka za Movistar, zato si tokrat zaslužita tri. Enric Mas na Touru s šestim mestom ni bil tako slab, a lani je bil na Dirki po Franciji in Vuelti celo boljši – peti. Težko je verjeti, da lahko premaga Rogliča, a v 18. etapi se je na letošnjem Touru peljal skupaj s Tadejem Pogačarjem, Jonasom Vingegaardom in Carapazom ter celo napadel pred ciljem.

Miguel Angel Lopez je imel na Touru smolo s padci in v 19. etapi je celo odstopil. Toda pred tem je letos prebolel covid-19, maja pa zmagal na Dirki po Andaluziji, na enodnevni dirki na Mont Ventoux in bil šesti na Dirki po Dofineji. Od Toura ni več dirkal, zato je njegova forma seveda uganka.

Seveda bo dirkal tudi Alejandro Valverde, to bo njegova že 15. Vuelta, kar je rekord, a pri 41 letih je opazno, da se na etapnih dirkah ne regenerira enako hitro kot mladci, zato bo bržkone lovil predvsem kako etapno zmago. Mimogrede: Imanol Erviti bo za Movistar pri 37 letih dirkal dirkal na 14. Vuelti, vse doslej je končal in je ob Valverdeju po tej statistiki najuspešnejši.

Romain Bardet (DSM) **

Po prestopu iz AG2R La Mondiale v nemško ekipo je Francoz deloval kot prerojen. Na Dirki po Italiji je skozi vso dirko napredoval do petega mesta na predzadnji etapi, a odpeljal tipično slabo vožnjo na čas in padel na sedmo mesto, kar je njegova šele peta najboljša uvrstitev na velikih dirkah. Kakorkoli, v tretji etapi Dirke po Burgosu, je na gorski cilj prišel prvi in prednost zadržal oziroma še povečal do cilja v dolini. Zmagal je prvič po letu 2018 in oblekel rumeno majico, ki jo je izgubil v zadnji etapi.

Fabio Aru (Qhubeka-NextHash) *

Po svoje bo velik uspeh, če se mu uspe uvrstiti v prvo deseterico, a Italijan si kot zmagovalec Vuelte 2015 in veliki up italijanske scene zasluži častno omembo že zato, ker se bo po Vuelti upokojil. A ne le zaradi tega: Dirko po Burgosu je končal na odličnem drugem mestu, potem ko je bil drugi tudi na dirki druge kategorije Sibiu Cycling Tour. Na Touru bi moral nastopiti, a je vse skupaj padlo v vodo zaradi nenavadnih okoliščin – v nekem trenutku se enostavno ni čutil fizično sposobnega, potem ko je na Dirki po Dofineji tekmoval čisto solidno.

V svoji karieri je Fabio Aru predvsem pri UAE Emirates zaslužil ogromno, a pričakovanj ni izpolnil, kar lahko pripišemo tudi zdravstvenim težavam in operaciji leta 2019 – a zdi se, da je bil največkrat predvsem nasprotnik samemu sebi.

Preostali borci za deseterico

Maximilian Schachmann (Bora-Hansgrohe) je prikladnejši kader na enodnevnih klasikah, a zna na krajših etapnih dirkah tudi zmagati: v zadnjih dveh letih mu je to uspelo na Pariz–Nici, letos predvsem zaradi smole Primoža Rogliča. Če smo že pri Bori-Hansgrohe: prvič bo na tritedenski dirki nastopil turni smučar Anton Palzer, ki je pogodbo z ekipo senzacionalno podpisal lani.

Guillaume Martin (Cofidis) je na Touru izvlekel osmo mesto, na letošnji Vuelti brani lansko pikčasto majico, a si gotovo želi predvsem kake etapne zmage.

Trek-Segafredo ima simpatično moštvo z Giuliom Cicconejem. Če ne bi poznali kolesarstva, bi lahko rekli, da je imel uvrstitev v deseterico na Dirki po Italiji že praktično v žepu, a po padcu v 17. etapi se naslednji dan ni pojavil v glavnini

UAE Emirates je videti na tritedenskih dirkah brez Pogačarja – vsaj letos je še tako – izgubljen, neke vrste kapetan pa bo bržkone David de la Cruz, potem ko je bil na Dirki po Burgosu peti. Ob njem bo Jan Polanc, ki še nima pogodbe za prihodnje leto in krvavo potrebuje odličen rezultat. Mimogrede, na kronometrih bo seveda nastopil v dresu državnega prvaka, sicer pa je na svetovni sceni nazadnje zmagal daljnega leta 2017 na Giru, dve leti pozneje pa nosil rožnato majico.