Tour 2021: Zmagovalec pobere vse

Po kronometru v peti etapi je bilo v karavani veliko dolgih nosov, po napadu v osmi etapi pa je bilo bolj ali manj vsem jasno, da lahko izgubi Tour samo po neumnosti ali zaradi smole. Tour je še dolg, so se tolažili. Računali so na vetrovne etape in na vročino. Vetra je bilo manj kot so si želeli in vroči dni tudi, kar je bilo teh neprijetnosti, pa jih je Tadej Pogačar premagal rutinirano. Dirka je bila z vidika boja za rumeno majico skoraj dolgočasna, najboljši kolesar v pelotonu pa po osemnajstih dneh še brez zmage v cestni etapi.

Kot da se pelje na obisk

Blef je del igre v kolesarstvu, ampak Richard Carapaz ter Ineos Grenadiers so si zaradi teatralnega pačenja, ki mu je sledil napad na vse ali nič, po sedemnajsti etapi nakopali čedno zbirko memov in obilico kritik, posebej ostra je bila Philippa York. Ineos Grenadiers nimajo idej kako zmagati, ampak osnovna težava je, da nimajo dovolj dobrega kolesarja. Kolikor je blefiral, tudi ni imel nog za zmago. Na koncu so imeli srečo, da je, v sredo manj in včeraj popolnoma zakuhal Rigoberto Uran (EF Education First).

Včeraj se Ineos Grenadiers niso mogli znebiti Rafala Majke (UAE Emirates). Še več, Poljak jim je vrnil milo za drago in se, tako kot v sredo, Jonathan Castroviejo predenj, tokrat sam preselil v ospredje. Ampak on je tam tudi ostal. In Pogačar je v trenutku, ko je Majka odvil, spet potegnil in spredaj so ostali isti patroni kot prejšnji dan: plus Sepp Kuss (Jumbo-Visma) plus, precej presenetljivo, Enric Mas (Movistar).

Carapazov napad na Luz Ardidenu je bil enako slab kot na Col du Portet in vsaj na videz je Pogačar po kar presenetljivem napadu Enrica Masa zmagal še bolj rutinirano kot prejšnji dan. The Inrng je zapisal, da je z lasmi, ki štrlijo iz čelade, videti kot »fant, ki se pelje obiskat svojo babico«.

Samozavest buta iz njega. Prevzema pobudo. Gotovo je njegov instinkt rezultat kaljenja v mlajših kategorijah, ko je Miha Koncilija, tudi za ceno zmag, fantom pustil dirkati na glavo: »Kot trener kolesarjev nikoli nisem zadrževal. Tadej, Žiga (Jerman, op. a.), Martin Lavrič in še nekaj fantov iz Adrie Mobil so šli vedno en čez drugega, nihče se ni varčeval, delalo je bam-bam-bam. Oni so s tem dejansko gor zrasli. In k temu smo jih spodbujali.«

Verjetno so kot mulci počeli neumnosti, ampak s tem so pridobili malo morje izkušenj. Pogačar nikoli ni postal svetovni ali evropski prvak v mlajših kategorijah. Tisti naslovi ne pomenijo med velikimi fanti nič. Pogačar zmaguje zdaj.

En kolesar, tri majice

Mimogrede je torej pobral še pikčasto majico. Pravi, da dejansko spotoma, ampak sam bi rekel, da so Allen Piper s sodelavci prešteli razpoložljive točke na gorskih ciljih precej bolje kot konkurenca. Zdaj se bo kolesarski svet spraševal, ali ne bi morda veljalo spremeniti načina točkovanja tako, da vzponi v zaključkih ne bi šteli dvojno. Pogačar je pač v dveh zamahih nabral 80 točk in prehitel Wouta Poelsa (Bahrain Victorious) za celih 19. Še več: Poelsa je z dvema drugima mestoma na Portetu in Luz Ardidenu skoraj ujel Jonas Vingegaard (Jumbo-Visma)!

Mislim, da nima smisla spreminjati sistema točkovanja. Naj je bil boj za pikčasto majico med Poelsom in Michaelom Woodsom (Israel Start-Up Nation) ter Nairom Quintano (Arkesa-Samsic) še tako lep, enostavno niso pokazali dovolj, da bi si zaslužili pikčasto majico bolj kot Pogačar. Ni nujno, je pa lepo, če kralj gora v kakšni gorski etapi dejansko zmaga – ali vsaj osvoji gorski cilj ekstra kategorije. Woutu Poelsu to ni uspelo niti v deveti niti v enajsti etapi (ko je bil drugi cilj na Mont Ventoux, kaj vem zakaj, vreden 40 točk). Včeraj so s trudili, trudil se je Matej Mohorič, ampak v resnici ni imel Poels tako rekoč nobenih možnosti, razen če bi se Pogačar odločil, da ne bo dirkal.

Leta 2019 je Romain Bardet osvojil pikčasto majico na podobno neatraktiven način in za las pred rumeno majico Eganom Bernalom. Ne vemo kaj bi bilo, če 19. etape ne bi skrajšali zaradi plazu. Leta 2018 je Julian Alaphilippe zmagal z ogromno prednostjo, zbral je kar 170 točk na gorskih ciljih in po poti tudi dvakrat zmagal. Zelo dobro si bom zapomnil Warrena Barguila leto dni prej, ko je zmagal na dveh gorskih etapah, res pa ni imel konkurence – Primož Roglič je bil takrat, ne da bi se vmešal v ta boj, drugi in je zbral več kot enkrat manj točk. Da ne omenjamo Richarda Virenqua, sedemkratne pikčaste majice, ki je prav tolikokrat zmagal v etapah.

Škoda je, da Wout Poels ni bil nagrajen za svoj trud. A bolj nenavadno bi bilo, če pikčaste majice ne bi dobil zmagovalec dveh ekstremno težkih gorskih etap in še moralni zmagovalec osme etape. Morda mu bodo v naslednjih letih začeli očitati kanibalizem.

Ampak tega nihče več ne očita Eddyju Merckxu in Bernardu Hinaultu. Vemo samo, da sta dva od največjih. Kanibal (prav on) in Jazbec sta prvič zmagala na Touru pri 24 letih. Prvi ima 30 etapnih zmag, drugi 28. Tadej Pogačar je star 22 let in je s šestimi etapnimi zmagami na poti k drugi pikčasti in rumeni majici.