Tour 2021: Smeh in solze v prvem tednu

Tadej Pogačar (UAE Emirates) postaja junak, ki bo začel kolesarsko javnosti počasi jeziti preprosto zato, ker je daleč najboljši. Primož Roglič (Jumbo-Visma) ostaja kralj ljudskih src, ker je tragični junak, kakršne ljubi kolesarski svet. Ne samo slovenski.

Za rumeno je treba napadati

Pred vsakim Tourom se strokovnjaki sprašujejo komu trasa ustreza in komu ne. Letos naj bi manj ustrezala Pogačarju, ampak verjetno se o tem ni preveč spraševal, ampak je delal in prišel na Tour kot eden najboljših kronometristov na svetu. Po sredini zmagi smo že slutili, da ima prestavo več, ampak je ves kolesarski svet pametoval o šibki ekipi.

V petek UAE Emirates ni imel prav nobenih možnosti. Nihče ne bo nikoli vedel kako se je formirala skupina 29 ubežnikov, ki so se očitno znašli ob pravem trenutku na pravem mestu, tam pa ni bilo UAE Emirates. To je bila napaka. Ampak tam ni bilo niti nikogar iz Ineos Grenadiers. Nikogar od resnih favoritov za rumeno majico. In ena ekipa bi težko nadzorovala tak pobeg, tudi če bi ljubiteljski menedžerji vanjo virtualno uvrstili osem najboljših kronometristov na svetu.

Na ravnini bo UAE Emirates težko nadziral dirko, če bo veter povzročil kaos, ampak v Alpah so se izkazali, kljub temu da je v soboto padel Rafal Majka in v nedeljo Brandon McNulty.

V petkovem zapisu me je mikala napoved, da bo Pogačar že v soboto napadel od daleč. Zakaj? Ker po vsakem slabem dnevu – in petek je bil za UAE Emirates hočeš nočeš slab dan – odgovori s predstavo, ki ni iz učbenikov. Chris Froome je leta 2018 v 19. etapi Gira 80 kilometrov pred ciljem napadel na Colle delle Finestra, morda ne v obupu, gotovo pa v fazi dirke, ko ni imel več kaj izgubiti. Pogačar je podobno zmagal leta 2019 na Vuelti, ko je v 19. etapi napadel slabih 40 kilometrov pred ciljem in se s petega mesta vrnil na tretje.

V soboto pa je 30 kilometrov pred ciljem napadel, ko mu niti ni bilo treba. Z ekipo, ki je delovala odlično, bi lahko še naprej nadzorovali dirko, ampak se je odločil za podobno taktiko kot prejšnji dan Mathieu van der Poel:

Pogačar je branil pozicijo z napadom. Genialno! Ampak ne počnite tega sami.

Velika šajba, velika samozavest

Richarda Carapaza (Ineos Grenadiers) je deklasiral, a še bolj kot to je bilo zastrašujoče kako pada mimo specialistov za vzpone. Na 10-odstotnem klancu na velikem zobniku. Lahko bi prestavil na manjšega, kar bi bilo učinkoviteje, ampak Pogačar se o tem ne sprašuje. Rad dirka z lahkim kolesom, ampak z učinkovitostjo naj se ukvarjajo drugi. Kolesarji vemo kako nam dogaja, če s tako hitrostjo padamo mimo ostalih, četudi niso v naši kategoriji. In kako dobro se nam zdi, če pridemo do vrha vzpona na veliki šajbi. Četudi je manj učinkovito, je dobro za samozavest.

Pogačar bi v sobotni etapi lahko zmagal, a se je na spustu pravočasno ustavil. To je bilo dobro iz vsaj dveh razlogov. Prvič, ker je varneje. In drugič, ker ljudje nimajo radi kanibalov. Že tako bo začelo pol sveta motiti, ker je konkurenco razbil, skoraj osmešil. Če bi krvoločno zgrizel Dylana Teunsa (Bahrain Victorious), ki je dirkal za prek kratkim preminulega dedka, bi bilo to dobro za palmares, a slabo za priljubljenost. Karkoli si že o tem mislim. O čem smo razpredali, ko je Roglič na Pariz–Nici sunil zmago Ginu Mäderju (Bahrain Victorious)?

Kdo ali kaj lahko ustavi Pogačarja?

Marsikaj. Na primer to, kar je ustavilo Rogliča. Ne bom ponovil, da je cilj šele v Parizu, to je enako kot pisati o okrogli žogi. Resnici na ljubo ga bodo težko ustavili in tega se najbolje zavedajo tisti, ki dirkajo ob njem. Še vedno ga lahko presenetijo, ampak kaj, ko naslednji dan udari nazaj. Nekateri opozarjajo na vročino, ampak ali kdo resno verjame, da ga lahko vročina uniči? Vetrovne etape? Veter lahko zapreti že v torek ter potem še v četrtek in petek.

V četi lovcev na etapne zmage, ki sploh ne poskušajo loviti rumene majice, je Carapaz očitno edini, ki lahko resno napade, a se mu to ni obrestovalo. V petek se Pogačar z njim ni ukvarjal in s pomočjo Movistarja ter EF Education-Nippo se je Ekvadorec vrnil kot bumerang. V soboto je šel Carapaz s Pogačarjem, a se je kljub pomoči Jonathana Castrovieja vrnil med ostale, ki dirkajo za drugo in tretje mesto. V nedeljo pa je z napadom samo spodbodel Pogačarja in dobil novih trideset sekund.

Poleg tega se je pred Carapaza v generalnem seštevku zrinil presenečenje dneva Ben O’Connor (AG2R-Citroen) in na lepem je za marsikoga v nevarnosti tudi uvrstitev na odru za zmagovalce. Nihče ni računal z O’Connorjem, ki je lani na Giru v 16. etapi izgubil boj za zmago z Janom Tratnikom, a je potem zmagal že naslednji dan in tik pred zdajci podpisal pogodbo z AG2R-Citroen. Francoska ekipa je bila v nevarnosti, da na Touru ne bo dosegla ničesar, zdaj pa ima O’Connor več kot tri minute prednosti pred vsemi.

Potem je gneča. Tretjega Rigoberta Urana (EF Education-Nippo) in sedmega Wilca Keldermana (Bora-Hansgrohe) loči pičlih 40 sekund. Ta trenutek slabo kaže Carapazu – pred njim sta Uran in Jonas Vingegaard (Jumbo-Visma), ki sta bistveno boljša kronometrista. To je pomembno, ker bo prej ali slej začel Ineos Grenadiers razmišljati o reševanju vsaj drugega mesta. Kolikokrat ste opazili Urana in Vingegaarda (razen, ko je padel v osmi etapi)? Vseeno proti Carapazu, ki se je razmetaval po celi Franciji, nista izgubila v zadnjih treh etapah niti sekunde.

V kaosu bodo Pogačarju pomagale tudi ekipe, ki dirkajo na uvrstitev med prve tri. Predstavljajmo si, da se Ineos Grenadiers odpelje v vetrovni etapi! Za lov tokrat ne bo zainteresiran le UAE Emirates, kot v petkovi etapi, ampak vsi brez predstavnika v prvi skupini. Ko je v petek Movistar lovil Carapaza, so se spet prebudile ideje, da to počno zaradi spora, ker je Ekvadorec zapustil ekipo. Mogoče so zato res še bolj motivirani – ampak Movistar dirka z Enricom Masom, ki ima svoje interese.

Pametnejši gre domov

Primož Roglič ostaja narodni heroj, ne zato, ker je eden najboljših, ampak ker je ranljiv. Človeški. To je ljudem simpatično, Slovencem pa še posebej. Mislim, da v nobenem drugem športu porazi niso videti tako boleči. Če košarkarska ekipa izgubi za trideset pik in so v zadnjih minutah videti kot pajaci, poraz še vedno ni videti tako grozen. Teža poraza se tudi porazdeli na vse člane moštva.

V kolesarstvu pa minute ali ure spremljamo grimase, raztrgane drese in odrgnine s površino manjše države. Zasmilijo se nam. Simpatiziramo z njimi. Želimo si, da odnehajo, ker tega ne moremo več gledati.

Roglič je kronometer odpeljal solidno, pravzaprav odlično, ampak že takrat sem se bolj bal dolgih etap. Potrpeti pol ure je eno, trpeti ure in ure pa nekaj drugega. Petkova etapa bi morala biti po vseh kolesarskih pravilih za glavnino lagodna, ampak Wout van Aert se je odločil, da si želi rumeno majico. Tudi zaradi tega je dirka eksplodirala. Takrat je bilo jasno, da Jumbo-Visma rešuje svojo čast in dobro ime. Po mojem je bila za Rogliča že sobotna etapa nepotrebno mučenje, ob katerem sem si želel, da bi tokrat pametnejši odnehal.

Če prav razumem, se je Roglič v nedeljo v Tignesu navijačem opravičil. Moj bog! Razumem, vljuden je in po svoje je to lepo. Seveda se mu ni treba opravičevati. Ker mu nihče ni ničesar zameril. Niti mu ni treba na cesti ničesar dokazovati. Je dvakratni zmagovalec Vuelte, zmagovalec etap na vseh grand tourih, zmagovalec spomenika … favorit kjerkoli se pojavi. Favorit bo na olimpijskih igrah.

Skrbi pa me kako porazi vplivajo na podzavest njegovih pomočnikov v Jumbo-Vismi. Seveda, Roglič je najboljše kar imajo … ampak letos ni bilo opaziti take kohezije kot lani. Tom Dumoulin je šel na dopust in se čudežno vrača prav pred olimpijskimi igrami. George Bennett si je tudi raje izbral Tokio. Steven Kruijswijk gre redno po svoje, a glede na to, da je letos zanič, bi moral v sedmi etapi počakati na Rogliča že zaradi lepšega. Sepp Kuss ne kaže lanske forme. Wout van Aert seveda dirka tudi s svojimi interesi. Roglič potrebuje stoodstotno predano ekipo, kot jo ima letos Pogačar. Res niso najmočnejši, so pa stoodstotno predani.

Rumena majica je težka … ampak ne za Pogačarja

Tudi laiki so se že naučili, da je težko nositi rumeno majico zaradi bremena, ki ga prinaša dodatna medijska pozornost. Ampak v resnici ni toliko težavna medijska pozornost sama, kot to, da se ves postopek po etapi močno zavleče: doping kontrole, novinarske konference, na tisoče čestitk po vseh mogočih kanalih, ki jih bo Pogačar verjetno večinoma prebiral šele med potjo v Tokio.

Ampak videti je, da ga ta cirkus ne moti. Kar je tudi povedal v izjavi in se ob tem prav simpatično zasmejal. Fant uživa v rumeni majici. Uživa v pozornosti. Na dober način. Pogačar je kot je bil včasih Peter Sagan. Sproščen je. Zabava se Pači se pred kamero, ko je v središču pozornosti Matej Mohorič. Zaveda se, da je del cirkusa. NI res, da Tour ni cirkus. Tour je cirkus! S tem se je najbolje sprijazniti.