Bi moral Roglič deliti darila?

Radi gledamo Primoža Rogliča zmagovat, ampak, ko je včeraj padel mimo Gina Mäderja kot da bi se zapeljal mimo rekreativca, je vse malo zabolelo v tistem delu možganov, ki je zadolžen za dojemanje pravičnosti. Prav tam nas je bolelo tudi, ko je 19. septembra 2021 Tadej Pogačar vzel Primožu Rogliču zmago, ko jo je imel že v žepu. A v resnici je pravično samo to, da zmaga najboljši.

Koliko je vredna podarjena zmaga?

Tak prikaz premoči najboljšega na svetu, ki je imel nekaj deset metrov pred ciljno črto na Valdeblore de Colmiane 49 profesionalnih zmag, proti mladeniču, ki je lovil prvo v World Touru, bi v kakšnih drugih časih razumeli kot nepotreben kanibalizem. Saj vemo kako je šlo v tistem, domnevno bolj kavalirskem obdobju kolesarstva. No, ni več tako. In po svoje je prav, da ni več tako.

Koliko je vredna zmaga Michala Kwiatkowskega v 18. etapi lanskega Toura, ko se je pred ciljno črto objemal s klubskim kolegom? Poljak je dobil piškotek, ki si ga je zaslužil z leti trdega dela za svoje kapetane, ampak to je tudi vse. Zmagal bi morda tako ali tako, tudi če bi zadnjih 200 metrov šprintala, ampak vedeli ne bomo nikoli. Zapomnili pa si bomo, da ga je Carapaz spustil predse.

In koliko je vredna Pantanijeva zmaga na Mont Ventouxu leta 2000, ko je Lance Armstrong z očitnim šopirjenjem dokazoval, da je močnejši, in ga na koncu spustil predse?

Poznate še kak šport, kjer je podarjanje zmag običaj? Kdo bo pa to gledal! Morda jaz, ker sem zaljubljen v kolesarstvo tudi zato, ker je tako kompleksen šport, prežet s tradicijo in nepisanimi pravili. Priznam, da bi mi bilo po svoje simpatično, če bi Roglič spustil Švicarja predse … a po drugi strani si seveda želimo spektakel. Želimo si, da fant zmaguje.

Pomemben je učinek, ne garanje

Gino Mäder je ostal brez piškotka in morda tudi brez kakega finančnega bonusa, ki bi ga dobil za zmago in bi se poznal pri njegovi plači. Ampak, kljub garanju skozi cel dan je bil na koncu pač slabši. Roglič je res dobršen del dneva vozil v zavetrju, kar mu očitajo moralni razsodniki. Neumnost! V položaj, ko si lahko to privošči, je prišel z leti trdega treninga. Ni vsakdo sposoben sprejeti in vzdržati vloge kapetana, ki – skoraj vedno – bogato poplača delo dobro plačanih pomočnikov.

Roglič je imel po šesti etapi in pred manj odločilno zadnjo, deveti etapo, za sodobne kolesarske razmere res zajetno prednost 41 sekund. Morda mu ne bi bilo treba napasti 50. zmage. Morda ne bi bil tako podjeten, če ne bi dobil za zmago še bonifikacijskih sekund, ki vedno pridejo prav in spodbujajo kolesarje k temu da počno tisto, za kar so plačani. In niso plačani za to, da delijo darila tekmecem. Razen, če so – domnevno, a nedokazano – plačani.

Roglič ne bo šel še enkrat na led

Po lanski lekciji na Touru smo lahko prepričani, da Roglič na cesti ne bo več puščal sekund. Lani so se v ekipi naučili, da 57 sekund prednosti ni dovolj. Vraga, dovolj nista niti dve minuti prednosti! Na Vuelti je Roglič zmagal pred Carapazem za pičlih 24 sekund. Minili so časi, ko se je zaostanke na koncu tritedenskih dirk merilo v minutah. Na vseh treh lanskih grand tourih je bila razlika med prvim in drugim manj kot minuto.

Na Pariz–Nici bi imel Roglič vajeti čvrsto v rokah, četudi bi včeraj stisnil zavoro – ampak v glavi ima drugačno nastavitev: zmagovati, iskati sekunde. Morda tudi naganjati tekmecem strah v kosti. Njegov največji tekmec je včeraj tudi zmagal.

In nenazadnje: zmagati 50. tudi ni slabo. Ko bodo mediji vlekli črto pod njegovo kariero, bo pomembno tudi število zmag. Roglič jih ima na primer v žepu že zdaj več kot Chris Froome.