Tour 2021: Vodič po trasi

Slovence stresa kolesarska mrzlica, a nič drugače ni na Danskem, kjer je bil sprva predviden grand depart. Žal je pandemija močnejša od športne mrzlice in vse kar je letos ostalo od danskega Toura, je deset izvrstnih Dancev na štartu – kar je za šestmilijonski narod ogromno – in najboljši oglas za televizijske prenose vseh časov.

Malo Alp, veliko Pirenejev

Alternativa za grand depart na Danskem je odlična: prva vrhunca Toura bosta že prvi dve etapi v Bretanji. Skupaj je na dirki kar 58 kilometrov vožnje na čas. Kar dveh posamičnih kronometrov ni bilo na Touru že od leta 2013, oba letošnja pa sta ravninska.

S tem bodo specialisti za vzpone prisiljeni iskati sekunde na vzponih, a življenje hribolazcev bo težko. Letos bodo v Alpah kolesarili le dva dni, v 8. in 9. etapi. Marsikdo je razočaran, saj odpadejo mnogi mitski vzponi, še najbolj znan je Col de la Colombiere. Sledi 11. etapa z dvema vzponoma na Mont Ventoux. V Pirenejih pa se bodo zadržali kar pet dni, od 14. do 18. etape. Samo trikrat bo cilj na vrhu vzpona: v deveti etapi v Tignesu, v 17. etapi na Col du Portet in v 18. na Luz Ardiden). Tokrat na trasi ni super kratke gorske etape, še najkrajša je (izključivši zadnjo na Elizejskih poljanah) 130-kilometrska 18. etapa, zadnja gorska, ko bodo morali klančarji nabrati prednost pred kronometristi.

Nad 2000 metrov se bodo vzpeli le štirikrat, res pa Mont Ventoux s 1910 metri nadmorske višine ne zaostaja bistveno. Najvišja točka, kjer se podeli nagrado Henrija Desgrangea, je Port d’Envalira (2408 metrov) v 15. etapi, ko trasa zakroži po Andori. Pet vzponov na letošnji trasi je ekstra kategorije in kar ducat prve kategorije, v šestih etapah pa bodo na vrhu vzponov podelili bonifikacijske sekunde po sistemu 8-5-2 sekund za prve tri. Običajno gre za predzadnje vzpone oziroma zadnje, če jim sledi spust (na profilih tras so označeni z »B«).

Šprinterji bodo imeli na voljo osem etap, a nikoli dveh zaporedoma. Samo tri etape so daljše od 200 kilometrov (in še dve skoraj toliko), najdaljša je sedma – 249 kilometrov s 3000 metri višinske razlike. To je najdaljša etapa v zadnjih 21 letih!

1. etapa (26. 6., sobota)

Brest–Landerneau (198 km)
Pričakovani razplet: nervozen zaključek z obračunoma puncheurjev na zaključnem klancu

Etapa s šestimi gorskimi cilji in zaključnim vzponom zapletejo stalne spremembe smeri, zato jo lahko ob Atlantiku začini tudi veter. Dodajte nervozo, ker bo le eden oblekel rumeno majico, favoriti pa bodo želeli ostati na varnem, in tu je recept za triler. Na ciljnem vzponu, dolgem 3 kilometre s povprečnim naklonom 5,7 odstotka in do 14-odstotnimi odseki, bodo favoriti puncheurji: Julian Alaphilippe (Deceuninck-Quick Step), Mathieu van der Poel (Alpecin-Fenix), Marc Hirschi (UAE Emirates) in morda dvojec Dan Martin-Michael Woods (Israel Start-Up Nation). Imajo lažji šprinterji kaj možnosti? Dvomim. Primož Roglič (Jumbo-Visma) in Tadej Pogačar (UAE Emirates)? Imata dolgoročnejše cilje, a nikoli ne reci nikoli. Vsaka sekunda bo štela in morda bo Pogačar skušal ujeti na levi nogi tekmeca, ki bo dirkal prvič po več kot dveh mesecih.

2. etapa (27. 6., nedelja)

Perros Gueirec–Mur de Bretagne (184 km)
Pričakovani razplet: še drugi spopad puncheurjev na legendarnem bretonskem zidu in že prej boj za pikčasto majico.

Prvi del etape poteka ob obali, potem pa zavije v notranjost. Kdor je oblekel pikčasto majico v prvi etapi, bo gotovo skušal še enkrat v beg, saj so pred dvema vzponoma na Mur de Bretagne na voljo točke na štirih gorskih ciljih četrte kategorije. Zaključek na 2 kilometra dolgem, že ikoničnem klancu s 6,9-odstotnim naklonom je tokrat bolj zapleten, saj naj bi se peloton zaradi ovinka pred klancem skoraj zaustavil. Na prvem vzponu na Mur de Bretagne bodo podelili bonifikacijske sekunde, ki bodo zaradi majhnih razlik še posebej pomembne, zato bo napet že prvi krog v mestu. Boj za pozicije bo brutalen, saj bodo eni skušali zmagati, drugi pa predvsem ostati celi. Na vrhu lahko pričakujemo iste kolesarje kot v prvi etapi.

3. etapa (28. 6., ponedeljek)

Lorient–Pontivy (183 km)
Pričakovani razplet: prvi šprint glavnine, a ni nujno, da bo zmagovalec oblekel zeleno majico

Kot ravninski etapi s 50 točkami za zmagovalca sta kategorizirani tudi prvi etapi, a tokrat bodo prvič v ospredje stopili tisti, ki bodo dirkali na zeleno majico. In to tudi letos ne bodo samo klasični šprinterji.

4. etapa (29. 6., torek)

Redon–Fourgeres (150 km)
Pričakovani razplet: šprint glavnine

Zadnja bretanjska etapa bo verjetno uspavanka, vendar ne predolga. Na trasi ni niti kategoriziranih vzponov. Tako bodo na kronometer v peti etapi prišli kolesarji relativno spočiti.

5. etapa (30. 6., sreda)

Change–Laval (27,2 km )
Pričakovani razplet: razlike pri vrhu bodo narasle

Od leta 2008 na Touru v uvodnem tednu še ni bilo tako dolgega kronometra. To pomeni, da bodo razlike precej velike že pred prvimi gorskimi etapami. Trasa je ravninska, a ne čisto brez klancev. Izvrstni kronometristi, kot sta Geraint Thomas (Ineos Grenadiers) in Primož Roglič pa tudi Rigoberto Uran (EF Education-Nippo), si bodo z dobro vožnjo na čas zagotovili malo boljši spanec, a se bodo na klancih soočili s še bolj krvoločnimi klančarji.

6. etapa (1. 7., četrtek)

Tours–Chateauroux (161 km)
Pričakovani razplet: šprint, a če bo napovedan veter, prižgite televizor prej kot pol ure do cilja.

Po selitvi v osrednjo Francijo še ena ravninska etapa. Direktor dirke Christian Prudhomme obljublja razglede na renesančne gradove v dolini Loare, v nadaljevanju pa lahko sproščeno vožnjo zagreni veter. V Chaterouxu je svojo prvo zmago na Touru leta 2008 dosegel Mark Cavendish.

7. etapa (2. 7., petek)

Vierzon–La Creusot (249 km)
Pričakovani razplet: prvi uspešen beg, ki se bo mrcvaril na vzponih pred ciljem

Dolga bo! Več kot šest ur bodo v sedlu, večino od 3000 metrov višinske razlike pa se nabere v zadnjih sto kilometrih, v hriboviti pokrajini Marvon. Etapa e kot nalašč za Thomasa De Gendta (Lotto-Soudal) ali njegovega tekmeca Mateja Mohoriča (Bahrain Victorious). Najtežja preizkušnja bo vzpon na Signal d’Uchon (5,7 km/5,7 %), ki mu 8 kilometrov pred ciljem sledi še ena špica (2,4 km/5,3 %). V igri bo tudi rumena majica, ki jo lahko prevzame nekdo od ubežnikov! Če jo bo na štartu nosil kak favorit za končno zmago, jo bo z veseljem izgubil – navsezadnje jo lahko dobi nazaj že naslednji dan.

8. etapa (3. 7., sobota)

Oyonnax–Le Grand Bornand (151 km)
Pričakovani razplet: prvi resen spopad favoritov v gorah

Čez gorovje Jura vstopijo v Alpe, kjer bodo tretjič v zgodovini Toura pred spustom v Le Grand-Bornand prevozili dvojčka Col de Romme in Col de la Colombiere. Tokrat je pred njima na jedilniku še Cote de Mont-Saxonnex, pred spustom v cilj bodo morali torej opraviti s kar tremi vzponi prve kategorije. Lahko zmaga ubežnik? Vprašanje, saj bodo tisti z zaostankom na kronometru že lovili sekunde – in na Colombieru bodo pred hitrim zaključnim spustom na voljo bonifikacije!

9. etapa (4. 7., nedelja)

Cluses–Tignes (145 km)
Pričakovani razplet: dirka na izpadanje, kjer bodo spredaj vlekli liki, kot sta Rohan Dennis in Wout van Aert.

V drugi in zadnji alpski etapi bo Primož Roglič dirkal tako rekoč na domačih cestah, saj lep čas priprav preživi v Tignesu. Prudhomme bi rad dokončal posel iz leta 2019, ko je cilj v Tignesu preprečil zemeljski plaz. Po vzponih druge in prve kategorije tako sledi vzpon ekstra kategorije na Col du Pre in potem kratek skok druge kategorije na Cormet de Roseland, skoraj 2000 metrov visoko. Spust je dolg in dobrih deset kilometrov je še ravno, potem pa več kot dvajset kilometrov zložnega vzpona v Tignes. To pravzaprav ni etapa s ciljem na vrhu klanca, saj sta zadnja dva kilometra bolj ali manj ravna. Odločilna bo moč ekip, torej tudi koliko pomočnikov bo kdo še imel v zaključku. To gotovo ne bo odločilna etapa, a kateri od favoritov lahko ob slabem dnevu pogori in bonifikacijske sekunde v cilju bodo vabile k atraktivnemu zaključku. Dan pred dnem počitka ne bo milosti.

10. etapa (6. 7., torek)

Albertville–Valence (191 km)
Pričakovani razplet: šprint

Po dnevu oddiha na svežem gorskem zraku bodo v torkovi etapi skozi vrata Alp tokrat gore zapustili in se podali proti šprintu, a ne povsem sproščeno. Dolg, a udoben dan lahko pokvari nepredvidljivi veter in v zadnjem delu etape razbije peloton v ešalone. Vsekakor se splača vsaj z enim očesom gledati že 50, 60 kilometrov pred ciljem.

11. etapa (7. 7., sreda)

Sorgues–Malaucene (199 km)
Pričakovani razplet: nadzor nad dirko na prvem vzponu čez Mont Ventoux in spopad na nož na drugem. Ustvarile se bodo velike razlike.

Po petih letih spet Mont Ventoux in leta 2016 se ni končalo dobro: vzpon do vrha je preprečil veter, zato je bil cilj pri Chalet Reynard, na poti do tja pa se je po padcu zaradi kaosa, ki so ga povzročile množice, Froome proti cilju napotiol kar peš, in to brez kolesa. Za ogrevanje na eni najteže pričakovanih etap bodo prečkali dva vzpona četrte kategorije in potem prelaz prve kategorije Col de la Liguire. Na Mont Ventoux se gre prvič po najlažji od treh cest iz smeri Saulta. Povprečen naklon na 22 kilometrov dolgem vzponu je okoli 5 odstotkov, a najbolj zagonetnih je zadnjih šest kilometrov od koče Reynard do vrha. Spustu v Maulacen sledi do začetka drugega vzpona na Mont Ventoux slabih 15 kilometrov ravnine, a z manjšim vmesnim klancem. Drugi vzpon vodi po najtežji cesti: skoraj 1600 metrov višinske razlike, povprečni naklon je kar 8,8 odstotka. Na vrhu se delijo bonifikacijske sekunde, zato se bo splačalo napasti zgodaj in nadaljevati v filter tudi na spustu do cilja.

12. etapa (8. 7., četrtek)

Saint Paul Trois Châteaux–Nimes (159 km)
Pričakovani razplet: šprint

Transferna, a ne nujno dolgočasna etapa – že zaradi razgledov na soteske d’Ardeche in prihoda v Nimes s slovitim amfiteatrom. Etapo z enim samim kategoriziranim vzponom lahko že v prvi polovici popestri veter, v nasprotnem primeru pa bo to panoramski regeneracijski dan.

13. etapa (9. 7., petek)

Nimes–Carcassonne (220 km)
Pričakovani razplet: šprint glavnine? Ni nujno. Veselili bi se lahko tudi ubežniki.

Še druga transferna etapa na poti v Pireneje, a tokrat izredno dolga. Tudi na tej trasi je lahko nevaren dejavnik veter. Na poti je le en kategoriziran vzpon, v resnici pa je klancev precej več, zato je etapa zahtevnejša kot je videti. Pred obzidanim srednjeveškim mestom še nikoli ni bilo šprinta glavnine, opozarja Prudhomme – vendar ne pove, da so bile etape s ciljem v tem mestu včasih težje.

14. etapa (10. 7., sobota)

Carcassonne–Quillan (184 km)
Pričakovani razplet: srdit boj za pobeg in zmago ubežnika, ki je dober na vzponih

Pred serijo petih gorskih etap z vmesnim dnevom počitka se na manjših klancih pred Pireneji favoriti za rumeno majico ne bodo naprezali, zato se lahko zgodi, da bodo ubežna skupina nabrala visoko prednost. Vsekakor se splača gledati od kilometra nič, ker se bo vnel srdit boj za članstvo v ubežni skupini. Med ubežniki bodo najbolj nevarni klancarji, saj je zadnji vzpon pred ciljem kar zahteven, sledi pa 17 kilometrov spusta do cilja. Še ena priložnost za Mateja Mohoriča? Morda: zadnji spust ni strm, cesta je ozka, a ne posebej zahtevna, čeprav GoogleMaps razkriva nekaj zahrbtnih ovinkov.

15. etapa (11. 7., nedelja)

Ceret–Andorra la Vella (191 km)
Pričakovani razplet: dirka na izpadanje bo eksplodirala na zadnjem klancu

Ena najtežjih etap na letošnji dirki se bo zaključila v Andori, po poti pa bodo prečkali tri vzpone prve in enega druge kategorije. Vzpon na Montee de Mont Louis ni pretežak, po spustu in nekaj kilometrih v dolini pa se začne vzpon na Col de Puymores. Pravzaprav lahko rečemo, da kar na Port d’Envalira. S Puymorensa se namreč spustijo le za kakšnih 150 metrov, tako da bo komaj kaj časa za malico, preden zavijejo levo. Še dobrih 600 metrov vzpona je do najvišje točke Toura, kjer prvemu, ki ga prečka, podelijo nagrado Souvenir Henri Desgrange. Tam so kolesarji že v Andori. Sledi več kot dvajset kilometrov spusta in potem brutalen vzpon na Col de Biexalis s povprečnim naklonom 8,5 odstotka. Serpentina za serpentino do vrha, kjer bodo podelili bonifikacijske sekunde, kar bo hribolazce spet spodbudilo k zgodnjim napadom. Do cilja je potem samo še skrajno zagoneten spust.

16. etapa (13. 7., torek)

Pas de la Case–Saint Gaudens (169 km)
Pričakovani razplet: pobeg in zmaga hribolazca, v glavnini s favoriti pa mir

Po dnevu počitka v Andori se etapa začne prav na meji s Francijo, in to z dolgim spustom, tako da se utegne beg zgoditi šele po štiridesetih kilometrih dirkanja. Skoraj gotovo bo slavil ubežnik, zanimivo pa zna biti še na zadnjem vzponu pred ciljem, ki je dolg vsega 800 metrov, a je strm in tako primeren za končni napad sedem kilometrov pred ciljem.

Glavnina bo počivala pred parom odločilnih etap, a če bo kdo od favoritov pokazal znake šibkosti, se lahko zgodi dirka.

17. etapa (14. 7., sreda)

Muret–Col du Portet (178 km)
Pričakovani razplet: tri ure dolgčasa in potem 60 kilometrov dirkanja na polno ter večje razlike v cilju

Le zakaj je Tour obiskal Col du Portet prvič šele leta 2018? Ker so ga šele takrat asfaltirali! To je zdaj najvišja asfaltirana cesta v francoskih Pirenejih in cilj bo tam že drugič v zgodovini Toura. Pred tem pa dva klanca – in še pred njima 110 kilometrov ravnine. Vzpon na Col de Peyresourde poznamo dobro, spustu pa sledi nekaj kilometrov ravnine pred nekoliko bolj strmim vzponom na Col de Val Louron Azet s serijo imenitnih serpentin. Spust v dolino je zahteven, ravnine pred zaključnim 16-kilometrskim klancem pa je malo. Najtežji je zadnji kilometer s povprečnim naklonom 10 odstotkov.

18. etapa (15. 7., četrtek)

Pau–Luz Ardiden (130 km)
Pričakovani razplet: napade hribolazcev

Druga zaporedna etapa s ciljem na vrhu velikega klanca. Še pred njo pa strašni Col du Tourmalet. Vsega 130 kilometrov dolga trasa se zlagoma vzpenja vse od štarta in na poti prečka dva klanca četrte kategorije. Prvi je že po 10 kilometrih in tam se bo gotovo ustvaril beg, v katerem bodo tudi pomočniki pretendentov za rumeno majico.

Šele po 77 kilometrih se začne 17 kilometrov dolg vzpon na Tourmalet. Ekipe bodo tam nadzorovale dirko, saj je za resen napad verjetno še prezgodaj (čeprav smo videli v zadnjih letih že marsikaj). Spustu sledi nekaj kilometrov ravnine pred zaključnim 13-kilometrskim vzponom. Tam se bodo razkrile vse karte pozno popoldne bomo na podlagi rezultatov prvega kronometra računali kdo ima kakšne možnosti na drugem kronometru.

19. etapa (16. 7., petek)

Mourenx–Libourne (207 km)
Pričakovani razplet: šprint, a ne več s celovito konkurenco. Možnosti ima tudi močna ubežna skupina.

Naporne gorske etape bodo gotovo odnesle kakega šprinterja, s tem pa bo imelo v utrujenem pelotonu manj ekip interes za lov na ubežnike. Večja skupina ima možnosti, a med ubežniki težko pričakujemo izvrstne kronometriste, ki imajo kontrolko naslednji dan.

20. etapa (17. 7., sobota)

Libourne–Saint Emilion (30,8 km)
Pričakovani razplet: zmaga specialista za kronometer

Po treh tednih dirkanja se zna zgoditi tudi kako presenečenje, a ravninski kronometer brez špic popolnoma ustreza specialistom – med njimi pa bodo imeli boljše možnosti tisti, ki bodo laže preživeli gorske etape oziroma ne bodo preveč zaposleni kot pomočniki. Ker so glavni favoriti odlični tudi na kronometrih, se zna zgoditi, da bodo v boju za rumeno spet odločale sekunde.

21. etapa (18. 7., nedelja)

Chatou–Pariz (108 km)
Pričakovani razplet: malo prvenstvo šprinterjev

Štart v Chatouju je zanimiv, ker bo ta kraj na olimpijskih igrah leta 2024 gostil vse kolesarske discipline. Na poti do Pariza bodo kolesarji nazdravili in si priskrbeli spominske fotografije, potem pa se bodo šprinterji udarili na Eizejskih poljanah.